30 let pozneje: zakaj Slovenija ni več država

Slovenija je pod tretjo vlado Janeza Janše prenehala delovati kot demokratična država. Trideset let po plebiscitu smo se vrnili tja, od koder smo nekoč želeli pobegniti.

Avtor: Primož Cirman / Vesna Vuković
sobota, 26. 12. 2020, 05:55


skupscina dz plebiscit bobo
26. decembra 1990 je predsednik skupščine Republike Slovenije France Bučar razglasil plebiscitni izid. Za samostojnost se je izreklo 88,5 odstotka volivcev.
Bobo

"Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo!." 

Od znamenitih besed Jožeta Pučnika mineva trideset let. Še danes zvenijo, kot da so prišle iz srca. Izrekel jih je edini pravi slovenski disident. Pučnik ni bil Dimitrij Rupel, ki je v svinčenih sedemdesetih doktoriral v ZDA. Takrat je bil že v Nemčiji, kamor je emigriral po tem, ko je zaradi kritičnih objav sedem let preživel v zaporu. Pučnik ni pisal za revije, ki bi jih financiral režim. Nikoli ni hodil v Jajce. V svojih besedilih režima ni dražil med vrsticami, s pozicije meščanskega intelektualca, ki bi imel službo na univerzi, ampak ga je odkrito kritiziral in delavce pozival k stavki.

Pučnik seveda ni oče slovenske osamosvojitve, saj ta že sama po sebi ne more imeti staršev. Spočeli s(m)o jo vsi. Bila je epilog skupnega zlitja številnih družbenih procesov in dogodkov, prizadevanj neštetega števila posameznikov in skupin, domačih in mednarodnih okoliščin, ki so ob prelomu devetdesetih odprle zgodovinsko okno za razglasitev in mednarodno priznanje slovenske države. Vso to družbeno in politično vrenje so poganjale iste sanje – o življenju v liberalni demokraciji zahodnega tipa, ki bo spoštovala človekove pravice, omogočala uresničevanje potencialov njenih ljudi, delovala po jasnih pravilih in z močnimi mehanizmi nadzora nad politično oblastjo. To so bile sanje o novi državi brez politične policije, vojaških sodišč, tajnih uradnih listov, mitingov resnice, dogme o nezmotljivosti Vodje, partijskih medijev, nacionalističnega primitivizma in mitologij.

Trideset let pozneje smo prišli prav tja, od koder smo nekoč želeli pobegniti.

Poskrbijo za vse, le za boj proti epidemiji ne 

Slovenija je pod tretjo vlado Janeza Janše dejansko prenehala delovati kot demokratična država. Delovanje oblasti še nikoli ni bilo manj pregledno. O vseh ključnih stvareh se odloča na dopisnih sejah. To v praksi pomeni, da celo velika večina ministrov ne ve, kaj je v sprejetih sklepih. Med epidemijo se vlada z odloki, njihovo vsebino pa predsednik vlade sporoča prek zasebnega profila na Twitterju. Najraje v nedeljo zvečer. Oblast jih je šele po intervenciji ustavnega sodišča začela objavljati v uradnem listu. V Sloveniji imamo že dobra dva meseca policijsko uro in omejitev gibanja na občine. V tem času bi morala vlada pri zdravstveni stroki preverjati, ali so ti grobi posegi v človekove pravice še nujni ali ne, a tega ne počne. In nikomur nič.

plebiscit pucnik jansa peterle rupel bobo
Slavje ob razglasitvi rezultatov plebiscita 23. decembra 1990. Jože Pučnik, Janez Janša, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel in drugi so se zbrali ob cerkvici sv. Jakoba nad Medvodami.
Bobo

Slovenija nikoli ni razglasila izrednega stanja, a ga dejansko živi. Ekonomske in javnofinančne politike ne vodi kdo od ministrov, še najmanj povsem nevidni Andrej Šircelj, ampak svetovalna skupina, ki deluje kot neformalno združenje. Pravna podlaga za njeno delovanje ne obstaja. Njen vodja Matej Lahovnik je tisti nekdanji minister, ki je gledal stran v aferi TEŠ6, Janševa koalicija pa ga je zdaj nagradila z imenovanjem v nadzorni svet Krke. V skupini sedijo ljudje, ki sodelujejo z zasebnimi naročniki, pomagajo nastavljati šefe institucij ali kako drugače uveljavljajo svoj vpliv. Nad tem nihče nima nadzora. 

