Vojna v Ukrajini traja že peti mesec in nič ne kaže na to, da bi se lahko kmalu končala. Ko je po propadu ruskih ofenziv na Kijev, Harkov in Odeso postalo jasno, da hitre kapitulacije vlade v Kijevu ne bo, se je Vladimir Putin odločil za zamenjavo strategije. Vse sile je usmeril v zaokroževanja meja dveh njegovih paradržavic na vzhodu Ukrajine. Putin se trudi polžje osvajanje manjših mest, ki jih rusko topništvo in letalstvo dobesedno ravnata z zemljo, kot veliko zmago prodati domači javnosti, že utrujeni od sankcij in vojne.
Četudi se na videz lepo sliši, ko nekateri v Sloveniji "obe strani" pozivajo k premirju, je jasno, da lahko vojno konča le tisti, ki jo je začel. Toda samodržec iz Moskve, ta otrok hladne vojne, o končanju agresije ne želi niti slišati. Raje odkrito žuga Zahodu, s pomočjo obveščevalnih služb pa išče nove zaveznike na drugi strani nove železne zavese. Trenutno v Bolgariji, kjer si prizadeva na oblast vrniti proruske politične sile.
Dvomov ni več: Evropo čaka najtežja jesen v tem stoletju, glavni generator globalne inflacije in prihajajoče recesije pa postaja zemeljski plin. Veleprodajne cene megavatne ure na trgu se bližajo meji 200 evrov. Pred vojno so končne cene z vsemi pribitki, ki so jih plačevali odjemalci, znašale približno 25 evrov. V Evropi upajo, da bodo skladišča do zime vsaj 80-odstotno polna. Svojo priložnost za zgodovinske dobičke so zavohali energetski velikani. Na dan prihajajo dolgoletne napake v energetskih politikah posameznih držav. Najbolj izrazito Nemčije, ki ima neposredni morski plinovod do Rusije, ne pa enega samega terminala za utekočinjeni plin.
In v kategoriji energetskih in drugih zablod je zelo visoko tudi Slovenija.
Preberite še:
Petrol zaprl pipice ljudem, vlada pa Petrolu
Kdo se je odrekel plinu iz Alžirije
V zadnjih desetih letih je Slovenija na področju energetike pozabila, da mora načrtovati in razmišljati strateško, za več let ali desetletij vnaprej in tudi za primere kriz. Da se mora – če hočete – obnašati kot resna država.
Prvi primer: še dobro desetletje nazaj je imela Slovenija varnostno polico za primere vojn in drugih zapletov z dobavo ruskega plina. To je bila Alžirija, iz katere smo recimo leta 2010 uvozili kar 30 odstotkov plina. Toda druga vlada Janeza Janše in njeni ljudje na čelu Geoplina so se takrat odločili, da Slovenija tega vira plina ne potrebuje, saj ga ima po nižji ceni na voljo v Rusiji. To je našo državo še tesneje pahnilo v Putinov objem. Lani je tako iz Rusije uvozila 54 odstotkov vsega plina, temu pa gre prišteti še 27 odstotkov, ki jih je prevzela v Avstriji.
V Sloveniji smo raje kot o resnem alternativnem viru plina poslušali pravljice. Recimo o domnevno bogatih zalogah plina pri Petišovcih, ki so se končale s 120 milijonov evrov vredno tožbo britanskih špekulantov proti državi. Medtem so okrog nas zrasli terminali za plin. Njihove zmogljivosti so zakupila hrvaška in madžarska podjetja, manjši del pa so danes pripravljena odstopiti Sloveniji. Seveda le ob dodatni proviziji, ki bi jo plačali slovenski odjemalci.
Zakaj TEŠ6 ne dela s polno paro
Drugi primer: v istem času, ko se je Slovenija odpovedala alžirskemu plinu, se je v Šoštanju gradil šesti blok tamkajšnje termoelektrarne (TEŠ6). Vojna v Ukrajini je za največjo nasedlo naložbo domače energetike odprla okno priložnosti. Do tedaj draga elektrika iz premoga je ob cenah na borzah, ki za megavatno uro že presegajo 400 evrov, kar naenkrat postala poceni. Zdelo se je, da je rešitev na dlani: ob suši, ki je povzročila izpad poceni proizvodnje iz hidroelektrarn, bi morala TEŠ delovati s polno paro, s čimer bi začasno ustvarjala visoke dobičke.
Toda zdaj se je izkazalo, da to ni mogoče, saj nima na voljo dovolj premoga. Največja energetska kriza je tako še enkrat razgalila vsa, deset ali več let stara zavajanja o tem, koliko lignita je dejansko še v velenjskem premogovniku. Vse lažne obljube snovalcev projekta TEŠ6, vsi tisti umetno napihnjeni stolpiči v grafih in podatki o količinah, "ki obstajajo, le izkopati jih je nemogoče", so se državi v najtežjih časih vrnili kot bumerang.
In še bi lahko naštevali. Je kdo omenjal samooskrbo? Po desetih in več letih, ko so različne vlade pisale "koncepte" o prihodnosti energetike, smo že pred vojno ugotovili, da distribucijsko omrežje ne dohaja zahtev za nove priključitve sončnih elektrarn. Kaj pa novi proizvodni viri? Neverjetno veliko časa se je porabilo zgolj za politično odločitev, ali bo imelo koncesijo za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi eno ali drugo državno podjetje.
Preberite še:
Prihaja energetska kriza, uprava HSE pa želi višje plače
Ob osamosvojitvi je bilo drugače
Vse to seveda ne bi preprečilo energetske krize, a vsaj kakšno rano bi lahko prelepilo z obližem. Sploh, ker je zdaj domačim proizvajalcem električne energije zmanjkalo še "športne sreče". Večino količin so namreč že v prvih mesecih leta prodali po cenah, ki so se takrat zdele visoke. Zdaj, ko imajo na voljo le še manjši del količin, morajo elektriko precej dražje kupovati iz tujine. Vmes so namreč taktično čakali tudi domači kupci. Upali so, da bo balon rekordnih cen počil, a se še vedno napihuje. Škarje pa se neusmiljeno zapirajo.
Toda srečo – pravijo v športu – si je treba prislužiti. Ob osamosvojitvi Slovenije so največji slovenski izvozniki oddelali svojo nalogo. Našli so nove trge in s tem odločilno pospešili gospodarsko okrevanje mlade države. Danes je drugače. Slovenijo tepejo tudi stranski učinki kadrovskih valjarjev, ne le zadnjega iz časa prejšnje vlade, ki so v strokovnem smislu povozili in osiromašili državno energetiko. Na vrhove največjih podjetij so prevečkrat pripeljale kadre, ki so jih morale po službeni dolžnosti najbolj zanimati telefonske številke generalnih sekretarjev strank. Ki en dan vodijo energetsko družbo, drugi dan pa pristanišče. Ki jih bolj kot suša in težave z izkopom premoga očitno zanimajo lastne plače.
Zato je skrajni čas, da se Slovenija na področju energetike začne obnašati kot resna država. Tudi po tem, ko Putinovi škornji ne bodo več teptali Ukrajine.
