V letu, ko je Slovenija v vesolje prvič poslala dva geostacionarna satelita, je Madžarska pridobila svoj prvi geopolitični satelit, Slovenijo. Madžarska je dobila podporo slovenskega predsednika vlade za čestitke poražencu Trumpu, epistolarno podporo za blokado evropskih financ in podporo za upor zoper zahodno interpretacijo vladavine prava, ki jo Madžari in Poljaki razumejo po vzhodno. Madžari so dobili še podporo za vstop v gradnjo drugega tira Divača-Koper in s tem strateški vdor v upravljanje Luke Koper. Kar ni uspelo Atili, je uspelo Orbanu, prišel je do morja.
Ministrski predsednik Slovenije, države, ki je dvakrat bogatejša od Madžarske in od nje neprimerno uspešnejša na skoraj sleherni lestvici merjenja družbene razvitosti, nas je izstrelil v ogrsko orbito. A tam ne bo ostal dolgo, privlačnost planeta Madžarska je za Slovence zanemarljiva, sredobežnost bo opravila svoje.
Slaba novica za vzhodne populiste je, da je bil Trump poražen. In da ima Amerika dva predsednika. Za ta čas je to še normalno. A če bo pri tem ostalo tudi na dan 20. januarja 2021, se bo ameriški cirkus razširil na ves svet. Veseli bodo vsi, ki so že ali pa še bodo izgubili volitve, pa ne bodo hoteli priznati poraza. Srečni bodo politiki, prepričani, da so mesije, poslani z neba, srečni bodo ljudje, ki so politike zamešali za bogove. Edino bogovom in diktatorjem ni treba na volitve. "Edina demokracija na svetu je Libija," je bil prepričan Gadafi, krvavi Pol Pot pa je pred smrtjo sporočil, "vse kar sem storil, sem storil za dobro domovine". Diktatorjem je skupno, da imajo vedno prav.
Viktor Orban je Putinu obljubljal novo, vzhodno EU, v kateri bo vsaj pol ducata držav, pa ni zmogel obdržati niti Češke in Slovaške. Pridelal je le dvojec držav, ki brez Nemčije in brez evropskih denarjev tvegata gospodarski bankrot, dobesedno.
Vse, kar je v teh mrakobnih dneh in turobnih nočeh ljudem lahko zares pomembnega, je razlog za majčken nasmeh in nekaj optimizma. Če se nam dozdeva, da naš vladni predsednik te dni ne prispeva k pomirjanju duhov in povezanosti med ljudmi, se nam dozdeva prav. Delo politikov ni, da imajo vedno prav, ampak da pomagajo ljudem, tudi onim, ki so druge politične sorte, jih pomirijo, dajo upanje, dajo razlog za kak ponos, pripadnost domovini … Pa nič. Raje se je prelevil v kurjača, ki kuri pod kotlom lastnih ničevosti in tujih interesov. Da skupaj z njim zletimo v zrak pa tvegamo vsi. Freud je nekoč potožil, da če poskušaš razumeti norosti, lahko znoriš tudi sam.
Vse se je začelo tistega dne, ko se je ministrski predsednik male Slovenije odločil vplivati na volitve v veliki Ameriki. Slon, ki ga je pičil komar, se ni niti počohal, je pa slonov prdec odstrelil komarja v širjave močvirja, iz katerega se bo težko vrnil. Potem je podprl Madžarsko in Poljsko, nekdanji zvezdi sovjetskega komunizma, ki izvajata protidemokratično revolucijo. A tu - če smo iskreni - pridemo do paradoksa. Ti dve državi se zavzemata za odpravo čisto vsega, za kar se je naš ministrski predsednik še kot mladenič boril in bil zato tudi zaprt: za svobodo izražanja in svobodo medijev, za svobodo naroda in enakopravnost vseh ljudi, skratka za demokracijo. Boril se je za to, da se kot narod vrnemo na zahod in da namesto vladavine partije uvedemo vladavino prava. Zdaj pa nas rine nazaj na vzhod.
Paradoks je tudi v tem, da so bila zadnja leta jugoslovanskega komunizma za ljudi in medije svobodnejša od današnjih razmer na Poljskem in Madžarskem. Če je demokratično nazadovanje napredek človeštva, potem je končni cilj pračlovek, via srednji vek seveda. Če je Madžarska vzor demokracije, je Balaton morje.
V Evropi smo priče politični inverziji, v kateri konvertirani marksisti iz vzhoda zahodno Evropo učijo o demokraciji. Orban podučuje Merklovo o vladavini prava, Kaczyinski pa Macrona o pravicah žensk. Manjka samo predsednik Bolgarije, da nas poduči o boju zoper korupcijo. Vsi skupaj pa nam pridigajo, kako ljudje bolj kot demokracijo potrebujejo red in trdo roko ljubljenega vodje. Zgled so jim Putin, Trump in Ši Džinping. Takih v EU ne bi smeli na silo zadrževati.
S Trumpovim porazom prihajajo spremembe. Steve Bannon, mentor evropskih populistov, ostaja brez podpore Bele hiše. Vladimir Putin pa izgublja interes za financiranje Orbana, ker ga je razočaral. Obljubljal je novo, vzhodno EU, v kateri bo vsaj pol ducata držav, pa ni zmogel obdržati niti Češke in Slovaške. Pridelal je le dvojec držav, ki brez Nemčije in brez evropskih denarjev tvegata gospodarski bankrot, dobesedno. Rusija pa še sama zase nima več dovolj denarja.
V Evropi smo priče politični inverziji, v kateri konvertirani marksisti iz vzhoda zahodno Evropo učijo o demokraciji. Orban podučuje Merklovo o vladavini prava, Kaczyinski pa Macrona o pravicah žensk. Manjka samo predsednik Bolgarije, da nas poduči o boju zoper korupcijo.
V Ameriki so mnogi že vsaj desetletje bolj ali manj privoščljivo napovedovali razpad EU, še posebej po izvolitvi Trumpa in po brexitu. Kopali so grob, v katerega bi lahko sami padli. Ali pa oboji skupaj. EU je odreagirala kot vsak ogrožen organizem, samozaščitno in skoraj odločno. Ne brexit ne virus in ne Trump je niso spravili na kolena. EU je ponovno odkrila solidarnost, kar je najboljše cepivo za njen obstoj.
Abraham Lincoln se je zavedal krhkosti Amerike: "Amerika ne bo nikoli uničena od zunaj. Če bomo omahljivi in izgubili naše svoboščine, bo zato, ker smo uničili sami sebe." In res, noben imperij ni razpadel zaradi barbarov od zunaj, ampak zaradi barbarov od znotraj.
O avtorju:
Matija Sejalec, kolumnist necenzurirano.si, je svobodomiselni intelektualec in ljubiteljski slikar, ki meni, da lahko dobra slika prepriča več ljudi kot slaba politika.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
