Lepo je biti minister Dikaučič #kolumna

Politične kulture v Sloveniji ni več. Izgubila se je nekje med Hojsovim zmerjanjem, Počivalškovim "poslovnim sestankom" v prleški taverni in Vizjakovo odločitvijo, da plebiscitarni "ne" na referendumu ni razlog za odhod.

Avtor: Primož Cirman / Vesna Vuković
sobota, 25. 9. 2021, 05:55


20210610-01064860
Marjan Dikaučič, prvi minister za pravosodje, ki ga tožilstvo preganja zaradi gospodarskega kriminala, je simbol odsotnosti politične higiene v aktualni vladi.
STA

Lepo je v Sloveniji biti Marjan Dikaučič. Sredi junija se je kot širši javnosti popolnoma neznan stečajni upravitelj zavihtel na položaj ministra za pravosodje. Tri tedne pozneje je na upravno enoto v Šentjurju pri Celju prijavil gradnjo hiše na zemljišču, za katerega tamkajšnji občini že več mesecev ne želi plačati 20.000 evrov komunalnega prispevka. Preden vprašate: da, kljub temu mu je uspelo dobiti gradbeno dovoljenje. 

Medtem iz Dikaučičeve omare padajo okostnjaki. Dohiteva ga preteklost, ki jo tako skrbno skriva. Razkrili smo, da na svojih računih že tri mesece zadržuje denar iz stečajev, ki jih je moral ob prestopu v vlado predati drugim upraviteljem. Okrožno državno tožilstvo pa je že lani proti Dikaučiču zahtevalo uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj davčne zatajitve in ponarejanja poslovnih listin. 

Gre za prvega ministra za pravosodje v zgodovini samostojne Slovenije, ki ga tožilstvo preganja zaradi kaznivih dejanj gospodarskega kriminala. Pozor: resor, ki je med drugim zadolžen za pripravo kazenske zakonodaje in organizacijo pravosodnih institucij, vodi oseba, po ugotovitvah tožilstva vpletena v posle s slamnatimi podjetji, ki so državni proračun oškodovali za 52.000 evrov. Še 200.000 evrov je državi ostalo dolžno prevozniško podjetje, ki ga je Dikaučič vodil pred stečajem. 

Ne le, da Marjan Dikaučič še vedno ni odstopil. Ste mogoče slišali kogarkoli iz vladajoče koalicije, ki bi ga k temu pozval? Janeza Janšo, Mateja Tonina ali Zdravka Počivalška, ki je Dikaučič predlagal za ministra? 

Janez Janša, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek Dikaučiča niso pozvali k odstopu.
Janez Janša, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek Dikaučiča niso pozvali k odstopu.
Kabinet predsednika vlade

Preberite še:
Minister bi gradil hišo, a ne bi plačal komunalnega prispevka

Od ukradenega do prleškega sendviča

V razvitih demokracijah poznajo nekaj, čemur pravijo politična kultura. To je najlaže opisati kot skupek neformalnih pravil, po katerih naj bi se ravnali vsi tisti, ki sodelujejo v političnem procesu – tako politiki, ki se trudijo pridobiti zaupanje ljudi, kot ljudje, ki te politike volijo in nadzorujejo njihovo delo. Del politične kulture so tudi minimalni standardi politične higiene. Če politika želi ohraniti zaupanje ljudi, je pomembno, da sama ve, kaj je še dovoljeno in kaj ne. Če skrajšamo: če je v Turčiji mogoče, da voditelj države za finančnega ministra nastavi lastnega zeta, se to na Norveškem ne more zgoditi. 

V Sloveniji so imeli politiki s spoštovanjem teh nepisanih pravil vedno težave. Toda v zadnjem desetletju jim je vendarle uspelo postaviti vsaj minimalne standarde. Ministri in poslanci so odstopali zaradi plagiatov magistrskih nalog, laganja o izobrazbi, pravnomočnih obsodb zaradi goljufanja pri izpitih, izplačil previsokih avtorskih honorarjev, sumov, da so pred prihodom v politiko sodelovali v spornih poslih, nespretne komunikacije z lokalnimi funkcionarji, prevažanja glasbenih inštrumentov s službenimi vozili, naročanja maket, kraje sendviča v trgovini ... Politična kultura je bila daleč od idealne, a vsaj približno se je vedelo, čez katero mejo se ne sme iti. Dokaj šibka nepisana pravila so določala, kaj je še spodobno in kaj več ni.

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je policiste najprej označil za lenuhe, nato pa skupaj z vojaki za mevže, ker se ne želijo cepiti.
Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je policiste najprej označil za lenuhe, nato pa skupaj z vojaki za mevže, ker se ne želijo cepiti.
STA

Vse, kar je slovenska politika (z)gradila v tem času, je tretja Janševa vlada podrla do tal. Politične kulture ni več. Izgubila se je nekje med Hojsovim zmerjanjem, Počivalškovim "poslovnim sestankom" v prleški taverni in Vizjakovo odločitvijo, da plebiscitarni "ne" na referendumu o zakonu o vodah pač ne more biti razlog za odhod.

