V našem zdravstvenem sistemu so črede svetih krav, ki jim je dovoljeno vse

"Prihodnost nima usode." - iz filma Terminator 2: Sodni dan (1991) 

Smo 25. junija leta 2061. Igra slavnostna koračnica, s katero praznujemo 70 let neodvisne Slovenije. Tegobe današnjega časa so premagane, Slovenija je uspešna in spoštovana država. Drugi tir, avtocestni križ in meja s hrvaško so za nami, javni prevoz deluje, celo na bele in rdeče se ne delimo več. 

V tem času zveličane blaginje imamo tudi nekaj, kar je bilo nekoč zdravstvo. V blagoslovljenem času prihodnosti je to hiba naše veličastne družbe. Ker nismo pravočasno popravili sistema zdravstva, iztrebili dvoživkarstva in preprečili razpada sistema, nimamo težav z zdravstvom. Imamo težave z nekaj zdravstva. 

Najboljši primer sta še zadnja dva ortopeda, ki v javni službi še vedno pregledujeta paciente. Za sedem povprečnih plač vsak teden pregledata predpisanega pacienta, za kar prejmeta še dodatek za prekomerno obremenitev. 

Oba heroja, skupaj s svojimi 227 kolegi, ki v javnih zavodih delajo le v izobraževanju in režiji, ta reven dohodek javnega sistema dopolnjujeta s popoldansko dejavnostjo. Tam v treh uricah pregledata tudi do 70 pacientov, seveda proti plačilu na roke. Znesek povprečne mesečne plače zagotovi termin v roku 12 mesecev, toda če zraven ponudimo še ledvico, smo lahko na vrsti že v tednu dni. 

Preberite še:
Fenomen Komljanec: zakaj zdravnikom dovoljujemo velikanske dobičke na naš račun

Naš sedanji sistem vodi v propad

Čudežno prihodnost lahko zastavimo tudi drugače.

Marsikje uspešno deluje sistem koncesij, kjer država zagotavlja le skupno financiranje zasebnih izvajalcev. Centralnega nadzora v tem zdravstvu leta 2061 ni. Sistem je fleksibilen, saj omogoča majhne poslovne odločitve in dodatne zaslužke tistim, ki so pripravljeni delati več, vendar ne želijo izpolnjevati formularjev, obrazcev, kolekov in vsega ostalega, kar pridelamo v velikem centralnem sistemu. 

Obsežen nadzor ministrstva ni potreben. Izvajalce storitev je potrebno nadzirati predvsem v smislu izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Neka vmesna možnost so družbe v javni lasti. Zdravstvo v letu 2061 lahko deluje kot sistem javnih podjetij, ki poslujejo na področju javnega dobrega. Država ima nekaj nadzora nad njimi, toda zaposleni niso del sistema javnih uslužbencev in zdravstveni domovi, bolnišnice in klinični centri imajo kar nekaj svobode pri svojih poslovnih odločitvah. 

V nekaj pa smo lahko prepričani: naš sedanji sistem vodi v prepad. Kar imamo sedaj, je frankensteinski križanec slabih lastnosti vseh treh pristopov, ki mu grozi razpad zaradi vsestranske zavrnitve presajenih organov.  

Sistem je zasnovan v duhu komunističnega kolosa. Zaposleni so del sistema javnih uslužbencev, toda brez dobrih lastnosti sistema. Če v eni od policijskih postaj manjka policistov, jih generalna uprava lahko prerazporedi od drugod. V zdravstvu podobne možnosti ni – pa bi prišla prav. 

Preberite še:
Kako je mogoče, da direktor zdravstvenega doma 13 ur na dan dela v zasebni ambulanti?

Imamo črede svetih krav, ki jih je dovoljeno vse

Plače in delovni pogoji so vedno znova stvar državne politike, toda brez koristi, ki bi jih tak sistem lahko imel. Organizacijo imamo kot družbe v javni lasti, kar pomeni vse slabe lastnosti javnega naročanja, razpisov in transparentnosti in hkrati vsa možna korupcijska tveganja, ki jih prinesejo manjši sistemi z razpršenim vodenjem. Skupna nabava za tak sistem je utopija, za tisto potrebujemo veliko bolj centraliziran sistem. 

