Ko na levi delajo za Ruparjeve botre ali kaj vemo o pokojninski reformi

"Za upokojence gre!" (Pavel Rupar, nekdanji tržiški župan, poslanec in obsojenec)

Na slovenskih ulicah in trgih se vije bojni krik nekdanjega župana občine Tržič in bivšega poslanca SDS Pavla Ruparja, vse odkar je odsedel svojo zaporno kazen zaradi zlorabe položaja. Veliki borec za pravice starejših redno organizira zbore, demonstracije in (zaenkrat neuspešno) ljudske vstaje. Najnovejša tarča v tem boju je pokojninska reforma, kjer pa, zanimivo, na svoji strani nima prav dosti sindikatov.

Pokojninska reforma je tako kot menstruacija. Nihče je noče, ampak če malo preveč zamuja, to lahko povzroči zelo velike skrbi. Zaradi izumrtja stranke DeSUS, logične posledice sodelovanja v vladi 2020-22, so upokojenci in starejši postali sočen politični plen. Radi hodijo na volitve in odločajo o usodi države. 

Strici iz ozadja so zato mobilizirali Ruparja, da bi jih pridobili na svojo stran, ampak je bil malo preočiten in so ti vseslovenski protesti zvodeneli v strankarske.

Preberite še:
Za Aleša Primca je vsako življenje sveto. Razen če ni slovensko.

Kako smo prišli do sem

Omenjena reforma je žal nujnost. Demografija in pokojnine sta dve vprašanji, ki bosta obvladovali javni diskurz še dolga leta. Upokojencev bo vedno več, moderna medicina in skrb za zdravje zagotavljata, da bo med nami vedno več starejših. Mladih je premalo, celo vedno manj, kar se prav tako ne bo uredilo samo od sebe. 

Do sedaj še nobena država ni rešila vprašanja padca rodnosti. Težko pričakujemo, da bomo mi prvi. 

Prejšnja vlada je v svoji neizmerni modrosti in pravičnosti poslušala Bruselj, ko je dajal navodila in priporočila, kako moramo ravnati. Pokimala je in se strinjala z vsem, nato pa težko reformo pustila svojim naslednikom. Nasledniki so naprej popravili najhujše neumnosti, pod katere so se podpisali predhodniki, in prišli ven z nečim človeka vrednim. Večina sindikatov se strinja, da gre za nujno zlo in da bo alternativa še hujša.

Ruparju navkljub boja proti pokojninski reformi tokrat ne vodi desnica, temveč – recimo ji - skrajna levica, torej tista, ki ji je še Levica obrnila hrbet (ali ona njej, ampak to v tem trenutku ni pomembno). Obrnila se je proti reformi, ki je – s tem se dejansko strinjajo vsi – nujna. Le da vse skupaj zdaj lahko razplete tako, da bo pomagala desničarskim skrajnežem v njihovem boju za oblast. To ne more biti argument, bodo rekli. In morda imajo celo prav, ampak tako pač je.

Preberite še:
Se je Janša, ko je bil na oblasti, res boril za upokojence? Številke kažejo, da ne.

Zakaj jim uspeva v Avstriji

Denar ne raste na drevesih. To je dobro za inflacijo in malo manj dobro za razmetavanje z njim. Pokojnine morajo v prvi vrsti zagotavljati dostojno starost, kar med drugim tudi pomeni, da ne smejo zadušiti gospodarstva s previsokimi dajatvami. Boj okoli božičnice je težak 375 milijonov evrov, boj za pokojnine, kot jih želita skrajna levica in Rupar, je skoraj še enkrat višji, ocenjen na 690 milijonov evrov. 

Ponekod take pokojnine imajo, mi ne. Kaj torej delamo narobe? Za vzor radi vzamemo sosednjo Avstrijo, kjer je prispevna stopnja delodajalca višja kot delavčeva. Res je, v Avstriji prispeva delodajalec 12,55 odstotka bruto plače in delavec 10,25 odstotka, medtem ko v Sloveniji delodajalec plača le 8,85 odstotka in delavec kar 15,5 odstotka. Tu imajo tisti, ki jih to moti, prav. 

