"8. maj 1945. Spasiba. Thank you. Merci. Danke." Pred letom dni so bila Brandenburška vrata, simbol Berlina, obarvana v modro – z velikim napisom "hvala" v ruščini, angleščini, francoščini in nemščini. V spomin na dan, ko se je s kapitulacijo nacistične Nemčije končala druga svetovna vojna v Evropi, čeprav so ponekod spopadi trajali še nekaj dni. Včeraj, ko je od osvoboditve Berlina minilo 76 let, je fotografijo osvetljenih Brandenburških vrat objavilo nemško zunanje ministrstvo - na svojem uradnem Instagram profilu.
Pomlad 1945 je v Berlin prinesla "kri, znoj in solze". Pred zadnjim udarcem je hudo ranjena nacistična zver opletala z repom smrti. V boj, ki je bil že zdavnaj izgubljen, je silila otroke, stare 12 let ali celo manj. Trupla starejših ljudi, ki so zavrnili puško, so visela z uličnih svetilk. Odredi SS so do zadnjega sejali smrt. Mesto je bilo v ruševinah. V bitki za Berlin je umrlo 250.000 ljudi, vladala je lakota. S sovjetskimi vojaki so prišla serijska posilstva več kot 100.000 žensk, dolgo zamolčana kot tabu tema, o kateri se ni javno govorilo. Tudi zaradi tega so bili meseci po osvoboditvi za prebivalce mesta travmatični.
V poznejših letih je Berlin prenehal obstajati kot eno mesto. Najprej je bil razdeljen na štiri sektorje, nato na Zahodni in Vzhodni Berlin, ki ju je - z njim pa tudi številne družine - od leta 1961 do leta 1989 ločeval zid. Vzhodna polovica Berlina je postala prestolnica Nemške demokratične republike (NDR), nove države pod sovjetskim dežnikom. Nacizem je zamenjala ena najtrših evropskih komunističnih diktatur, z zloglasno tajno službo Stasi, ki je nadzorovala življenja ljudi in za katero je delalo tudi mnogo nekdanjih nacistov. Vzhod je še danes revnejši del Nemčije z močnim občutkom manjvrednosti, ki se v zadnjih letih odraža v krepitvi skrajne desnice.
A v Nemčiji vedo, kaj je bila prava stran zgodovine. "Hvala," je beseda, ki pove vse. Brandenburška vrata so bila za naciste simbol moči, pozneje pa je točno tam tekla meja med Zahodom in Vzhodom. Kljub vsemu povojnemu dogajanju, trpljenju, travmam in novemu totalitarizmu, ki je zaznamoval življenja generacij na vzhodu Nemčije, nikomur ni padlo na pamet, da bi nanje ob obletnici sesutja nacizma napisal kaj drugega. Recimo, da so bili nacisti in komunisti za Nemce "vsi isti".
Preberite še:
Bili smo komunisti #kolumna
Potvarjanje zgodovine
Prav to – "Fašisti, nacisti, komunisti, za Slovence vsi isti" - je slovenska vlada zapisala v Twitter "voščilu" državljanom ob dnevu upora proti okupatorju. Obeležila ga je tako, da bi bilo bolje, če ga ne bi. Osrednjo proslavo v gozdovih pri Ribnici je Društvo TIGR Primorske označilo za potvarjanje zgodovine. Na zadnjo okroglo obletnico dneva upora, na kateri bi lahko sodelovali še živeči nekdanji partizani, ti niso bili povabljeni. Mikrofon si je raje vzel minister za gospodarstvo in vsem zagotovil, da ve, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, a tega ni na glas povedal. Tudi to je cena bivanja v koaliciji.
Kaj bomo od vlade slišali danes, ko se v Sloveniji spominjamo dneva zmage nad fašizmom in nacizmom? Obstajajo države, ki so se sprijaznile s svojo zgodovino in so iz nje potegnile določene nauke. Na teh prostorih težko razumemo, da imajo na Zahodu voditelje in politike, ki iz zgodovine ne delajo mitomanije, ampak jo spoštujejo v njeni kompleksnosti. Francija se je tako pred dnevi spominjala 200. obletnice smrti Napoleona Bonaparteja. Gre za zgodovinsko osebo, ki – kot bi rekli v Sloveniji – še vedno razdvaja. Medtem ko nekateri na francoski levici nekdanjega cesarja obsojajo, ker je ponovno uvedel suženjstvo, ga na skrajni desnici slavijo kot simbol francoske moči.
Vse te dileme je presekal francoski predsednik Emmanuel Macron. V državniškem govoru je dejal, da je "Napoleon del nas". Da danes ne slavimo njegovega življenja, ampak se spominjamo njegove smrti. Da je vplival na usode mnogih ljudi in da mu nikoli ni bilo mar za izgubo življenj drugih. Macron se ni zatekel k floskulam o "spravi", kot to rad počne Borut Pahor, ampak je prišel z jasnim sporočilom: "Ne bom popuščal tistim, ki želijo izbrisati preteklost, ker se ne sklada z njihovo idejo sedanjosti."
