Za zgodovino je komunizem propadel tistega dne, ko je bil zrušen Berlinski zid. Za politiko je propadel že mnogo prej. Za daljnovidne pa je bil mrtev že na dan, ko je bil spočet.
Tistega oktobrskega dne v novembru 1917, ko so se v eni najbolj zaostalih in najrevnejših evropskih držav komunisti prvič zavihteli na oblast, se je izpisala usoda 20. stoletja. Svet je bil vržen iz tečajev, tečaji pa iz sveta. Minilo je dobrih sedem desetletij in komunizem v Evropi je propadel. Francis Fukuyama je bil nad propadom komunizma tako navdušen, da je napisal knjigo o koncu zgodovine. A se je bridko zmotil, svet ni postal raj na zemlji.
Umberto Eco je kot otrok doživel propad fašizma v Italiji in tisti čas opisal s prigodami iz svoje širše družine. Razen sila redkih izjem so bili vsi v fašistični stranki ali pa v njenih pripadajočih otroških, mladinskih, športnih ali pa kulturnih organizacijah. "Italija je kapitulirala in že naslednji dan ni bilo v naši ulici nobenega fašista več", je opisoval čudež izginotja fašizma v eni od svojih čudovitih črtic za rimski L'Espresso. Fašisti so svoje uniforme, knjige, pesmarice in odlikovanja zmetali v smeti, otroci pa svoje uniforme organizacije Balilla. Nova Italija je bila spočeta čez noč.
Slovenijo so osamosvojili - komunisti
V Sloveniji so komunisti izginjali počasneje in drugače. Na srečo slovenskega naroda in predvsem vladajočega Demosa so komunisti na svojih hrbtih izvlekli vse priprave na spopad z JLA in tudi izvojevali veliko zmago v kratki vojni. Skoraj vsi iz poklicne strukture slovenske Teritorialne obrambe (TO) so bili člani Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Najbrž tudi večina pripadnikov TO, ki so aktivno sodelovali v pripravah na vojno in v njej nazadnje tudi zmagali.
Povsem enako je veljalo za slovensko policijo. Med vojno se ni štelo ne komunistov ne članov Demosa v vrstah TO, štela sta samo pogum in volja, da se obrani domovina. In kot običajno je bilo po vojni zagretih branilcev domovine neprimerno več, kot jih je bilo med vojno. Ko so slovenski komunisti v vrstah TO z uspešnimi boji pričeli osvobajati od okupatorske vojske zasedene mejne prehode in je ljudstvo vriskalo od veselja, jim ni nihče očital, da so komunisti ali bivši častniki JLA. Prav tako ne takrat, ko sta slovenska TO in policija 25. oktobra 1991 iz Slovenije pospremila še zadnjega vojaka okupatorske vojske.
Če se pomirimo s tem, da smo bili na nek način vsi komunisti, tudi tisti, ki to zares niso bili, se pomirimo z vsemi platmi naše nove zgodovine, v kateri je osamosvojitev bila in bo še dolgo ostala najsvetlejša točka narodove enotnosti.
A vonj po smodniku še ni dodobra pojenjal, ko se je po stari slovenski navadi pričelo s političnimi napori po zmanjševanju zaslug enih in povečevanju zaslug drugih. Zoper komuniste, ki so izvojevali zmago, so nastopili novopečeni antikomunisti, ki so bili skoraj vsi po vrsti še včerajšnji komunisti.
Šele takrat smo postali podobni post fašistični Italiji; tam so čez noč vzniknili antifašisti, pri nas pa antikomunisti. Zavrtel se je politični vrtiljak ničevosti, ki so ga brez sramu zasedli komolčarski povzpetniki, ki so vojni čas pretežno prečemeli v kleteh, na vikendih ali pa onstran Karavank. Namišljeni slovenski disidenti, tisti, ki jim je komunizem dal štipendije in jih poslal študirat v Ameriko, so zajahali modni val antikomunizma. Še posebej smešni so bili tisti, ki so v času komunizmu doktorirali in se potem zgražali nad komunističnim šolstvom, univerzo in režimom nasploh.
Nekoč komunisti, danes največji antikomunisti
Tisti pravi disidenti, ki jih je režim izgnal ali pa zaprl, so bili neprimerno zmernejši. Nad komunističnim zdravstvom, ki je bilo v primerjavi s tem današnjim prav dobro, če že ne odlično, se je pritoževal le malokdo. Zdravniki - in zaradi specifik režima tudi mesarji - so bili gospodje že v komunizmu, ostali smo bili tovariši. Antikomunisti iz tistega časa so vse povprek okrog sebe iskali komuniste, da bi lahko zagovarjali svoj antikomunizem. Tako kot danes antifašisti panično okrog sebe iščejo fašiste, da bi lahko upravičili svoj antifašizem. Ne vedoč, da biti proti ni ideja, ampak izgovor, kadar ideje nimaš.
Namišljeni slovenski disidenti, tisti, ki jim je komunizem dal štipendije in jih poslal študirat v Ameriko, so zajahali modni val antikomunizma.
Bili smo komunisti, ne da bi bili nujno tudi formalno člani Komunistične partije. Ker kdor zares ni prenesel komunizma je pred njim zbežal, kogar ni prenesel komunizem pa si je z begom reševal glavo. Mnogi dragoceni ljudje so odšli na tuje iskat svobodo ali delo. In se niso vrnili nikoli več. Kdor je ostal doma pa se je hočeš nočeš prilagodil. Kdor se je prilagodil pa je komunizem sprejel, v dobrem in slabem. A tisti, ki smo ostali doma, smo komunizem tudi pokopali.
Če se pomirimo s tem, da smo bili na nek način vsi komunisti, tudi tisti, ki to zares niso bili, se pomirimo z vsemi platmi naše nove zgodovine, v kateri je osamosvojitev bila in bo še dolgo ostala najsvetlejša točka narodove enotnosti. Ni dovolj biti samo proti, čas je za kakšen skupni za. Covid-19 je dovoljšen izziv, težav okrog nas je vse polno, dela dovolj za vse.
Dajmo spokoj pokojnim in življenje živim.
O avtorju:
Matija Sejalec, kolumnist necenzurirano.si, je svobodomiselni intelektualec in ljubiteljski slikar, ki meni, da lahko dobra slika prepriča več ljudi kot slaba politika.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
