Slovenija je oaza za kapital sumljivega izvora. Tudi zato mladi ne morejo do stanovanj.

V središču Portoroža, le sto metrov od morja, se nahaja dvonadstropna vila z bazenom. Skrita je v zavetju treh znanih hotelov, od neželenih pogledov s ceste pa jo ločuje poraščena ograja. Od leta 2022 je njen lastnik Djordje Đurić, svak Igorja Dodika, sina voditelja Republike Srbske Milorada Dodika. 

Durić je vilo, ki je skupaj s pripadajočim zemljiščem vredna vsaj 1,5 milijona evrov, pred tremi leti kupil, ne da bi za to najel posojilo pri banki. Od kod mu denar, iz javno dostopnih virov ni mogoče ugotoviti. Nesporno je le, da je Đurić član najožjega kroga družine Dodik. Bil je uradni lastnik in direktor podjetij, ki so dobivala velike količine javnega denarja iz proračuna Republike Srbske. Prav zaradi tega dejstva so ga ZDA uvrstile na seznam sankcij. 

Ko Američani neko osebo uvrstijo na seznam sankcij, to zanjo pomeni velike težave. Banke na območju EU ji začnejo zapirati račune, poslovanje podjetij, ki jih vodijo, pa je močno oteženo. V zadnjem letu Đurića ni mogoče več najti v nobenem od podjetj v Srbiji ali Republiki Srbski. Kljub temu vile ni prodal. 

To krepi špekulacije, da je Đurić v resnici le slamnati lastnik vile v Portorožu, kjer so mesec dni nazaj opazili Igorja Dodika, še ena osebo z ameriškega seznama sankcij. Pod črto: medtem ko Slovenija kot država podpira tako enotnost Bosne in Hercegovine kot njeno čim hitrejšo pot v EU, več indicev nakazuje, da ima v isti Sloveniji nepremičnine družina politika, ki želi to isto BiH razbiti na dva ali tri dele. 

Preberite še:
Portorož ali Laktaši na vodi: vila, stanovanja in jahta Dodikovega klana v Sloveniji

Pohod kapitala iz Republike Srbske

A to je le manjši del problema. Javna skrivnost je, da je Slovenija nekje od leta 2010 naprej postala priljubljena oaza kapitala iz Republike Srbske. Tajkuni in poslovneži iz Laktašev, od koder prihaja družina Dodik, in Mrkonjič Grada, domovanja Zorana Tegeltije, nekdanjega finančnega ministra te entitete in Dodikovega tesnega zaveznika, so postajali lastniki podjetij, nepremičnin in jaht. 

Svoj pohod so začeli na Obali. Tam so se usmerili v posamezne, bolj prestižne nakupe. Pritekanje milijonov iz Republike Srbske je ob pasivni asistenci ljudi iz državnih in obveščevalnih organov, ki nikoli niso preverjali njegovega izvora, ustrezalo vsem. Še najbolj županom, domačim poslovnežem, odvetnikom in nepremičninarjem, "utrujenim" od posledic finančne krize v Sloveniji. 

Od leta 2015, ko je ljubljanska občina za osem milijonov evrov prodala Komunalno podjetje Ljubljana (KPL) Mladenu Milanoviću Kaji, najbogatejšemu tajkunu iz Republike Srbske, se je težišče naložb preselilo v slovensko prestolnico. 

Od te točke naprej je Slovenija kot članica EU postala daleč največja ciljna država denarja, pridobljenega z javnimi naročili za gradbene in druge posle v BiH. Okrog Milanovića je tako v zadnjem desetletju v Ljubljani nastal pravi imperij nepremičninskih projektov in drugih naložb: od tovarne asfalta v Črnučah do nesojenega trgovskega centra v Stožicah. 

