Praznik svetega Pleha: ljubimo avtomobile, a v zastojih stojimo, ker druge izbire nimamo.

"Ne stojiš v gneči, ampak si gneča!" - neznan

Začenjata se dva meseca, ko praznujemo zveličanje svetega Pleha, zavetnika avtomobilizma. Po naših cestah se ponovno vije brezkončna kača svete pločevine, ki roma iz notranjosti na morje in nazaj.

Čisto nekaj normalnega je, da v zastojih čakamo povprečno po kak teden dni na leto, ko gremo na morje ali pa se samo vozimo v službo. Če povprečno izgubimo po 1 uro na delovni dan, je to 200 ur na leto, medtem ko ima teden samo 168 ur. Vsak dan morda res ni taka gneča, toda kar dosti nadoknadimo v več ur trajajočih zastojih v času romanj.

Povprečja kažejo nekoliko lepšo sliko, saj na leto izgubimo "samo" približno en dan in pol. V tem naj bi bili primerljivi z drugimi državami, kot sta Nemčija in Italija. Toda v tem povprečju se skrivajo tudi tisti, ki se z avtom do službe vozijo po 5 minut v eno smer in bentijo, ker je danes zaradi gneče pot trajala kar 6 minut in 11 sekund. Takih imajo v večjih državah precej manj kot v manjši Sloveniji.

Preberite še:
Za železnice smo dali več kot dve milijardi evrov. A zdaj se tovor s tirov seli na ceste.

Slovenija ljubi avtomobile. A izbire v resnici nima.

Čaščenje štirikolesnega prijatelja ima v Sloveniji zelo dolgo brado. Baron Anton Codelli, izumitelj in prvi lastnik avtomobila na Kranjskem, je začel revolucijo. Slovenija je ravno dovolj velika, da je avto primeren za katero koli pot v državi, in hkrati dovolj majhna, da veliki projekti javnega transporta ne delujejo najboljše. Italija ima odlične hitre vlake, ki te v nekaj urah prepeljejo iz Neaplja do Milana ali Torina.

Žal za take povezave v Sloveniji ni dovolj dolgih razdalj. Hitri vlak iz Goričkega v Piran bi prevozil razdaljo, le malo daljšo kot od Neaplja do Rima. Slovenija je dovolj velika, da štirikolesne prijatelje potrebujemo, vendar premajhna, da bi jih zlahka zamenjali. Toda ni treba, da nam štirikolesniki postanejo kaj več kot prijatelji. Resnično ni treba, da so ljubljenčki ali – kar je žal vse prepogosto – ljubimci.

Slovenija ljubi avtomobile. Ljubimo jih do točke, ko smo pozabili, da gre v resnici za orodje. Avtomobil je vozilo, ki nas pripelje od točke A do točke B. Vse ostalo je nekaj, kar smo temu orodju po nepotrebnem prilepili zraven. Za pot od točke A do točke B pa imamo več orodij oziroma bi jih vsaj lahko imeli.

Ljubezen do sv. Pleha ni naključje, temveč v veliki meri posledica desetletja trajajoče brezbrižnosti voditeljev do nujnosti vožnje med A in B. Slaba ali odsotna stanovanjska politika v velikih centrih, prednjači seveda Ljubljana, sta cene nepremičnin pognala v nebo. V Ljubljani za 200 tisoč evrov komaj še dobimo garsonjero z uporabnim dovoljenjem. Za ta denar si lahko malo ven iz Ljubljane omislimo solidno stanovanje, še malo dlje pa skorajda dvorec z bazenom. Sicer bo za ta denar napihljiv, ampak imeli bomo prostor na vrtu zanj.

Preberite še:
Dars za zastoje ne krivi tovornjakov, ker z njimi služi #analiza

Vlaki zamujajo, avtobusi imajo iste težave kot avti

Ljudje morajo nekje živeti in se od tam voziti na delo v večje centre. Tako pač je. Nobeno presenečenje ne more biti, da iz tega nastanejo po uro in več trajajoči zastoji, ko ta množica pregnancev vsako jutro migrira na delo in se popoldne vrača nazaj. Veliki populacijski centri so postali nedostopni, cestna in železniška infrastruktura, zasnovana malo po Napoleonu III., ne dohajata potreb moderne dobe. Vlaki zamujajo, ustavljajo se ob vsakem kurniku, avtobusi pa imajo isto težavo kot avto in še postaje vmes.

Kult sv. Pleha torej ni neka nacionalna hiba. Je normalen odziv ljudstva na potrebe vsakdanjega preživetja. Če nimamo možnosti dostojnega življenja v bližini službe, se bomo preselili stran in vozili z najhitrejšim možnim sredstvom. To pa je, žal, avto. Tako je. 

Toda ni potrebno, da je tako. Zametki nekaterih rešitev se kažejo in so dobrodošli. Sistem P+R je dober obliž na krvavečo rano. Potrebno ga je razširiti in to tako, da bomo avtomobil potrebovali samo mogoče od doma do najbližje postaje vlaka. Vlaki morajo biti pogosti, točni in uporabni, da se bomo na njih lahko zanesli. Kompozicij imamo dovolj, toda če je urnik voženj bolj znanstvenofantastični roman kot uporaben vir informacij, bo uporabnike pustil bolj ravnodušne.

Velik del dnevnega prometa se zgrinja po avtocestah, ki so namenjene predvsem daljšim potem. Posledica so ure in ure trajoči zastoji, sploh ko se dnevni migranti pomešajo s turisti. Promet moramo usmeriti tako, da bodo prometne konice obvladljive. Zakaj ne bi ob določenih dneh tovornjakom prepovedali vožnjo v času prometnih konic?

Preberite še:
Odpirali račune v Banja Luki in tam dvigovali gotovino. Zraven tudi Snežičeva izbranka.

Kaj je z obljubo, da se bo tovor selil na železnice?

Še boljši predlog je, da bi čim večji del tovornega prometa umaknili s cest na železnice. Tovornjak naj prestavi kontejner iz dobaviteljevega skladišča do najbližje postaje vlaka in nek drug tovornjak iz druge postaje do končnega kupca. Ceste se pogosto uporabljajo kar kot nekakšno skladišče blaga in rezultat ne izostane.

Vse to in še več je drugačen svet. Svet, ki je mogoč. Cilj, ki je dosegljiv. Ustvarimo ga, nehajmo izgubljati tedne, mesece in leta v zastojih, vdihovati izpušne pline in bentiti nad neznosno gnečo, ki jo v resnici ustvarjamo sami. 

Zgradimo cenovno dostopna stanovanja, da bo dnevnih migrantov manj, organizirajmo železnice in koordinirajmo različne metode javnega prevoza med sabo tako, da nam bodo v ponos in ne v sramoto. En teden življenja na leto bomo pridobili, koliko nam je to vredno?

Kdor bo takrat še želel častiti kult sv. Pleha, naj ga. Smo svobodna država. Vse, kar si želim, je, da mi država ponudi možnost izbire. Ker zdaj je nimam.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.