V tej sivi coni potencialnih postranskih koristi nastajajo paketi proti korona ukrepov, zloglasni PKP-ji. Vanje vlada ves čas potiska ali lobistične želje prijateljev ali predloge, ki tja nikakor ne sodijo. Od podaljšanja akreditacije izbrane zasebne univerze do nagrad za Cerkev. Od policijskega nadzora telefonov do drakonskih kazni za protestnike. V teh paketih se najde vse, le tisto, kar bi res koristilo v boju proti epidemiji ne. Vlada je pozabila na pravočasno pomoč domovom za starejše pri najemu prostorov, kamor bi ti lahko preselili zdrave ali bolne stanovalce. Za razliko od Avstrije in Nemčije ljudje še vedno ne dobivajo polnega nadomestila za odsotnost z dela, ki bi jih prepričalo, da ob bolezenskih znakih raje ostanejo doma, ne da bi izgubili tretjino plače. 

Levosredinski del političnega prostora je v štirih vladah "skuril" vrsto novih obrazov in drugih kadrov, se razdrobil, zapletal v klientelne posle in neskončne interesne spopade, kuril energijo v "narcizmih majhnih razlik", v letih udobja na oblasti pa pozabljal na politično vsebino. 

Admiral Mamula bi ploskal Mateju Toninu  

Nekoč je v Sloveniji obstajal socialni dialog med politiko, delodajalci in sindikati. Danes se lahko z enim določilom v PKP-ju, sprejetim v soboto, prisilno pošlje v pokoj štirinajst tisoč ljudi, ker so prestari. Čez noč se lahko cinično, celo ob odkritem zasmehovanju, "pošlje na trg" nevladne organizacije, od tistih, ki so kritične do oblasti, do Karitasa in gasilcev.

Nekoč je v Sloveniji obstajala vladavina prava. Danes se lahko z nezakonito odločbo dobesedno uniči podjetje ali posameznika, kar je na lastni koži izkusil Zlatan Čordić. V imenu varčevanja se zadrži denar za medije, v imenu boja proti epidemiji pa čez noč zapre trafike - edine prodajalne s strogo fizično ločitvijo med prodajalci in kupci, kjer je večina izdelkov na zraku. Kar naenkrat postane aplikacija na pametnem telefonu pogoj za prestop občinske meje. Pred vladnim "pišmevuhovstvom", načrtnim igranjem igre zunaj ustavnih pravil, kot bi temu rekel dr. Saša Zagorc, ni varen nihče. Celo otroci s posebnimi potrebami ne. Vrata šol in zavodov jim je moralo ob sprenevedanju šolske ministrice na silo odpreti ustavno sodišče. Vladno službo za zakonodajo vodi človek, ki je od letos v sodni preiskavi.

Nekoč je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) zaradi pisanja o vili admirala Branka Mamule izsilila zaplembo Mladine. Danes se sindikat Slovenske vojske z milijon evrov vredno tožbo spravi nad Jadranko Juras zaradi benigne izjave, pri tem pa mu odkrito ploskata Janez Janša in Matej Tonin. Se je Jože Pučnik res boril za državo, v kateri ni dovoljeno govoriti čez vojsko, ki jo vladajoči za nameček ščuvajo nad lastne ljudi? Kaj je bil potem sploh smisel vsega?

Nekoč, predvsem v devetdesetih letih, je ta država zaradi travmatičnih izkušenj iz Jugoslavije strogo sledila načelu, da je treba delovanje represivnega in varnostno-obveščevalnega aparata strogo nadzorovati. Danes se Sovo očitno že odkrito zlorablja za vlaganje kazenskih ovadb proti političnim in drugim nasprotnikom. Njen šef pošilja predsedniku vlade fotografije Ivana Galeta. Aleš Hojs mesari po policiji, jo zmerja z globoko državo in želi brskati po kazenskih spisih. Ko policisti napovedo stavko, jim zagrozi z javno objavo vseh plač. Medtem državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič ovaja posamezne kriminaliste.

Osamosvojitev
Kako bi prvi predsednik državnega zbora, pokojni France Bučar, danes gledal na vladno načrtno izigravanje ustavnih pravil?
facebook

To je Slovenija, o kateri je sanjal Janša

To je v resnici Slovenija, o kateri je ves čas sanjal – Janez Janša. Država, v kateri oblast napada vse, za katere oceni, da bi jo lahko ogrožali: nekdanje direktorje NPU, uslužbence policije, ustavne sodnike in tožilce, šefa računskega sodišča, pravnike, medije, novinarje, žvižgače, kulturnike, nevladnike, vse kritike ... Država, v kateri lahko "naši" delajo in govorijo čisto vse, kar jim pade na pamet. Drugi moramo biti tiho in jim ploskati. 

