Pol leta po aprilskih parlamentarnih volitvah, ki so prinesle zamenjavo oblasti, prihaja "vroča politična jesen". V prihodnjih mesecih bomo imeli predsedniške in lokalne volitve, po tri referendume in interpelacije ministrov vlade Roberta Goloba. SDS poziva k protestom zaradi družinskega zakonika, zdravniški sindikat pa napoveduje stavko. V SD bodo imeli volilni kongres, ki utegne premešati nekatera razmerja znotraj stranke.
Vse to med odločilnimi meseci za razplet vojne v Ukrajini, ki jo je Vladimir Putin z razglasitvijo delne mobilizacije dokončno "prinesel domov". Države EU živijo v strahu pred mrzlo zimo in socialnimi nemiri. Medtem bodo v Italiji, tretjem največjem gospodarstvu EU, na oblast prvič po drugi svetovni vojni zelo verjetno prišli dediči fašizma. Še vedno je tu pandemija covid-19, ki je pustila posledice na družbenem tkivu. Pred utrujenimi ljudmi, naveličanimi negotovosti, je že tretja zaporedna zima, ko ne vedo, kaj lahko pričakujejo. Cene osnovnih dobrin se dražijo, po dolgih letih spet živimo v svetu inflacije in rastočih obrestnih mer.
Še nikoli v 21. stoletju razmere za ustvarjanje kaosa niso bile ugodnejše. In to je karta, na katero tokrat znova računa Janez Janša.
Preberite še:
Ali verjamete SDS, da za volitve ni porabila največ?
Referendumi kot ogrevanje
Po aprilskem porazu, na katerem je večina volivcev izrekla jasen "ne" viziji Slovenije kot avtokratske države z visokimi korupcijskimi tveganji in rdečim telefonom do Budimpešte, je bilo pričakovati, da bo prvak SDS udaril z vsemi orožji. Zahteve za referendume o zakonih o vladi, RTV Slovenija in dolgotrajni oskrbi so bile le ogrevanje.
Zdaj je napovedal še val interpelacij – vse proti ministrom iz državnotvornih resorjev: Tatjani Bobnar (notranje zadeve), Tanji Fajon (zunanje zadeve) in Marjanu Šarcu (obramba). Na prvi pogled Janša ponavlja metodo delovanja nekdanje opozicije. Lani spomladi je nekdanja Koalicija ustavnega loka (KUL) s "hat-trickom" interpelacij dokončno razbila Počivalškovo Stranko modernega centra (SMC). Tedanjo Janševo vlado je do konca mandata spremenila v manjšinsko in jo obsodila na vsakokratno "kupovanje" glasov.
Toda ob sedanjih razmerjih sil v državnem zboru je pričakovati podoben rezultat zgolj iluzija. Golobova koalicija ima namreč trdno večino. Še zdaleč ni odvisna od glasovanja kakšnega Branka Simonoviča ali drugih pozabljenih likov iz domače parlamentarne zgodovine. Pri tem je eno njenih vezivnih tkiv prav "antijanšizem".
Preberite še:
"V času levih vlad stavkajo. Ko je na oblasti desnica, so tiho."
Prva fronta: migracije in družina
Zakaj jih je torej Janša vložil? Posebna zgodba je interpelacija proti Tanji Fajon. Janša ve, da koalicije ne bo načel z reševanjem veleposlanika, ki mu je poslal fotografijo diplomatske depeše. Le pred svojimi pristaši skuša vzbujati vtis, da se bori za vojaka, ki ga je z javno objavo fotografije sam izdal kot vir. Toda vsi ostali manevri, ki jih uporablja, imajo en sam cilj: ustvarjanje kaosa, s katerim je uspešno vrtal luknje v pretekle levosredinske vlade, od Pahorjeve in Cerarjeve do Šarčeve. Na vse načine in z vsemi mogočimi orožji.
Te operacije se loteva po dveh frontah. Prva je kulturni boj.
Zaradi "migrantov, ki ogrožajo naš način življenja", interpelira Tatjano Bobnar, četudi je prvih 100 kilometrov žice na meji odstranil Aleš Hojs. Z napadom na Marjana Šarca zaradi razdrtja pogodbe za nakup oklepnikov boxer ga bo skušal prikazati kot uničevalca Slovenske vojske, ki je "edina sposobna braniti meje" - četudi bi ta pogodba ceno obeh novih bataljonskih skupin navila do dveh milijard evrov. V imenu "obrambe družinskih vrednot" poziva na ulice skupaj z Alešem Primcem. Kot njihov antipod propagira "spolno izprijenost levičarjev", za kar izkorišča afero Smodej.
S to agendo širjenja panike in vzbujanja strahu bo Janša celotno jesen kot Rusi v Severodonjecku obstreljeval politični parket. Domačo politiko bo spreminjal v identitetno, politično areno pa v blato, ki se bo zagnusilo veliki večini ljudi. Janša ve, da mu je aprila zmago odnesla tudi visoka volilna udeležba. Ker nujno potrebuje vsaj prepričljivo zmago na lokalnih volitvah, stavi na zasičenost ljudi, ki bodo morali jeseni morda celo sedemkrat na volišča.
Preberite še:
Migrantska kriza #kolumna
Druga fronta: zdravstvo
Druga, za Golobovo vlado precej bolj nevarna fronta je zdravstvo. Po dveh letih je v akciji spet Konrad Kuštrin, prvi zdravniški sindikalist, ki tradicionalno na nož pričaka vse vlade razen Janševih. Stavko napoveduje v času, ko je javno zdravstvo pod bremenom čakalnih vrst na prelomnici. Pritiski za divjo privatizacijo zdravstva, zadnji veliki plen slovenske tranzicije, so vse večji. Vsi "deležniki" čutijo, da za to prihaja pravi trenutek – da je zdravstvo danes tam, kjer so bila pred 15 ali 20 leti domača podjetja, pred dokončno formalizacijo "odkupov" in tajkunizacijo.
Na tej fronti bo SDS delovala koordinirano z nekaterimi zdravniškimi "baroni", ki bodo ponujali rešitve v lastni prid. A vrnimo se spet k prvotnemu vprašanju: kaj sploh bo imel Janša od ustvarjanja kaosa, če nas je prav on v zadnjih dveh letih naučil, da vlade stojijo ali padajo v parlamentu, v katerem ima Golobova koalicija trdno večino?
Odgovor je na dlani: ker še naprej potrebuje mobilizirano bazo. Ne le zaradi prihajajočih dvojnih volitev in referendumov. Pozablja se namreč, da je bil aprilski volilni poraz eden najhujših v zgodovini SDS. Za Janšo je moral biti travmatičen. Zgodil se mu je na položaju predsednika vlade, ki je volivce kupovala z milijardami evrov dodatkov, subvencij, projektov in drugih ukrepov. Imel je tudi velikanske posledice za njegovo "infrastrukturo". Janševi kadri v državnih podjetjih in institucijah izgubljajo položaje. Rok Snežič je ostal brez vpliva, Viktor Orban pa je medijem SDS privil pipico z denarjem. Le vprašanje časa je, kdaj bodo na plano začele prihajati vse klientelne ali celo korupcijske navezave, ki so se pletle zadnji dve leti.
Janša zato svoje privržence na visokih obratih v prvi vrsti drži, da jim odvrača pozornost od slabih novic. Da lahko v njihovih očeh igra žrtev. Da ti ne uvidijo, v kaj se je spremenila daleč največja stranka slovenske desnice. In ker se boji, da bi lahko nekateri začeli dvomiti – vanj. To, kar gledamo, je njegov zadnji juriš.
