Zakaj častilci domobranstva nikoli niso izumili slovenskega Thompsona

"Nacionalizem je eden od primerov kolektivnega narcisizma, kjer zagovorniki izrekajo pretirano ljubezen do samega sebe in pri tem zavračajo vse druge." - Cataleya z omrežja X

V Zagrebu je vroče. Marko Perković Thompson, kontroverzni hrvaški glasbenik, bo imel Koncert vseh koncertov. Prodanih naj bi bilo kar pol milijona vstopnic. Za primerjavo, kaj to pomeni v svetovnem merilu: Tina Turner ima osebni rekord 184 tisoč prodanih vstopnic na enem koncertu, angleška skupina Queen 131 tisoč, medtem ko se je Michael Jackson na višku kariere ustavil pri borih 125 tisoč vstopnicah.

Težko trdimo, da je Thompson enako dober umetnik, kot so bili dobri Tina Turner, Freddie Mercury in Michael Jackson skupaj, na višku svojih karier. Celo njegovi največji oboževalci bodo težko zagovarjali, da je njegova glasba tako vrhunska, da v eni noči združi enako število oboževalcev, kot jih združi Ed Sheeran v celem tednu koncertov v središču Londona. Thompson ni noben svetovni fenomen, poznamo ga predvsem južno od Alp.

A razlika je, da Zagreba naslednji teden ne bo združevala le glasba. Maso na Hipodromu bo združevala tudi ideja, zaradi katere je Evropa pred dobrimi 80 leti krvavela. Thompsona se označuje kot kontroverznega, ker je politična ikona, ker je ikona kolaboracije z ustaštvom. Hočeš nočeš bo Zagreb prihodnjo soboto združen v ideji večvrednosti enega naroda nad drugimi in pozdravljanju zmage Pravih nad Napačnimi.

Kako smo leta 2025 prišli do te točke?

Preberite še:
Za Slovenijo, z ustaši naprej! #kolumna

Normalizacija klavskega režima 

Hrvaško politiko že od samostojnosti dalje pretežno vodi stranka HDZ, po naše bi ji rekli Hrvaška demokratska stranka. Pooseblja podobne ideje kot nekatere druge stranke, ki imajo v imenu najprej ime svoje države, sledita pa ji besedi demokratska in stranka. Zagovarjajo združitev politike s kapitalom, kjer smo navadni ljudje meso v čeljustih bogatih. Pod krinko služenja narodu pa si vzamejo svoj del in preostalo pustijo tistim, ki jim najbolj koristijo.

Ni naključje, da je hrvaška diaspora ena največjih v Evropi, sorazmerno glede na število prebivalcev države. Hrvati glasujejo tudi z nogami, ker nacionalizem in korupcija v istem paketu ne moreta biti nadomestilo za urejeno državo.

Preberite še:
Smrt novinarjem, svoboda Thompsonu! #kolumna

Toda bolj zaskrbljujoče je, da Thompsona ne obožujejo starci, ki so svoj čas varovali Jasenovac in obujajo spomine na stare čase. Ne, na koncert pretežno hodi mladina, hodi naslednja generacija, ki bo definirala prihodnost hrvaške države in naroda.

Vzgoja naslednje generacije v idejah nacionalizma, s pridihom posebne sorte tribalizma in sektaštva, je ideja, ki jo že desetletja poskuša vpeljati neka druga Demokratska Stranka, le da ta deluje v Sloveniji. Nova generacija definira Novo državo, naj si bo Hrvaška, Slovenija ali Indija Koromandija. Na Hrvaškem jim je uspelo s pop ikono normalizirati kolaboracijo z enim najhujših zločincev v zgodovini, klavski režim, ki je v Jasenovcu pobijal tudi slovenske duhovnike, in njegovega Poglavnika, ki je takoj po prihodu na oblast Italijanom podaril Dalmacijo.

Vsaj del te generacije bo te ideje povzel za svoje. Nikakor sicer ne gre poenostavljati, da pol milijona Hrvatov, ki bodo obiskali koncert, simpatizira z ustaštvom. Enim je verjetno všeč glasba, drugim njen domoljubni naboj. Tretji v Thompsonu vidijo ikono upora, kar je absurd, saj je Marko Perković vrsto let praktično del oblasti, zaradi katere se je iz države odselilo več sto tisoč ljudi. A ikonografija in simbolika njegovih sporočil sta jasni.  