Ogromno je tudi koncesionarjev, ki še najraje delujejo kot nelojalna konkurenca javnemu zdravstvu. Donosne storitve se opravijo na koncesijo, kjer dobiček ostane izvajalcu. Kompleksne in drage storitve ostanejo javnemu sistemu, ki se opoteka od nesorazmerne obremenitve. 

Zdajšnji sistem lahko izkoriščajo vsi. Izvajalec, ki uradno komaj živi od preobremenitve osemurne javne službe, v popoldanski zasebni praksi opravi eno petino ur in petkrat več storitev kot v javni službi, saj je v privatni praksi plačan po učinku. Ta ga napolni s čudežno energijo in deloholizmom. Prisotnost se v javni službi nominalno baje preverja, v resnici imamo cele črede svetih krav, ki jim je dovoljeno vse. 

Preberite še:
Davčni inšpektorji gredo nad popoldansko delo zdravnikov. Jih bodo obdavčili za nazaj?

Sistem, ki omogoča stabilno službo in popoldansko bajno plačo

Dobavitelji v zdravstvu so ena izmed najbolj donosnih podjetij v državi. Naš hibrid je ustvarjen zanje, saj je ravno dovolj odprt in hkrati več kot dovolj omejen, da delajo, kar želijo. Je čudovit za tiste, ki si želijo točko pritiska na vlado, ko to želijo. Odlično deluje za vse, ki bi imeli zanesljivo in stabilno službo, na račun kakšne popoldanske prakse pa tudi bajno plačo. Zelo slabo žal deluje za tiste, ki sistem potrebujemo in ga tudi financiramo. 

Zdravstvo ni strošek, je investicija vase in v našo skupno prihodnost. Prav je, da zahtevamo smotrno in koristno porabo našega denarja za nas in v našem imenu. Opozicija in politizirani sindikati ob vsaki spremembi žugajo s kolapsom javnega zdravstva. Naj bomo še srečni, da sploh kaj imamo, pravijo. 

Skupna nabavna služba je neizvedljiva, reševanje kadrovskih težav je na nivoju posameznih ustanov, vendar z omejitvami, da imajo vsi povsod enake pogodbe, enake plače in enake zahteve. 

Preberite še:
Očesni kirurg, zaposlen v UKC, si je v enem letu iz zasebne klinike izplačal 3,6 milijona

Krpamo napake, a nujne so korenite spremembe

Tako ima svež specialist družinske medicine pri svojih 33 letih enak obseg delovnih obveznosti kot njegov dobre tri križe starejši sodelavec, ki odšteva dneve do zaslužene pokojnine. Eden on njiju je pripravljen delati več, če bo za to boljše plačan. Ker je javni uslužbenec, mora za to obvladati še papirološko gimnastiko, zlasti če dodatnih storitev ne more opraviti v svoji domači ustanovi. Zaradi obsežnih zlorab se po novem zakonu lahko samo zaposli in ne opravlja zgolj občasnega dela. 

Vsaka nelogičnost sistema je odziv na neko napako v preteklosti. Toda vse rešitve brez izjeme so naredile nove težave, nove neumnosti, ki smo jih ponovno krpali, štrikali, zapirali na vse mogoče načine. Preživele so predvsem slabosti vseh sistemov. Če hočemo kaj narediti, bodo potrebne korenite spremembe, da ne bomo leta 2061 za zdravstvo plačevali po trikrat – prvič prek javne zavarovalnice, drugič pri zasebniku in tretjič na lastnem uničenem zdravju, ker nismo pravočasno prišli do zdravnika. 

Leta 2061 bodo letošnji mladi zdravniki, ki so končali fakulteto in prvič vstopajo v službo, v zadnjih letih dela pred zasluženo upokojitvijo. Kako naj postavimo sistem, da bodo delali dobro, uspešno in bodo v njem zadovoljni oni in mi? Dejansko imamo tri dobre možnosti in eno slabo. Ne dopustimo, da se ohrani najslabša.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.