Iz revnih otrok rastejo problematični najstniki in iz teh nasilni mladeniči

"Boj proti revščini ni miloščina, ampak pravičnost." - Nelson Mandela, južnoafriški upornik in voditelj (1918-2013)

Uničenje, ki sta ga prinesli dve svetovni vojni, je v Evropejce zasejalo sovraštvo do revščine. Kontinent, ki je v stoletju pred vojnama ustvaril največje razlike med bogatimi in revnimi, se je odločil postati naravni sovražnik pomanjkanja in socialne izključenosti, zlasti med otroci. 

Revščina, socialna izključenost, ne imeti, ko drugi imajo, zaznamuje otroka in otrok zaznamuje človeka. Stiska spremlja otroka v odraslo dobo in opredeli odnos do denarja in do drugih, revščina otrok uničuje življenja in prihodnost. Le posamezni junaki še dvomijo v pravilnost odločitve, da se revščini naredi konec. Nekateri med njimi trenutno interpelirajo ministra za solidarno prihodnost, sicer so pa praviloma tiho.

Ena država izstopa. Na zadnjem mestu lestvice je država, v kateri smo vsi prepričani, da je drugod boljše. Kjer vemo, da drugi znajo in mi ne, saj nikoli ne naredimo ničesar pravilno. In to je Slovenija.

Preberite še:
Šešok, ki bi nam dal 400 evrov plače, zdaj pravi, da smo Severna Koreja

Kdor živi v revščini, se ne bo naučil načrtovati za prihodnost

Slovenija ima najnižjo stopnjo revščine med otroci v Evropski Uniji, približno enajst odstotkov, povprečje EU je 25 odstotkov. Očitno delamo nekaj pravilno. Toda še vedno imamo enajst odstotnih točk revnih preveč, torej delamo tudi kaj narobe.

Revščina ni izbira, noben otrok noče biti reven. Revščina otrok v modernem času je posledica napak in pomanjkanja možnosti za starše. Kdor že kot otrok ne ve, kje bo dobil naslednjo skorjo kruha in se bo zbujal v spalnici z ledenimi rožami na notranji strani oken, se tudi ne bo naučil načrtovati za prihodnost. Kako le, če sploh ni prepričan, da bo prihodnost zanj obstajala?

Iz revnih otrok rastejo problematični najstniki in iz teh nasilni mladeniči. Kdor ima občutek, da v življenju nima kaj izgubiti, se bo tako tudi obnašal. Kam to sčasoma vodi, smo videli pred kratkim v Novem mestu. Demonstracije, policija in zakoni so samo začasne rešitve. Objestnost takih ljudi bo vedno postala nevarna in ni važno, ali so do nje pripeljale napake družbe ali napake posameznika.

V Evropski uniji je leta 2024 skoraj 19,5 milijona otrok oziroma približno četrtina vseh mlajših od 18 let živela v tveganju revščine ali socialne izključenosti. Podatki Eurostata kažejo, da je to sicer nekoliko manj kot v prejšnjih letih, a številke ostajajo visoke. V Sloveniji je stanje precej boljše kot v večini držav članic – delež otrok, ki so ogroženi zaradi revščine ali socialne izključenosti, znaša 11,8 odstotka, kar je najmanj med vsemi državami EU.

Na položaj otrok močno vpliva izobrazba staršev – med otroki staršev z nizko izobrazbo je v EU kar 61 odstotkov takih, ki živijo v tveganju revščine, medtem ko je ta delež pri otrocih visoko izobraženih staršev le okoli 11 odstotkov.

Preberite še:
Za Aleša Primca je vsako življenje sveto. Razen če ni slovensko.

Naša težava je pretirana samokritika

Z besedo družba označujemo skupnost ljudi. Ko govorimo o skupnosti Slovencev ali skupnosti Evrope, ne opisujemo zgolj tistih, ki jih želimo imeti med sabo, ampak vseh. Tudi tiste, ki jih nekateri ne želijo imeti, in celo tiste, ki tako sodelovanje morda zavračajo.