To je prihodnost, ki jo nekateri želijo videti v Sloveniji

Ksenofobna, supremacistična Hrvaška, kjer sta nekaj vredna le rdeče bela šahovnica in križec okoli vratu, je v pomembnem delu te države dejstvo. Njen zaveznik je institucionalizirana korupcija, kjer močni teptajo šibke. Šibki lahko v zameno prezirajo druge narode in bodo s tem zadovoljni, ne glede na to, kaj bo doma. Nacionalizem je vedno in povsod le krinka, sredstvo za preusmerjanje pozornosti stran od svojih napak.

To je tudi prihodnost, ki jo nekateri želijo videti v Sloveniji. Slovenijo za Slovence, delajte za naš narod, karkoli že to pomeni. Praviloma nič dobrega, saj gre za floskule, za prazne navedbe brez vsebine. Na srečo nimamo rock koncertov v podporo zaprisegi Hitlerju na bežigrajskem stadionu, novi val narodnozabavne glasbe pa je apolitičen, usmerjen v zabavo in spolnost.

Toda kako bomo reagirali, ko bomo nekaj takega dobili? Da obstaja želja Slovenijo ustrojiti po kroju Hrvaške ali Srbije, ni nobena skrivnost. Kako je to mogoče doseči s kakšno divo ali mačotom, vidimo lučaj od meje. Slovenska desnica rada kopira stvari od drugod. Ji lahko uspe poustvariti uspeh, ki ga je videla pri sosedih?

Preberite še:
Živeli Žiga Turk, Bog in Federacija! #kolumna

Država ne pripada eni politični struji

Za zdaj težko. Drži, da se del naše politike, ki je zaveznik hrvaških desnih strank, vedno manj potihem navdušuje nad idejo ustaštva, čeprav so pod noži NDH umirali tudi Slovenci. In tudi projekt Thompson je na neki točki postal državni. Je hišni pevec politične stranke, ki je vojni čas izkoristila za bogatenje njenih veljakov in izbrancev. Ob protestih na splitski Rivi leta 2003 pa jo je pomagal vrniti na oblast, kar mu je ta poplačala na različne načine, menda tudi z denarjem iz črnih fondov.

A zaenkrat je razlika - ob dejstvu, da po osamosvojitvi tretjina Slovenije ni bila več let okupirana - ta, da slovenski desnici pri nas kljub velikanskemu trudu vendarle ni uspelo izpeljati ideološke revolucije po zgledu Hrvaške. Namesto popularnih glasbenikov in križev v učilnicah se pri nas ukvarjamo predvsem z obcestnimi plakati, ki nas bombardirajo z dokaj nesmiselnimi sporočili: od tega, kako si moramo državo vzeti nazaj, do nepovezanih citatov pesnikov iz nekega drugega obdobja. 

Toda samo sreča ne bo dovolj. Res je, da so naši občevalci s starimi ali novimi oblikami diktatur povečini diletanti, ki so že zdavnaj iz svojih vrst odgnali sposobne. Toda naša prihodnost je prepomembna, da bi jo prepustili zgolj sreči, da bo vedno tako.

Če ne veš, kaj je bilo ... se spomni slovenskih župnikov iz Jasenovca 

Jasno se je treba zavedati, da država ne pripada politiki, še manj eni politični struji. Država pripada vsem državljanom. Ko neka politična struja začne jemati nekaj, kar nikoli ni bilo njeno, je treba to jasno obsoditi. Vas gledam, mediji!

Tudi to je demokracija. Zdrava demokracija si nikoli ne sme dovoliti notranjega razkroja v diktaturo.

Zato: ko bodo slovenski samooklicani domoljubi, naši Thompsoni, objavljali fotografije s koncerta, kjer ne bo manjkalo ustaške ikonografije, jih spomnite na 300 Slovencev, ki so jih ustaši pobili v Jasenovcu. Če ne veš, kaj je bilo, kot prepeva Thompson, jih spomnite na Franca Groblerja, Franca Kača,  Janeza Kodriča, Anzelma Polaka, Janeza Rančigaja, Antona Rantašo in Franca Orešnika. Na sedem slovenskih župnikov in kaplanov.

Vsi so v taborišču smrti umrli pod noži režima, katerega uradni pozdrav je enak otvoritveni dobrodošlici vsakega Thompsonovega koncerta.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.