Preberite še:
Madžarski satelit
Naše zgodovine se ne da razumeti iz Varšave
V Sloveniji je drugače. Zgodovino za notranjepolitične potrebe ukrivljamo, maličimo in upogibamo za potrebe sedanjosti. Na težke odločitve običajnih ljudi iz tistega časa gledamo z današnjimi očmi. Iz kompleksnih zgodb pišemo pravljice, iz mozaika zgodovine mečemo ven kamenčke, ki nam niso po volji. Sedanja oblast iz druge svetovne vojne dela zgodbo o dobrih domobrancih in zlih partizanih. Pri tem pozablja na okupatorje, s katerimi se je vse skupaj začelo, na takratni domači politični vrh, ki se je izgubil v lastnem pragmatizmu, na vrhove cerkve kot takrat daleč najvplivnejše institucije, na razmerja znotraj komunistične partije, na kolaboracijo, na mednarodne dejavnike ...
Maj 1945 je prinesel dobre in za mnoge ljudi tudi slabe stvari. Zgodovinar Keith Lowe je v knjigi Podivjana celina (izšla je leta 2014) lepo opisal, da je bila Evropa v letih po vojni anarhično okolje, v katerem so divjali etnično čiščenje, politično nasilje in državljanske vojne. Milijoni ljudi so morali zapustiti večstoletna ognjišča zaradi premikanja meja ali maščevalnega nasilja. V Sloveniji je osvoboditev prinesla tudi povojne poboje, razlastitve, politične procese in zapore. Za številne ljudi je pomenila začetek travm, ki so se molče vlekle več desetletij, saj se o njih ni smelo javno govoriti.
Toda ta del slovenske zgodovine je z današnjimi očmi nemogoče razumeti od drugod. Recimo z Madžarske, ki je bila med vojno na strani Nemcev, od tam pa so jih pregnali Sovjeti, ali Poljske, razkosane po paktu Hitler-Stalin. Po zmagi nad nacizmom se je v Sloveniji na ulice mest vrnil slovenski jezik, obsojen na izginotje. Večina slovenskega narodnostnega ozemlja se je po drugi vojni ponovno združila. Rapalske meje, ki je po prvi svetovni vojni tako kruto zarezala v usode generacij ljudi na zahodu slovenskega ozemlja, ni bilo več.
Preberite še:
Vsega sta kriva kapitalizem in FSPN #kolumna
Naša zgodovina ni črna, bela ali rdeča
To bi bilo verjetno težje doseči, če bi Nemce iz Slovenije – kot iz Romunije, Bolgarije, Madžarske in Poljske – pregnali Sovjeti. Če se Berlin zahvaljuje tudi v ruščini, za to v Ljubljani ni potrebe. Partizani, ki so 9. maja 1945 prišli v Ljubljano, niso prišli na tankih Rdeče armade, ampak peš ali na konjih. Govorili so slovensko, bili so na strani Zaveznikov.
Seveda jugoslovanski komunizem/socializem ni bil demokratičen, še posebej v zgodnjem obdobju je bil klasična represivna diktatura, ki je zapirala vse drugače misleče. Toda večino časa je bil drugačen, bolj ali manj unikaten, v vsakem primeru pa milejši od tistega na Poljskem, v NDR ali Sovjetski zvezi, celo od "golaž" komunizma na Madžarskem. Predvsem zato, ker Jugoslavija, ena od zmagovalk druge svetovne vojne, ni bila del sovjetskega bloka. Slovensko gospodarstvo je bilo vpeto tudi na Zahod. Nekateri ljudje, ki danes razglašajo, da so bili disidenti, so celo v svinčenih časih študirali v ZDA. Slovenija je imela v tranziciji ob padcu železne zavese v Evropi boljši izhodiščni položaj in življenjski standard v primerjavi z državami nekdanjega vzhodnega bloka.
Vse to je del naše zgodovine, ki ni ne enobarvno črna, bela ali rdeča, pa če to komu paše ali ne. Veličina držav in politikov se meri tudi v odnosu do preteklosti. Napis "fašisti, nacisti, komunisti, za Slovence vsi isti" ob dnevu upora je zato podcenjujoč in ciničen. Razkriva intelektualno lenobo, majhnost in ideološko omejenost sedanje oblasti, ki na zgodovino gleda interesno - le skozi prizmo radikalnega antikomunizma iz Varšave in Budimpešte, v katerem se najbolje znajdejo prav nekdanji komunisti, kot je recimo naš predsednik vlade. Kot bi dejal Macron, brišejo preteklost, ker se ne sklada z njihovo idejo sedanjosti.
Medtem ko je sredi Berlina svetil napis - "hvala".
