Bila je zima, ko se je vladar Kremlja odločili začeti vojno. Tarča je bila nekajkrat manjša zahodna soseda, ki je bila še nekaj desetletij pred tem del imperija, vodenega iz Moskve. Takoj po zavzetju obmejnega dela države je bila tam razglašena republika, ki jo je priznala le Moskva. Slabo pripravljena vojaška operacija ni šla po načrtih. Agresorja je presenetil silovit odpor. Toda postajalo je jasno, da se napadena država po koncu zime proti eni največjih armad sveta ne bo mogla več dolgo braniti brez pomoči iz tujine.
Govora je seveda o – Finski. Konec leta 1939 jo je napadla Sovjetska zveza, ker ni želela ugoditi Stalinovim ozemeljskim zahtevam in dovoliti Rdeči armadi postaviti oporišč na njenem ozemlju. Pred tem se je Finska, ki je takrat štela slabe štiri milijone ljudi, znašla pred težko dilemo. Ali naj popusti 170-milijonski sosedi in tvega okupacijo celotne države, kar se je pozneje zgodilo Litvi, Latviji in Estoniji? Ali pa naj se upre, kot ve in zna?
Finci so se odločili za drugo možnost. Računali so na pomoč Zahoda in plačali visoko ceno.
Preberite še:
Skrivnost stavbe, kjer je bil štab ruskih vohunov
Slavoj Žižek ima prav
V treh mesecih vojne je umrlo 25.000 Fincev. Vsak peti vojak. Toda resnejše pomoči iz tujine nikoli ni bilo. Adolf Hitler je bil takrat še v isti postelji z Josifom Stalinom, zato je blokiral pomorske poti v Baltskem morju. Britance so zanimali le rudniki železa na Švedskem, zaradi vojne z Nemčijo pa se niso želeli zameriti Sovjetom. Francija, ki jo bo čez nekaj mesecev porazil Hitler, je s figo v žepu obljubljala vojake in bombnike. ZDA pa so bile takrat še daleč od evropske morije.
Finska je ostala sama. V današnjem jeziku bi govorili, da je bila "žrtev posredniške vojne". Morda bi ji Milan Kučan, Danilo Türk in številni slovenski intelektualci s polja leve sredine že ob prvih Stalinovih ultimatih sporočali, naj vendarle sede za pogajalsko mizo. Ker "v vojni ne zmaga nobena stran", kot so zapisali v zadnjem pismu. A prav finska izkušnja s praktično istim sovražnikom, ki zdaj uničuje Ukrajino, je najboljši dokaz, kako je – kot pravi že Slavoj Žižek – pozicija pacifizma v današnjih časih naivna.
Na podobni prekretnici kot Finska je bila pred 10 leti Ukrajina, bankrotirana in v tranziciji izropana država nekdanje Sovjetske zveze. Njena prva možna pot je bila Belorusija 2.0, še ena satelitska država Kremlja, ki bi jo ta upravljal prek lokalnih "lukašenkov". Alternativna možnost je bila, da se kljub enormni stopnji korupcije, nedelujočim institucijam in oligarhiziranem gospodarstvu vsaj poizkuša integrirati v evropske ekonomske tokove, s tem pa dvigniti življenjski standard njenih ljudi.
Danes se pogosto pozablja, da je bil ključni sprožilec notranjih pretresov, ki so leta 2014 privedli do Majdana, "malih zelenih mož" na Krimu in paravojaških enot na vzhodu, načrtovani pristop Ukrajine k trgovinskim sporazumom z EU. Toda na slovenski levi sredini imajo nekateri s pravico Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi, še vedno neverjetne težave.
Preberite še:
Vsi naši rusofili
Zakaj so Dražgoše simbol upora, Bahmut pa ne?
Isti ljudje, ki simpatizirajo s Katalonijo in hodijo v Dražgoše, namreč nikakor ne želijo videti, da je "mati Rusija" v resnici le še ena od imperialnih sil in da je za svoje interese pripravljena pobijati tudi Slovane. Že od spomladi pozivajo vlado, naj "išče alternativne pristope k ukrajinski vojni". Prepričujejo nas, da "vlade držav EU vodijo vojno na prag naših domov" in da v Ukrajino pač ni smiselno pošiljati orožja - ker ga lahko Rusija vedno pošlje še več.