Preberite še:
To je vila v Portorožu, ki so jo kupili ljudje Milorada Dodika

Dodik ima povezave v levih in desnih strukturah

Finančne operacije ljudi iz Republike Srbske so imele dva cilja. Prvi je bil logičen: umik desetin ali celo stotin milijonov evrov denarja iz države, ki je še vedno pod nekakšnim protektoratom mednarodne skupnosti. 

V tem obdobju se je namreč pritisk na Dodika občasno stopnjeval, zato je bilo treba najti varnejšo oazo. Slovenija je pri tem idealna, saj gre za članico EU, ki za razliko od Hrvaške nima neposrednih interesov v BiH. Za razliko od kakšne Avstrije ali Italije ima še vedno zelo prepustne mehanizme preverjanja izvora denarja. 

Drugi cilj je bil bolj skrit, a precej večji: izkoristiti kolektivni kolaps slovenskega gradbeništva na čelu s SCT Ivana Zidarja po izbruhu krize leta 2008 in na nov val državnih investicij v železnice in ceste pripeti gradbince z juga. Ta se nikoli ni uresničil. 

Toda skupaj z denarjem je prišel tudi politični vpliv. Čeprav se uradna slovenska politika do BiH ni pretirano spreminjala ne v času levih ne desnih vlad, ima Dodikov krog dobre povezave do struktur na obeh straneh slovenske politike. Od Zorana Jankovića, ki ne skriva prijateljstva z Dodikom, do SDS, ki je pred parlamentarnimi volitvami 2018 najemala posojilo pri Dijani Đuđić, pozneje pa se zapletla v zgodbo z zloglasnim "non paperjem" o odcepitvi Republike Srbske in njeni priključitvi k Srbiji. 

Preberite še:
Skrivnostni obisk iz Republike Srbske: kaj je Dodikov sin počel v Sloveniji

Zakaj težava niso fantje iz Srbske, ampak slovenska država

A ob političnem, diplomatskem in varnostnem obstaja še en, precej širši vidik, zakaj bi nas vse to kot družbo moralo zanimati. Resnična težava namreč ni v fantih iz Republike Srbske, ampak v Sloveniji. V državi, sistemu in ljudeh, ki jim takšne kapitalske operacije omogočajo.

Djordje Đurić ali Igor Dodik, kdorkoli od njiju pač, nista storila nič takšnega, kar v Ljubljani že vrsto let ne počnejo različni investitorji, skriti za slamnatimi osebami ali fundacijami iz Liechtensteina. To, da sta kupila vilo brez posojila, ni eksces, ampak običajna praksa na nepremičninskem trgu, na katerega se zlivajo gore denarja z vseh vetrov. In ni videti, da bi kogarkoli v državi zanimalo, od kod sploh prihaja ali izvira. 

Durić in Dodik sta zgolj uporabila sistem, v katerem so za ljudi z vrečami gotovine na voljo ograjene "elitne" soseske (seveda po kriteriju cene, ne pa po arhitekturnem izgledu), zgrajene na zemljiščih, ki jih prodaja občina, za vse ostale pa neregulirane najemnine ali selitev iz Ljubljane.  

Oba sta le vlagatelja na "trgu«, zaradi katerega je vsako deseto stanovanje v Ljubljani prazno, na obvoznici pa vsak dan stojijo kolone avtomobilov. Sta le vplačnika v shemo, ki očitno nikoli ne bo počila, hrani pa se tudi z denarjem spornega izvora. Đurić in Dodik sta pač dobrodošli stranki domačih lobijev, ki bodo sesuli vsak predlog o uvedbi nepremičninskega davka ali večji regulaciji nepremičninskega trga. 

V državi, kjer nikogar ne zanima, kako je generalnemu sekretarju nekoč vladajoče politične stranke v letu dni brez posojila uspelo priti do dveh, več kot pol milijona evrov vrednih počitniških nepremičnin v Kranjski Gori in Novigradu, se morata Đurić in Dodik počutiti kot doma. Ali celo bolje.