Po tridesetih letih je zato spet prišel čas za spoznanje, da nič v življenju ni podarjeno in večno. Še najmanj demokracija in pridobljene pravice, če jih ljudje začnejo jemati za samoumevne. 

Takšna bi bila Slovenija že veliko prej, če bi krenila po Janševi poti nazadnjaštva, revanšizma, lustracije in preloma s "kontinuiteto". Razlika je, da so bila Janševa prizadevanja v devetdesetih letih vendarle politično legitimna. V slovenski tranziciji so že tedaj obstajali nastavki za koncentracijo družbenega kapitala v rokah "rdečih direktorjev" in pidovskih baronov s političnim kritjem. Janša jih je želel presekati ali – kot se je izkazalo pod njegovo prvo vlado – sam prevzeti. Ponujal je alternativni model, novo elito in "popravo krivic", pozneje pa "reforme".

Danes za to, kar počne na oblasti, nima nobene legitimnosti. Kar gledamo, je izkoriščanje največje zdravstvene katastrofe v zgodovini Slovenije za dokončni obračun z vsemi, ki mu stojijo na poti. Priča smo potopu mlade slovenske demokracije in vzpostavljanju paralelnega sistema oblasti, v katerem institucije države služijo le še za formalno pokrivanje odločitev.

Doma boste, ker ste nagajali tej vladi 

Vprašanje, zakaj smo se iz osamosvojitvenih sanj prebudili v morasto jutro, ima (pre)več odgovorov. Še zdaleč ni kriva le epidemija. Zagotovo je vse to posledica desetletja dogajanja v političnem prostoru. Levosredinski del je v štirih vladah "skuril" vrsto novih obrazov in drugih kadrov, se razdrobil, zapletal v klientelne posle in neskončne interesne spopade, kuril energijo v "narcizmih majhnih razlik", v letih udobja na oblasti pa pozabljal na politično vsebino. Na desni sredini so zamrle vse politične pobude in posamezniki, ki niso Janševi sateliti – s častno izjemo Ljudmile Novak. V tem mandatu Janši vladanje omogočata kruhoborstvo SMC in interesni pragmatizem NSi, zdaj spet drugega očesa v glavi SDS.

protesti, janez-janša
Trideset let pozneje smo prišli prav tja, od koder smo nekoč želeli pobegniti.
STA

Toda pomemben razlog je tudi v dojemanju politike pri ljudeh. V tem lepodušniškem čakanju na odrešenike, nad katerimi smo vedno znova razočarani, nas čaka večno vrtenje v krogu. Slovenija v tridesetih letih ni uspela zgraditi močnega razreda kariernih, vsebinsko močnih politikov. Ob neskončni fluktuaciji, prihodih in odhodih političnih naturščikov, nikoli sankcioniranih ekscesih in pojavu medijskih "greznic" so standardi morda nepovratno padli, z njimi pa tudi zaupanje ljudi.

V Sloveniji imamo že dobra dva meseca policijsko uro in omejitev gibanja na občine. V tem času bi morala vlada pri zdravstveni stroki preverjati, ali so ti grobi posegi v človekove pravice še nujni ali ne, a tega ne počne. In nikomur nič. 

Po tridesetih letih je zato spet prišel čas za spoznanje, da nič v življenju ni podarjeno in večno. Še najmanj demokracija in pridobljene pravice, če jih ljudje začnejo jemati za samoumevne. Epidemija nas je razgalila kot državo in družbo. Pokazala nam je številne luknje v zdravstvenem sistemu, oskrbi starejših in drugih podsistemih, ki se bodo le še poglabljale z divjo privatizacijo. Na krut način nas je naučila, da oblast brez nadzora pomeni pot v propad in – dobesedno – smrt. Kdor verjame, da je Janševa avtoritarnost učinkovita, naj pogleda statistike smrti, polnih bolniških postelj in okužb.

Za začetek zato potrebujemo popolni "reset" vodenja epidemije. Spomladi so nad nami letela vojaška letala. Danes Aleš Hojs isto ljudstvo, ki je takrat disciplinirano premagalo epidemijo, z vladne govornice kaznuje, ker bojda "nagaja tej vladi". Biti tiho zato ni rešitev. Ko epidemiologi in ostala stroka v imenu lastnega miru ali koristi nemo spremljajo ekscese oblasti, je logično, da smo država z najvišjo smrtnostjo zaradi covid-19 na svetu. Umirajo ljudje in – naša demokracija.

Jože Pučnik je imel prav. Zdaj gre za Slovenijo.