Slovenska družba je dobra, je pozitivna. Njeni največji hibi sta cinizem in pretirana samokritika. Nad dobro novico o naši državi vedno prifrknemo nos in iščemo, kaj so vendar zgrešili ali česa niso upoštevali. Z lučjo pri belem dnevu iščemo to napako in nismo zadovoljni, dokler nečesa ne najdemo in se čutimo potešeni, da pri nas le ni tako lepo, kot so rekli.

Cinizem je po drugi strani tudi prednost. Ni naključje, da ima ena najbolj ciničnih držav v Evropi tudi eno najmanjših stopenj revščine med otroci. Pa vendar si moramo včasih priznati, da kakšno stvar le naredimo v redu in šele potem pogledati, kaj bi lahko naredili bolje. Če kje potem je otroška revščina tista, kjer bo ta pristop na dolgi rok gotovo pravilen.

Preberite še:
Redarji, ki stražijo zelenice pred grozodejstvi. In ministrstvo za nadlegovanje državljanov.

Izključevanje je škodljivo in nevarno

Ustvarjati moramo družbo priložnosti, kjer bo vsak imel možnost uspeti in razviti svoj potencial – tudi tisti, ki izhajajo iz okolja, ki je do takih stvari sovražno. Vsak človek si želi uspeti. Toda če take možnosti ne vidi ali pa mu jo odrečemo, bo poiskal svojo in ta nam morda ne bo všeč.

Vlak volitev se nezadržno bliža in prihodnje leto bomo spet metali listke v skrinjice. Vsi kandidati bodo obljubljali takšne ali drugačne spremembe in izboljšave. Nekateri predlogi bodo izvedljivi, drugi ne. Nekateri bodo smiselni, toda med njimi bodo tudi škodljivi, celo nevarni. Najnevarnejši predlogi bodo tisti, da je nekaj potrebno narediti za Slovenijo, za Slovence, ne za družbo kot tako.

Izključevanje je vedno škodljivo in tudi nevarno. Pri tem ni važno, kdo je povzročil izključitev določenega posameznika iz družbe. Kdor se ne čuti del skupnosti zaradi svojih staršev, je ravno tako tujec v svoji domovini in to je vedno nedopustno.

Slovenci očitno znamo vključevati, v tem smo dejansko zelo dobri. Stopnja revščine in socialne izključenosti pri nas je najnižja v Evropi in tudi nižja kot v državah, ki jih imamo pogosto za zgled. Znamo delati pravilno in vemo, zakaj je to dobro. Ne dopustimo torej, da nam kdo to vzame. Ne glede na to, kako dobro zna krizirati trenutno stanje.

Imajo v ZDA in Rusiji kaj revnih? Zelo veliko.

Dovolimo si priznati, da smo v nečem med boljšimi na svetu. Tudi če res nismo popolni, smo boljši od praktično vseh ostalih, celo od veliko bogatejših držav. Šele če si bomo priznali, da kaj znamo narediti pravilno, bomo lahko storili korak dlje in morda postali ena prvih držav, ki bo izkoreninila revščino.

Če bi bili policijski specialci učinkovit način boja proti revščini, ne v ZDA ne v Rusiji ne bi imeli revežev. Pa jih oboji imajo, žal zelo veliko. Očitno tam nečesa ne delajo prav in bi se lahko učili od nas. Oboji imajo mnogo prevelik ego za kaj takšnega, kar pri nas ni problem.

Ne dovolimo, da postane. Slovenija ni svetovna velesila in ni dobrih možnosti, da kaj takega postanemo. Dovolimo tudi temu biti naša prednost, sposobni smo se učiti od drugih in popravljati lastne napake. Tako bomo ostali boljši od njih.

In ne dovolimo, da nam kdo to vzame.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.