Toda celotna prispevna stopnja v Avstriji je 22,8 odstotka in kot taka še vedno nižja kot v Sloveniji, kjer je 24,35 odstotka. Kako torej Avstrijcem še vedno uspe izplačevati solidne pokojnine in to štirinajstkrat na leto? Tako, da je polna delovna doba v Avstriji 45 let, medtem ko je pri nas 40 let in tudi po reformi ne bo nič drugače. 

Pogoj za pridobitev starostne pokojnine v Avstriji je dopolnjenih 65 let (tudi za ženske bo kmalu), medtem ko jo mi lahko dobimo že pri 60 letih. Res je, Avstrijci plačujejo manj in imajo boljše pokojnine, ampak jih uživajo manj časa in zanje plačujejo dlje. S 45 leti pokojninske dobe bomo tudi v Sloveniji lahko računali na solidno pokojnino.

Preberite še:
Je Cigler Kralj, ki je v Bruslju prikimal ostrim rezom v pokojnine, zdaj izgubil spomin?

Računovodski trik, ki deluje nekaj let

Višina pokojnine je v določeni meri izbira posameznika. Če smo zmožni in pripravljeni delati dlje, bomo imeli višjo pokojnino. V Sloveniji smo si kot družba izbrali, da bomo omogočili upokojitev pri 40 letih pokojninske dobe in starosti 60 let, oziroma 62 let po reformi. V Avstriji so si kot družba izbrali, da omogočajo upokojitev po 45 letih delovne dobe in starosti 65 let, z določenimi malusi za predčasno upokojevanje. 

Prispevne stopnje so računovodski trik, ki deluje nekaj let. Na dolgi rok gre tako vse iz iste malhe. Kritiki predlagane reforme tega ne povedo. Skrb za solidne pokojnine v resnici ne bi smel biti boj, temveč dialog. Vsem je v interesu, da nikogar ne skrbi, kako bo na stara leta, saj menda nočemo gledati ostarelih beračev po ulicah. 

Skrajni levičarji se s tem ne strinjajo in s tem – na žalost -  delajo za desničarske skrajneže. Desničarski skrajneži namreč radi popadejo za vsako kritiko vlad, ki niso njihove. Pokojninska reforma je deležna brezštevilnih kritik, kako brezsrčna je, čeprav gre za milejšo razliko tiste, ki bi nam jo organizirali desničarski skrajneži. 

Ti so zaenkrat modro tiho, ker vedo, da bodo težko sami zagovarjali nekaj še hujšega. A naj vas ne skrbi: nobenega dvoma ni, da jo bodo privlekli iz naftalina ob prazniku demokracije naslednjo pomlad. Pokojninsko reformo bomo v vsakem primeru dobili. Edino vprašanje je, ali res verjamete, da bo tista, ki jo bo delal SDS, do ljudi prijaznejša od tiste, ki jo dela Levica.

Preberite še:
Zakaj je Hrvaška nova sanjska dežela naše podjetniške elite

Prisiljeni smo v slabo politiko boja za oblast

Vsaka država za napredek potrebuje politiko, ki stremi k napredku. Obstoječe je potrebno izboljšati in nadgraditi, ustvariti novo. Države, ki vodijo politiko boja za oblast, kjer mora zmagati "naša" stran, tonejo, nekatere hitreje kot druge. 

V Sloveniji vsekakor potrebujemo reforme, toda v malo širšem smislu nam primanjkuje desnih politikov normalne narave. Vsaka politika potrebuje protiutež, toda v Sloveniji je edina protiutež levi sredini po naravi taka, da ji za nobeno ceno ne smemo pustiti oblasti. Prisiljeni smo v slabo politiko boja za oblast, kjer mora zmagati "naša" stran. Ne zato, ker bi tako zagreto verovali vanje, ampak zato, ker smo na lastni koži občutili, kakšna je druga možnost.

Boj skrajnežev bo za sabo pustil sledi. Lahko bodo le brazgotine v spomin na bitke, ki so bile potrebne, da se je njihove nakane obrzdalo in preprečilo. Če ne bomo pazljivi, bomo poleg brazgotin k njihovim bronastim kipom vsak teden morali nositi rože in glasno vzklikati v njihovo čast. Ne, ker bi bili nad njimi resnično navdušeni, ampak ker nas bodo sicer v imenu svobode govora strpali v avtomobile s temnimi šipami in se ne bomo vrnili.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.