Smo v dneh, ko mediji radi izbirajo zmagovalce leta, ki odhaja. Ta običaj nas sili, da na današnji svet, ki postaja vedno bolj kompleksen in težje razumljiv, gledamo črno-belo, brez enega odtenka sive. Res je vse skupaj enostavno, ko svet razdelimo na zmagovalce in poražence, na dobre in slabe, na naše in njihove. To je hitra hrana za družbo, obsedeno s kultom "zmagovanja".
V letu, ko je v Evropo prvič v 21. stoletju prišla vojna, je logično, da je ameriška revija Time za svojo osebnost leta izbrala ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega kot simbol pogumnega odpora proti agresorju iz Moskve. Toda nič ne kaže, da bo vojne kmalu konec - kljub ukrajinskim uspehom na bojišču v zadnjih mesecih. Državo je zapustilo osem milijonov ljudi, ki se morda nikoli ne bodo vrnili domov. Vzhodni deli Ukrajine, ki ji Vladimir Putin odreka pravico do obstoja, in polotok Krim so še vedno pod rusko okupacijo.
Do zdaj edinih pravih zmagovalcev te vojne zato ni smiselno iskati v Kijevu, Harkovu ali Hersonu, ampak tisoče kilometrov stran. Ne v ukrajinski radi, blatnih rovih na fronti, begunskih taboriščih in šolah brez elektrike in gretja. Skrivajo se v toplih pisarnah New Yorka, Singapurja, Londona, Frankfurta, Zuericha in drugih evropskih mest.
Preberite še:
Kaj želi Viktor Orban od Roberta Goloba
Manipuliranje cen na energetskih trgih
Za nami je namreč leto, v katerem so številni ljudje trpljenje Ukrajincev in stisko ljudi v evropskih državah zaradi podražitev energentov izkoristili za lastno bogatenje. To so globalni trgovci z energenti, investicijske banke, finančni skladi in vsi drugi špekulanti, ki so "navijali" in vplačevali stave na visoke cene nafte, plina in električne energije. Z eno besedo: na energetsko krizo. To so za zdaj edini pravi zmagovalci vojne v Ukrajini.
Ko so ruski tanki februarja vdrli v Ukrajino, je bilo jasno, da bodo šle cene energentov navzgor. Vojna je izbruhnila v času, ko so svetovna gospodarstva pospešeno okrevala po globalni pandemiji. Povečano povpraševanje je cene nafte pognalo v nebo. A pozornejši analitiki so že spomladi ugotavljali, da se na energetskih trgih dogaja nekaj čudnega. Četudi se je črpanje nafte na globalni ravni v primerjavi z letom 2021 v povprečju povečalo za pet milijonov sodov na dan, dobave nafte iz Rusije pa so takrat še nemoteno prihajale, so cene še naprej rasle.
Zakaj? Ker so trg preplavili terminski posli, ki so jih sklepali trgovci in špekulanti. V letih 2021 in 2022 je bilo tako sklenjeno rekordno število pogodb, s katerimi so trgovci stavili na strm dvig cene nafte in plina v prihodnjih mesecih. Že v prvi polovici tega leta je vrednost količin nafte in plina v teh poslih kar za 13-krat presegala dejanske fizične količine na trgu. "Zelo podrobna analiza tega trga bi pokazala, da cena ne odraža težav pri dobavi, ampak da imajo največje banke in proizvajalci nafte enostavno preveč vzvodov za manipulacijo cen. Sploh, če nihče ni pozoren na to, kaj počnejo," je aprila opozarjal nekdanji visoki uslužbenec regulatorja ameriškega kapitalskega trga Michael Greenberg.
Preberite še:
Ustavite vojne dobičkarje! #kolumna
Tankerji, ki ne želijo pristati
Nihče ga ni želel slišati. Sledil je avgust, ko je države zaradi prvih napovedi zapiranja plinovodov iz Rusije zajela panika. Države, ki imajo črpališča zemeljskega plina, so začele omejevati izvoz. Začel se je lov na utekočinjeni naravni plin (LNG), ki v Evropo prihaja s tankerji. Medtem so se špekulanti spravili na trg elektrike. Ceno te dobrine je mogoče razmeroma lahko napihovati že z relativno majhnimi denarnimi vložki. Konec avgusta je megavatna ura elektrike z dobavo v letu 2023 na borzi v Nemčiji stala več kot 900 evrov, v Franciji pa celo 1000. Leto dni pred tem je cena znašala okrog 85 evrov.
To je čez noč v težave pahnilo številna regionalna in lokalna energetska podjetja, ki pri bankah niso mogla dobiti kritja za nakupe elektrike po tako visokih cenah. Šele po prvem valu njihovih bankrotov se je Evropska komisija pod pritiskom skupine držav članic, med njimi tudi nove slovenske vlade, odločila ukrepati. Trajalo je še tri mesece do prvega konkretnejšega dogovora o mehanizmu, ki omejuje nagle skoke cene plina in elektrike na borzah. Takoj, ko je postalo jasno, da bo Bruselj ukrepal, so cene spet strmoglavile. To se je zgodilo, četudi takrat ni več obratoval plinovod Severni tok, ključna dobavna žila plina v Nemčijo, iz Rusije pa so prihajale celo grožnje z uporabo jedrskega orožja v Ukrajini.
Simbol odhajajočega leta so tankerji, napolnjeni z plinom, ki so pluli ob evropskih obalah, a niso želeli pristati – zaradi prenizkih cen plina na trgu. Na tankerjih je bil namreč plin, kupljen po avgustovskih rekordnih cenah, ki so krepko presegale 300 evrov na megavatno uro. Ko so pripluli do Evrope, so cene že padle pod 100 evrov. Tankerji so zato ostali na morju, kjer so čakali na "ugodnejše razmere". Beri: nov dvig cen.
Preberite še:
Putin in zablode naše energetike #kolumna
Naš denar je šel v žepe špekulantov
Samo med letošnjim januarjem in avgustom je Nemčija za uvoženi plin skupaj plačala skoraj 50 milijard evrov. Za primerjavo: lani jo je plin v istem obdobju stal le 17 milijard evrov, torej 33 milijard evrov manj. Razlika je enaka približno trem letnim proračunom Slovenije. Če bi EU omejitve rasti cen plina uvedla že avgusta, bi države članice po nekaterih ocenah že do oktobra prihranile približno 100 milijard evrov. To je skoraj dvakrat več od vsote vseh ameriških paketov pomoči Ukrajini do novembra.
Kam je torej šla ta razlika? Kdo je zaslužil desetine milijard evrov, ki so jih morale evropske države plačati za plin in namenjati za pomoč gospodinjstvom in podjetjem, za sanacije energetskih družb in druge krizne ukrepe? Naš denar je šel v dobičke globalnih trgovcev, mednarodnih investicijskih bank in "hedge" skladov. Vsi ti so plin iz Katarja, ZDA, Malezije, Nigerije in drugih držav kupovali po predvojnih cenah in ga nekajkrat dražje preprodajali v Evropo.
Danes vemo, da v resnici letos nikoli ni bilo dileme, ali bo plina za naslednjo zimo dovolj. Sploh, ker ga je več držav pretežni del leta še vedno razmeroma nemoteno dobival iz Rusije. Vse je bilo le vprašanje cene – in to ni nič drugega kot vojno dobičkarstvo. Pred nami je leto, ko bodo vojni dobičkarji skušali ponoviti vajo. Ključna naloga Evropske komisije bi zato morala biti, da jih še odločneje omeji, regulira in po potrebi sankcionira.
Če jih ne bo, bodo spet zmagovalci.