Gre za isti, nekoč bi rekli cinični argument, ki smo ga v Sloveniji pred 30 leti prezirali ob vsakodnevnih prizorih iz obleganega Sarajeva. Takrat je mednarodna skupnost Bosni in Hercegovini z embargom na uvoz orožja, ki je močnejšega napadalca izenačeval s šibkejšo žrtvijo, dejansko preprečevala obrambo in omogočala etnično čiščenje. Danes beremo pisma, iz katerih se zdi, da se je o trajnem miru v Ukrajini mogoče dogovoriti, če bomo le dovolj vztrajni. Je to res mogoče s trenutno različico Vladimirja Putina, ki Ukrajini ne priznava pravice do obstoja kot države, sebe pa v govorih primerja s Petrom Velikim? Vso srečo.
Drži, Finska je leta 1940 segla za pogajalsko mizo - a šele po tem, ko se je za to po 150.000 mrtvih sovjetskih vojakih v zasneženih finskih gozdovih odločil Stalin. Zahtevam po vojaških oporiščih se je odrekel. Finski je iztrgal desetino ozemlja, ki ga je ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo izgubil, nato pa spet dobil nazaj. In res je: Finska in Sovjetska zveza sta celo zgradili novo »varnostno arhitekturo«. Njeni povojni odnosi z Moskvo so v diplomatskem jeziku dobili celo posebno ime. Tudi zato je bila Finska bila edina poraženka druge svetovne vojne, ki ni bila okupirana.
Danes nekdanji in sedanji slovenski politiki, intelektualci in drugi ugledneži od držav EU zahtevajo, naj vzpostavijo takšno varnostno arhitekturo, ki bo upoštevala interese vseh držav. Ali to v sedanjih razmerah v resnici ne pomeni nagovarjanja Ukrajine, naj za vedno odpiše četrtino ali več lastnega ozemlja, se odreče kakršnekoli integracije z Zahodom in pred vsakimi volitvami pokliče v Kremelj?
Ukrajini je treba pomagati – dokler bo to sama želela
In tu smo pri bistveni težavi teh pisem – da imajo napačnega naslovnika. "Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost!" ni sporočilo, ki bi ga morale slišati evropske vlade, ampak Moskva. Le tam imajo namreč to moč. Fronta v Ukrajini se praktično ne premika več ob ogromnih človeških žrtvah, ki jih terja način bojevanja iz prve svetovne vojne. Bahmut je Verdun 21. stoletja. Kljub temu se govori o novi ruski ofenzivi. Putinov režim ob zblazneli propagandi v mesoreznico pošilja fante, ki se ne spomnijo Borisa Jelcina in čečenskih vojn.
Ne gre si delati iluzij, Putin bo vsaj še nekaj časa v Kremlju. Utopistična pričakovanja iz Washingtona o zamenjavi režima so bila točna kot nekoč ocene količin orožja za množično uničevanje v Iraku Sadama Huseina. Zagotovo je dolžnost Zahoda iskati poti do miru. Temu so namenjeni tajni diplomatski in obveščevalni kanali, ki so ves čas vojne odprti. Toda o tem, kakšen naj bo ta mir, bi veljalo kaj vprašati tudi Ukrajince. Dokler se bodo želeli in zmogli braniti pred tem mrcvarjenjem, jim je treba pomagati – ne glede na to, kaj si mislimo o vseh dogajanjih na dvoru Volodimirja Zelenskega.
Finska se lahko le pogumu svojih ljudi in modrosti svojih voditeljev zahvali, da v prejšnjem stoletju ni končala v Varšavskem paktu, zaradi česar je danes med najrazvitejšimi državami sveta. Morda pa je končno čas, da Moskvo obišče kdo od naših nekdanjih predsednikov republike in Putinu osebno predlaga, naj vojno konča. Ga prepriča, da je izgubil. Ali zmagal. Da nam bo vsem vsaj jasno, pri čem smo.
