Septembra lani, pred "vročo politično jesenjo" z dvojnimi volitvami, trojčkom referendumov in interpelacijami ministrov vlade Roberta Goloba, smo na tem mestu zapisali, da smo priča zadnjemu jurišu Janeza Janše: "Prvak SDS svoje privržence na visokih obratih v prvi vrsti drži, da jim odvrača pozornost od slabih novic. Da lahko v njihovih očeh igra žrtev. Da ti ne uvidijo, v kaj se je spremenila daleč največja stranka slovenske desnice. In ker se boji, da bi lahko nekateri (po aprilskem volilnem porazu) začeli dvomiti – vanj."
Takrat je Janša politično ofenzivo tempiral na pozno jesen in zimo. Računal je, da bo svetovna energetska kriza, ki je države silila v panično iskanje zalog plina, udarila po Sloveniji. Stavil je na eksplozijo cen elektrike in ogrevanja za gospodinjstva, mraz in socialne nemire, ki bi ga pripeljali nazaj na oblast. Ne le, da se mu načrt ni izšel. Izgubil je še tri referendume, SDS pa je na lokalnih volitvah praktično izginila iz večjih mest.
Pol leta pozneje se Janša dela, kot da se vse to sploh ni zgodilo, kot da za njim ni serija izgubljenih bitk. Vlada si je vse udarce, ki so jo do zdaj zamajali, ali zadala sama ali so prišli iz drugih centrov moči na levi sredini, ne od Janše. Nekateri so zato pričakovali, da se bo prvak SDS po zanj zelo slabem letu 2022 umiril, v tišini analiziral vzroke za vse poraze ali celo razmislil o politični upokojitvi. Ali kot bi rekel Vinko Gorenak: da bo sedel na breg Save in čakal, da mimo priplavajo politična trupla.
Toda Janša ne bo šel nikamor. Ustvarjanje kaosa je bistvo političnega značaja in načina delovanja prvaka SDS. Izredne razmere so mlaka, v kateri se po lastni presoji najbolje znajde, četudi je realnost pogosto drugačna. Le da je zdaj, pred vročo politično pomladjo, ko bosta luč sveta ugledala predloga zdravstvene in pokojninske reforme, zamenjal taktiko.
Preberite še:
Razkrivamo: Anže Logar pije kavo #kolumna
Janša potrebuje vsaj dva nova satelita
Na eni strani zdaj spet kliče ljudi na trge in ulice. Proti vladi je vložil interpelacijo samo zato, da še naprej privatizira osamosvojitev in svoji bazi da signal, da je še vedno glavni. Na drugi strani se je odločil za dolgoročnejši pristop - s čiščenjem prostora na slovenski desnici.
Zadnje parlamentarne in predsedniške volitve so Janšo naučile, da v sedanjih razmerjih moči tudi ob popolni mobilizaciji desnega volilnega telesa ne more računati na volillno zmago, ki bi mu omogočila sestavo vlade. To se bo dogajalo, dokler bo sam nesporni vladar desnice, saj je "anti-Janša" faktor verjetno najtrdnejše vezivo leve sredine. Janša je tako ujetnik lastnega "uspeha" na desnici.
Njegova zagata je zato naslednja: kako lahko desnica ob močni SDS, ki dokazano ne zna in v resnici niti ne želi nagovoriti nikogar zunaj lastne baze zvestih privržencev, pridobi dodatne glasove? Nanjo je že našel odgovor – tako, da bo na desnici kontrolirano dopustil nastanek vsaj dveh političnih satelitov. Prvega je že ustvaril. Populistično gibanje, ki ga v ospredju vodi Pavel Rupar, v ozadju pa upravlja infrastruktura SDS, ima le eno nalogo: s popolnoma nerealnimi zahtevami, neresnicami in manipulacijami sejati jezo in bes med upokojenci, ki so zaradi staranja prebivalstva vedno bolj pomembno volilno telo.
Drugi satelit je zaenkrat še v povojih, a je jasno, da bo prej ali slej poletel. Gre za projekt Anžeta Logarja, ki je tako po idejni kot kadrovski zasnovi v resnici kopija nekdanje Državljanske liste Gregorja Viranta. Z Logarjem si želi desnica odpreti vrata do politične sredine: do baze, ki je leta 2014 na oblast pripeljala Mira Cerarja, osem let pozneje pa Roberta Goloba. Do ljudi, ki bi se do leta 2026 dokončno naveličali levosredinskih vlad in novih obrazov, obenem pa ne marajo Janše.
Preberite še:
Zakaj Kučan in Türk ne obiščeta Moskve? #kolumna
Logar ve, kakšna so pravila sobivanja z Janšo
Za uspeh obeh projektov je ključnega pomena izginotje vseh vidnih povezav s SDS. Pri tem Janši najbolj pomagajo mediji s spominom zlate ribice. Za nekatere je Rupar v dveh mesecih iz nekdanjega obsojenca, ki bi pregledoval mednožja poslank, že postal kredibilen sogovornik za razprave o položaju upokojencev. Še večji absurd je medijsko ustvarjanje Anžeta Logarja. Pri opevanju "političnega kapitala", ki ga bojda ima, nihče nikoli ne omeni, da gre za predsednika sveta SDS, torej številko dve v stranki. Da je Logar njen poslanec, ki praktično ne hodi na seje, in politik, ki se od lani poleti načrtno izmika razkrivanju kakršnih koli konkretnejših stališč.
Logar dobro ve, kakšna so pravila sobivanja z Janšo. Zaveda se, da mora njegov politični projekt ostati v mejah, ki ne bodo ogrožale Janševega primata na desnici. Le tako mu bo dovoljeno preživeti. Dokler se bo dalo, bo sedel na obeh stolih, v coni udobja, kjer je že 20 let. Daleč in hkrati zelo blizu Janši.
Logarjevo kontrolirano lansiranje bi zato moralo najbolj skrbeti edino preostalo samostojno politično entiteto na desnem polu - NSi. Od tihega puča proti Ljudmili Novak ima v tej stranki oblast pragmatična struja "fantov". Štiri leta so z Janšo sobivali tako, da so stopili pod njegov dežnik, ko jih je potreboval, on pa jim je v zameno puščal dovolj avtonomije pri kadrovskih in poslovnih "aranžmajih".
Ta pakt se je končal po zadnji seriji Janševih porazov in neuspelih jurišev, med katerimi je NSi vnaprej namenil zgolj vlogo drugega očesa iste glave, ki ga bo po potrebi javno discipliniral. Janša na desnem polu pač ne potrebuje stranke, ki je v celoti ne obvladuje. Toda na dolgi rok NSi nihče ne ogroža bolj kot Logar. Ta namreč ne cilja le na pomemben del njenih, zlasti mlajših volivcev, ampak vse bolj odkrito tudi na njeno gospodarsko zaledje. Na menedžerje, zbornice in poslovne klube, ki širijo evangelij o nizkih davkih za premožnejše in potratnem javnem sektorju.
Tisti trenutek, ko bo Logarjeva platforma začela dobivati orise politične stranke, bo NSi zbita v kot. Ostala ji bo le še izrazito ideološko usmerjena baza, s katero bo morda lahko upala na rešilne štiri odstotke, ki jih je na zadnjih predsedniških volitvah dobil Janez Cigler Kralj. To pomeni, da bo še bolj prepuščena na (ne)milost hegemonu. Vse to Janša dobro ve. Kaj pa Matej Tonin?
Preberite še:
Kaj je razumel Drnovšek, Pečečnik in prijatelji pa ne #kolumna
