Avstrijci ne poznajo zamud in aneksov. Očitno nimajo naših strokovnjakov.

"Posel pomeni rešiti težave drugih in imeti dobiček." - Paul Marsden, angleški pisatelj in politik

Avstrija praznuje. Južna železnica, katere gradnja se je pričela v časih Cesarja Ferdinanda I., dobiva obvoz. Vrtali so skozi skale, gradili predore in viadukte in pred Božičem leta 2025 bo mogoče z vlakom potovati z Dunaja do Celovca, kmalu pa še dalje, skozi tunel Semmering v Italijo do Trsta. Avstrijski vlaki za dostop do Jadrana tako ne bodo več odvisni od Kranjcev.

Projekt nove železniške povezave poteka na način, ki ga Kranjci nismo vajeni: po načrtu, s pravočasno poplačanimi podizvajalci in brez obsežnih nepredvidenih del. Severno od Karavank se tako odvija znanstveno fantastična opera, ki se ji reče pravilno izpeljano javno naročilo. Glasbo za ta spektakel je bržkone spisal John Williams, odigral pa Dunajski filharmonični orkester.

Kratek pregled javnega naročanja po Avstriji sicer pokaže, da so pravilno izvedeni projekti tam nekaj normalnega. V nacionalne medije pricurljajo novice, ki jih pri nas povohajo samo kakšna občinska glasila. Kartelno dogovarjanje za naročila v vrednosti 1,4 milijona evrov pri nas morda pridejo do objave na socialnem omrežju, medtem ko v Avstriji o tem poroča nacionalni ORF. Največja zgodba o zamudah pri projektu so čakalne dobe na dobavo materialov, ki so bile posledica epidemije Covid-19.

Kdaj smo v Sloveniji nazadnje kakšen večji projekt javnega naročanja izpeljali pravočasno in znotraj proračunskega okvira? Kakšna je bila takrat zastava skupne države? Je bila že trobojnica, ali pa je nosila še grbe Habsburžanov?

Preberite še:
Šešok, ki bi nam dal 400 evrov plače, zdaj pravi, da smo Severna Koreja

Zakaj gre pri nas vse narobe

Pri nas so zamude in podražitve nekaj vsakdanjega, ravno zdaj bi morali začeti skupno obnovo tunela Karavanke, ampak je prišlo do zapletov na javnih razpisih in ubogi Avstrijci ne vedo, ali bodo lahko s svojimi deli začeli, kot je bilo načrtovano.

Včasih se res lahko zgodi kaj nepredvidljivega, epidemija je že bila tak primer. Izredne podražitve materialov prizadanejo vse, tudi v Avstriji so imeli veliko težav. Toda očitno je, da kronične zamude, podražitve in kopičenje nepredvidenih stroškov niso nalezljive. Avstrija je preblizu. Če bi to povzročal kakšen virus, bi se zamud in podražitev že zdavnaj nalezli od nas. Cepiva za to žal nimajo, antibiotikov tudi ne, tako da se bomo morali potruditi sami.

Bistvena razlika med Slovenijo in Avstrijo so pritožbeni postopki. Ne trajanje samih postopkov, ti so praviloma celo hitrejši pri nas, toda njihova uspešnost. V Sloveniji je že kar navada, da se na pritožbe odgovori z razveljavitvijo javnega razpisa in na ponavljanje razpisa z novimi pogoji. Za to so krivi vsi deležniki, od uradnikov javnega naročanja do revizorjev, sodišč in tudi ponudnikov.

Preberite še:
Davčni narobe svet: naša gospodinjstva subvencionirajo lastnike kapitala

Pritožujejo se, dokler jih ne izberemo iz ljubega miru 

Javno naročanje je v Sloveniji hudičevo nehvaležna stvar. Če narediš vse v redu, nisi nagrajen, toda če se nekje najde napaka, napačno postavljena vejica ali pomišljaj namesto vezaja, vsi skočimo in kažemo s prstom. Sledi pritožba, pa tožba in pritožba na tožbo, novinarji, mediji in celoten cirkus, kaj se dela z javnim denarjem. Nič čudnega torej, da se razpisi razveljavljajo toliko časa, dokler se na enega nihče ne pritoži.

Takšen način dela koristi izključno ponudnikom, ki poskušajo sistem obrniti sebi v prid. Pritožujejo se toliko časa, da se jih iz ljubega miru izbere oziroma se poda razpis s pogoji, ki jim ustrezajo. V svoji ihti preprečiti korupcijo omogočamo neupravičeno bogatenje iz javnih sredstev.

