Ledvica za senčnik na plaži in kri prvorojenca za sladoled: zakaj Hrvaška drvi v past

"Cena je, kar plačaš. Strošek je, kar porabiš. Vrednost je, kar dobiš." -ameriški poslovnež in avtor Alan Weiss

Poletje je ponovno prineslo visoke temperature, ki so poskrbele za vsakoletno romanje do morskih obal. Romarji navdušeno polnijo denarnice uvoženih delavcev in lokalnih prebivalcev. Ti so znani po svoji pregovorni ustrežljivosti in gostoljubnosti, zato cene vsako leto dvignejo, da ubogim romarjem ne bi bilo težko romati in porabiti še zadnjega centa.

Nekaterim nehvaležnežem to ni preveč všeč, zato vsako leto beremo o visokih cenah ležalnikov, piva, sladoleda in drugih stvari, ki se jih morskemu romarju spodobi kupiti. Beremo tudi odgovore užaljenih lokalnih poslovnežev. Ti darujejo mladost in zdravje zato, da bi prišlekom omogočili čim lažjo potrošnjo.

Tudi dvigovanje cen vendar nekaj stane, saj je potrebno vsako leto natisniti nove cenike, ki jih potem še nihče ne kupi. Kaj se to pravi, da se jedilnik s Titanika proda za toliko kot v Dubrovniku stane večerja za štiri ljudi. Resda brez pijače in sladice, ampak v restavraciji brez pladnjev in s svečko na mizi – in njenih jedilnikov ne kupi nihče, čeprav so naprodaj.

Preberite še:
Kaj imajo skupnega ljubimca s Coldplaya, skrivači Epsteinovih seznamov in Državni svet

Sameva tudi italijanska riviera

Zgodbe so vsako leto enake, za ležalnik na Korčuli so zahtevali dve povprečni plači in ledvico za presaditev. Sladoled v Rovinju marsikdo kupuje s krvjo prvorojenca, ker za evre ne delajo dovolj velikih denarnic. Zgražanje popotnikov nad pretiranimi cenami preglasijo samo komentarji, kako obstajajo tudi druge destinacije, če je komu pri njih predrago.

Letos je novost, da so podobne zgodbe prišle tudi z drugega roba Jadranskega morja. Italijanska riviera sameva, tudi zaradi pretiranih cen. Seveda. Ko za ležalnik za en dan in dve kepici sladoleda odštejejo toliko, kot bi v Egiptu za 10-dnevni oddih v hotelu s petimi zvezdicami, tudi največji patrioti premislijo, ali morda ne bi drugo leto odšli kam na tuje.

Hrvaška tu kaže višji nivo razvitosti, saj je za romarje res dobro poskrbela in postala domačinom praktično nedostopna že okoli leta 1975. So v Evropi in imajo evropske cene, čeprav je ponudba marsikje ostala v letu 1975.

Preberite še:
Pravna država deluje: 80-letna gospa ne bo več čez dan igrala na klavir

Cene so resnično previsoke, ko upade prihodek

Druga novost so prazne nastanitve. V prejšnjih letih je bilo vsakič tako, da se je javskalo zaradi visokih cen in poročalo o rekordih po številu romarjev in količini denarja, ki se ga je odvojilo od njih. Letos obe komponenti že malo bolj škripata in dražji kraji dejansko beležijo slabši obisk. Poleg tega se struktura gostov spreminja in tradicionalno najbolj zaželene Nemce so izpodrinile druge skupine gostov s plitvejšimi žepi.

Na napakah se učimo, toda pametni se učimo na napakah drugih. Ali je hrvaška postala resnično predraga in bo dostopna zgolj še eliti ali ne, bomo videli po sezoni, ko bodo znane statistične številke. Cene so resnično previsoke šele takrat, ko zaradi draginje upade prihodek. Gotovo pa za njih ni najbolj koristno, ko se jih leto za letom vleče po medijih kot državo s cenami za petičneže in ponudbo za rajo.

Previsokih cen namreč ni. So lahko samo cene, ki so postavljene visoko nad vrednostjo ponudbe. Več deset evrov za dva cenena plastična ležalnika in reklamni sončnik bo vsakega zbodlo v oči. Toda če bi na isti plaži dobil za sto evrov dva resnično kvalitetna ležalnika v globoki senci in zraven še vedro ledu za pijačo, naenkrat isti pesek in morje dobita nek status. Kdor si ju privošči za svoj denar, dobi to, kar je plačal. Takšna lokacija ni več draga, samo dosti denarja stane.

Preberite še:
Ne Uber in subvencije, dajte nam brezpilotna letala in nova stanovanja

Ni pomembna cena, ampak ponudba

To je lekcija, ki si jo moramo zapomniti. Ni namreč pomembno, kolikšne so cene. Pomembno je, da ponudba sledi cenam. Še boljše je, da jih prehiti. Hrvaška dela zgodovinsko napako, ko se s ponudbo in oglaševanjem ponuja kot dostopnejša destinacija, vendar ponudba ne sledi vedno ceni.

Čevapčiči po tri evre za kos odbijejo gosta, čeprav lahko ista količina mesa pripravljena na bolj prefinjen način v boljši restavraciji s svečko na mizi stane še dosti več in se nad tisto ceno ne pritožuje nihče.

Tej pasti se Slovenija zaenkrat še lahko ogne. Ne tržimo se kot cenena destinacija z lepim tem in onim. Ne iščimo načinov, kako na lahek način zaslužiti še kak evro. Raje ponudimo stvari, za katere bodo romarji radi dali, kolikor bomo rekli. 

Četudi bo kri prvorojenca dovolj samo za pogrinjek brez vsega ostalega, bodo veseli. Dobra hrana, vrhunska pijača in naravne danosti privabijo marsikoga, če se jih začini s kvalitetno ponudbo kulture, zabave ali česarkoli tretjega, bomo zelo težko označeni za drago destinacijo.

Nihče ne govori, kako draga je Švica

Lahko pa postanemo destinacija, ki dosti stane. Tak primer je Švica, kjer so cene resnično navite, toda nihče ne govori o tem, kako pregrešno draga je izvirska voda pod Matterhornom. Stane res veliko, toda v Švico se ne hodi, ker bi radi malo prihranili. Turistov imajo  povsod dosti, cele regije živijo predvsem od turizma. Učimo se lahko na napakah južnih sosedov in tudi na pravilnih potezah tistih malo bolj oddaljenih. Ponudba odloči, ali je nekdo predrag ali ne. Cena je skoraj nepomembna.

Ko vam naslednjič kdo pripomni, da greš lahko tudi v poceni Hurgado, se lahko nasmehnete. Vprašajte, ali imajo tudi oni v ponudbi potapljanje z morskimi psi in kje lahko rezerviramo celodnevni izlet do piramid. Če nimajo tega ali nečesa enakovrednega, so očitno destinacija, ki cilja na goste s plitkejšimi žepi in tekmujejo z nizko ceno.

Takšne destinacije so hitro predrage. Poletni pozdrav vsem skupaj!

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.