Pred ljubljanskim zdravstvenim domom množice ljudi zgodaj zjutraj v dolgi koloni čakajo, da bi prišle do osebnega zdravnika. Zdravniški sindikat Fides spet grozi s stavko, še prej bodo protestirali bolniki. Pomočnice vzgojiteljic v vrtcih napovedujejo stavko, ker je njihov povprečni plačni razred nižji od minimalne plače. In z novim letom je začela veljati nova davčna reforma, pred katero so si lastniki iz svojih podjetij le nekaj dni prej izplačali neobdavčenih 100 milijonov evrov.
Vse to se dogaja v dneh, ko nas želi Joc Pečečnik poučiti, kaj je kapitalizem. Zoran Janković nas prepričuje, da moramo direktorico ZD Ljubljana pustiti pri miru, četudi ji je v zadnjih dveh letih ušlo 34 zdravnikov, sama pa je ob tem še lastnica zasebne ambulante. Marko Bitenc, največji podjetnik med zdravniki, pa bo očitno sodeloval še pri eni reformi zdravstva.
Janez Janša si verjetno mane roke. Na prvi pogled se zdi, da je slaba dva meseca po trojnem referendumskem polomu vendarle dočakal kaos, ki ga tako rad ustvarja. Toda zgodba v ozadju dogajanja je žal precej večja in širša. Vse te stavke, stiske, demagoške izjave in podjetniški manevri, ki jih gledamo, imajo namreč nekaj skupnega.
Kaj je vedel Janez Drnovšek
Slovenija je država, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja odločila za "mehak" prehod v kapitalizem. Njenim prebivalcem so bile prihranjene "šok terapije", ki bi jim čez noč izbrisale prihranke na računih. Ljudem ni bilo treba po več ur stati v vrstah za kruh kot v nekaterih državah vzhodnega bloka. Slovensko gospodarstvo je bilo na srečo dovolj robustno in sposobno, da je uspelo nadoknaditi izgubo nekdanjega jugoslovanskega trga.
Dolgo časa je kazalo, da so prebivalci Slovenije dobili najboljše od obeh svetov: iz socializma nepremičnine in kredite, ki jih je požrla inflacija, iz kapitalizma pa delnice, solidne plače in delovna mesta, ki jih je država pogosto umetno ohranjala s subvencijami. Tedanji družbeni dogovor ni zapovedoval le javnega zdravstva in šolstva, ampak tudi socialni dialog. Vse ključne odločitve države so se morale najprej preigrati v trikotniku med politiko, delodajalci in sindikati.
Toda že v prvih letih 21. stoletja je ta dogovor začel razpadati. To je prvi zaslutil pokojni Janez Drnovšek. Pogovori pri predsedniku republike so bili njegov poizkus, kako vsaj del iztisnjene zobne paste spraviti nazaj v tubo. A proces je bil nepovraten. Razpadu LDS, pivovarski vojni, metamorfozi modela Slovenije d.d. v tajkunizacijo in Janševi vladi, ki je prva začela dajati doping zasebnemu zdravstvu, so sledila leta krize, recesije, stečajev, TEŠ6 in "zujfa", ki so se končala z bankrotom države.
Ko socialni dialog postane vojna
Ko je oblast po sanaciji bank in operaciji Agrokor prevzela vlada Mira Cerarja, je bila Slovenija že precej drugačna kot desetletje pred tem. Takrat se je prvič jasno videla tudi moč interesov, ki iz javnega zdravstva ustvarjajo divji zahod. Ob prvem poizkusu ministrice Milojke Kolar Celarc, da bi zaustavila preprodaje koncesij za zdravstvene zavode in odpravila dopolnilno zavarovanje, je izbruhnila vladna kriza. Na koncu je sindikat Fides od nje izsilil pravico, da lahko zdravniki paciente odklanjajo pri bistveno manjši obremenitvi kot pred tem. Enako mu je uspelo leta 2019, ko je ministrstvo za zdravje vodil Aleš Šabeder.
Medtem se je socialni dialog začel spreminjati v vojno. Prekarno delo mladih, generacijske spremembe in stečaji so najedli in razdrobili moč nekoč velikih sindikatov. Medtem so direktorji največjih izvoznikov, pred tem tradicionalni glasniki gospodarstva, oder prepustili precej glasnejšim pop zvezdnikom domačega podjetništva. Marjan Batagelj in drugi so svoj veliki prihod na sceno najavili tako, da so Marjanu Šarcu še pred prevzemom oblasti žugali z odhodom v tujino.
Najmanj, kar je že takrat vse bolj razklana družba potrebovala, je bila večja doza šoka. Žal jo je dobila s tretjo Janševo vlado, ki je z macolo tolkla po domala vseh podsistemih. Medtem je, osvobojena fiskalnih spon, zdravniške barone, bogatejše sloje družbe, Cerkev in druge prijatelje zasipala z denarjem in darili. Pri njeni davčni reformi nikoli ni šlo za srednji sloj, ampak za lastnike podjetij in nepremičnin. Prvim je omogočila obvod za neobdavčeno izplačevanje dobičkov, drugim pa višje neto najemnine.
Zakaj nas strašijo z Venezuelo
Vse to, kar gledamo v teh dneh, je zgolj zadnji stadij iste bolezni – da v Sloveniji družbenega dogovora iz 90. let ni več. V zadnjih 15 letih se je izgubil nekje med šibko politiko in močnimi interesnimi skupinami. Med "plitvo državo" in lobisti kapitala. Med korupcijo in ekscesi. Med pohlepom enih in revščino drugih. Med milijardo evrov covid dodatkov in drobtinicami, ki mlajšim pomočnicam vzgojiteljic iz istega javnega sektorja ne omogočajo preživetja.
Danes je slovenska družba na prelomnici. Dobesedno. Lomi se zaradi divje privatizacije zdravstva. Lomi se zaradi spoznanja, da sistem dolgotrajne oskrbe po 20 letih še zdaleč ni pripravljen na staranje prebivalstva. Da plače nekaterih ljudi ne zadoščajo za hrano in najemnino. Da podjetja ne najdejo več delavcev.
To je čas, ko potrebujemo nov družbeni dogovor. Da, pogovarjati se moramo tudi o razbremenitvi plač. A v isti sapi se dajmo tudi o obdavčitvi premoženja. Namesto tega nam zvočniki interesnih skupin raje zbujajo slabo vest, ker jih menda nihče dovolj ne ceni. Priča smo protislovju: trenutno se gredo najbolj silovit razredni boj predstavniki tistih, ki imajo že tako največ. Bijejo ga, medtem ko nam slikajo lažno podobo Slovenije kot nekakšne Venezuele, kjer množice lenuhov in preskrbljencev s srpi, kladivi in Kordiševimi slikami bojda po ulicah preganjajo "demonizirane" podjetnike, bankirje, zdravnike in druge delovne ljudi.
In nas, zavite v odeje pred zdravstvenim domom v Ljubljani, ko čakamo na zdravnika, poučujejo o dobrobiti trga v zdravstvu in kapitalizmu.