Nihče ni popoln in tudi Avstrija ima svoje težave. Pritožbeni postopki so tam daljši in dražji, toda kot vidimo, to morda ni vedno slabo. Veliko večji del je mera zaupanja v javne institucije.

Preberite še:
Za Aleša Primca je vsako življenje sveto. Razen če ni slovensko.

Najlažje si je kartelno razdeliti posle

Če označujemo javne uslužbence za parazite, prisesane na državna vimena, ne moremo pričakovati ravno vrhunskih rezultatov. Vsekakor takšen kader ni tisti, ki bo uspešno razbijal monopole in se boril proti kartelnim dogovorom, ki jih je v gradbeništvu kot listja in trave skupaj.

Smo dovolj majhni, da so vodilni gradbinci nekdanji sošolci in prijatelji, ki se med sabo znajo dogovoriti. Nekdo bo dobil ta projekt in na njem mastno zaslužil, zato ne bo resno konkuriral pri nekem drugem projektu, kjer bo dobil posel nekdo drugi. Okolje, ki ustreza vsem, samo davkoplačevalcem ne.

Pogost trik, ki se ga poslužujejo, so nepredvidena dela ali podražitve. Po začetku del se izkaže, da je potrebno narediti še nekaj, kar projekt zakasni in podraži. Včasih je to utemeljeno, pri drugem tiru do Kopra so našli nepričakovano veliko novih kraških jam in dejansko ni bilo moč natančno predvideti, koliko podzemnih viaduktov bo potrebno zgraditi.

Preberite še:
Redarji, ki stražijo zelenice pred grozodejstvi. In ministrstvo za nadlegovanje državljanov.

Ne žalimo javnih uslužbencev ...

Včasih je tudi malo manj utemeljeno, ko na primer ocenijo gradbene materiale po ceniku iz leta 2018 in se potem pretvarjajo, da so presenečeni, kako je vse dosti dražje. Nova cena po sklenjenih aneksih in podražitvah tako hitro preseže vrednost, ki jo je ocenil nekdo drugi, ki bi lahko zmagal na projektu in ga izpeljal znotraj predvidenih sredstev.

Za boj proti takšnim trikom ne potrebujemo nove zakonodaje. Potrebujemo učinkovit javni sektor, ki bo sposoben take in podobne hece ugotoviti in jih v postopku javnega naročanja preprečiti ali zavrniti. Dokler zaposlene in odgovorne vidimo kot mrtvo težo, ki štemplja papirje in od njih nimamo ničesar, moramo sprejeti, da bodo tudi delovali kot mrtva teža in od njih dejansko ne bomo imeli ničesar.

Kartelno dogovarjanje ni nekaj, kar država ima ali pa nima, in ni odvisno od sreče. Odvisno je, ali to država dopušča ali ne in ali se je pripravljena s tem spopasti ali ne. Če delujemo po liniji najmanjšega odpora in zahtevamo čim bolj vitko državo, ki birokracijo vidi kot nujno zlo, moramo pričakovati, da bomo tudi dobili najmanjšo še dopustno storitev.

Preberite še:
Tožba Melamina proti družini pokojnega delavca je groteskna zloraba sodnega sistema

... potrebujemo jih za boj proti korupciji

Če se največ časa izgubi na bližnjicah, potem največ denarja zmečemo skozi okno pri varčevanju. V ihti boja proti preobsežnemu javnemu sektorju in varčevanju nekaj milijonov evrov smo zagonili že kdo ve koliko milijard evrov v preplačanih naročilih, zamudah, sanacijah, slabih izvedbah in kdo ve vsem čem še.

Komur je to všeč, verjetno domov v košu nosi denar, ki ga je na ta način zaslužil. Izboljšanja ne bodo prišla sama od sebe, temveč bomo za njih morali narediti preskok v naših glavah. Javni uslužbenci so naši služabniki in če hočemo od služabnika pričakovati dobro opravljeno delo, ga ne smemo obravnavati kot nepotreben strošek.

Vse to so resnice, ki so jih ponekod že zdavnaj ponotranjili. Toda nekaj, kar je zanje čisto normalna in vsakdanja stvar, je za nas znanstvena fantastika. Le kako bi jo dosegli tudi pri nas?

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.