Preberite še:
Janša na jahto zdravstvenega dobavitelja peljal tudi družino #foto

Ni važno, kaj je Dikaučič. Važno je le, da - je

Pred 11 leti je Borut Pahor zahteval razrešitev svojega ministra za okolje Karla Erjavca zaradi poročila računskega sodišča. Ko je to letos z ugotovitvami obremenilo Počivalška, je bil Janša tisti, ki je dal svojemu koalicijskemu partnerju na voljo propagandno infrastrukturo za obračun z njegovim predsednikom Tomažem Veselom. Odstop je beseda, ki je izginila iz slovenskega jezika, četudi se vse dogaja – dobesedno – pred našimi očmi ali ušesi. Pa naj gre za Janšo na jahti z največjimi zdravstvenimi dobavitelji ali Počivalška, ki po telefonu odreja, komu je treba nakazati milijonski predujem za ventilatorje. 

Čeprav mu ob močni konkurenci nekaterih ministrskih kolegov verjetno delamo krivico, je Marjan Dikaučič simbol dokončnega uničenja vsega, kar je pri nas ostalo od politike. Janša in Počivalšek sta Dikaučiča, "mančurijskega kandidata", o katerem pred tem nismo vedeli ničesar, "iznašla" po tem, ko je Lilijana Kozlovič obupala v sagi z neimenovanjem evropskih tožilcev. Dikaučič je vedel, da prihaja v vlado opraviti umazano delo – da mora dokončno preprečiti imenovanje dveh tožilcev, ki mu zaradi preteklega dela nista bila pogodu. Vnaprej je vedel, kakšna so "pravila".

Vrata restavracij in gostiln so bila neprodušno zaprta, dokler nekega dne v prleško gostišče ni prišel Zdravko Počivalšek. Šele takrat so gostinci izvedeli, da so ves čas epidemije dovoljeni "poslovni sestanki".
Vrata restavracij in gostiln so bila neprodušno zaprta, dokler nekega dne v prleško gostišče ni prišel Zdravko Počivalšek. Šele takrat so gostinci izvedeli, da so ves čas epidemije dovoljeni "poslovni sestanki".
STA/Vino Kupljen

Dikaučič za sabo ne bo pustil nobene politične dediščine. V treh mesecih nismo slišali, kaj si misli o ključnih težavah pravosodja in kako jih bo rešil. To nikogar niti ne zanima. Za vse je pomembno le, da tam je. Za Dikaučiča, ker mu položaj prinaša lepo plačo, vpliv in možnost sprememb stečajne zakonodaje po okusu upraviteljev, Janši in Počivalšku pa je v tem primeru prihranjena vsakokratna zagata z iskanjem večine v parlamentu. Gre za kombinacijo istih motivov, zaradi katerih koaliciji življenje podaljšujejo poslanci DeSUS. Ni važno, kaj, ampak da traja. 

Preberite še:
Partnerica novega ministra do službe v državnem podjetju

Cilj: umazana politična arena, ki ne zanima nikogar

Na tej poti v prepad je vprašanje le, kje je dno. Vodja poslanske skupine NSi Jože Horvat je ob vložitvi predloga zakona, ki bi uvedel kazni za žaljenje politikov, govoril, da "je treba nasloviti problem levega in desnega ekstremizma". A kaj je večji ekstremizem od vlade, ki uničuje politično kulturo in se pri tem odkrito posmehuje lastnim ljudem? Ki sesuva lastne institucije tako, da njihovo vodenje zaupa spornim posameznikom? Ki živi od davkov, medtem ko tožilstvo preganja njenega ministra zaradi suma davčne zatajitve?

Janez Janša in Božo Dimnik na jahti Andreja Marčiča.
Janez Janša in Božo Dimnik na jahti Andreja Marčiča.
24ur

Se je res mogoče še bolj norčevati iz volivcev SMC, ki so leta 2018 glasovali za "etiko in moralo" Mira Cerarja, tri leta pozneje pa s Počivalškom v paketu dobili še Dikaučiča?

Tudi zato je zdaj na vrsti opozicija. Zaveza k dvigu politične kulture bi morala postati ena od ključnih v obujenem sodelovanju strank nekdanje Koalicije ustavnega loka (KUL). Če bodo po morebitni zamenjavi oblasti v imenu klientelnih koristi pristale na enake (ne)standarde, bodo tudi same hitro potonile v politični areni, že umazani do te mere, da ne zanima več večine državljanov, še manj pa tiste idealiste, ki bi jo želeli spremeniti od znotraj. V opoziciji izbire nimajo, za dobro vseh je treba v politiko vrniti spodobnost.

Do takrat pa bo v Sloveniji lepo biti Marjan Dikaučič. 

Preberite še:
Hojs bi žvižgače v policiji iskal z detektorjem laži