Ob odhodu šefa KPK: mož na misiji, nad katerim so botri izgubili nadzor

Novica tega tedna je prišla iz urada predsednice republike. Nataša Pirc Musar se je odločila ponoviti razpis za izbiro prvega moža Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). S tem je dala jasno sporočilo, da njen dosedanji predsednik Robert Šumi ne bo dobil novega mandata. Šumi ga je razumel in napovedal, da se na ponovljeni razpis ne bo prijavil. 

Uradni razlog za ponovitev razpisa je, da želi predsednica za ta položaj najti osebo, ki "uživa visoko stopnjo zaupanja, strokovne verodostojnosti in neodvisnosti". Prevedeno: očitno je ocenila, da Šumi to (več) ni. "Politika ima svoje zakonitosti, jaz pa nisem politik," se je odzval Šumi. In dodal, da "ima predsednica republike drugačen pogled na razvoj KPK".

Pozor: govora je o istem Robertu Šumiju, ki se mu je ista Nataša Pirc Musar še pol leta nazaj zahvaljevala za predano delo. Govora je o isti predsednici, ki je istega Šumija skozi celoten mandat podpirala pri njegovih "prizadevanjih za krepitev pravne države in etičnosti". 

Govora je o istem Šumiju, ki je bil tri leta javna perjanica političnega obračunavanja z Robertom Golobom, nekdanjim političnim šefom Tatjane Bobnar, Šumijeve prijateljice, ki jo je Nataša Pirc Musar po odhodu iz vlade vzela pod svoje okrilje. Govora je o Šumiju, prvemu vojaku na fronti Golob-NPM. O nesojenem junaku načrta za Golobovo politično sestrelitev. 

Kaj se je torej zgodilo?

Preberite še:
Sin Janševega urednika Dela je Šumijev čudežni deček na KPK

Komisija, ki je ne zanima boj proti korupciji 

Ko je Robert Šumi leta 2020 prevzel vodenje KPK, je imel pred seboj zgodovinsko priložnost in odgovornost. V roke je dobil institucijo, ki je pod vodstvom njegovega predhodnika Borisa Štefaneca izgubila velik del spoštovanja, ugleda in kredibilnosti iz obdobja Gorana Klemenčiča. 

V letih pred njim se je KPK iz organa, ki je razkrival korupcijo in luknje v premoženju veljakov političnih strank, spreminjala v brezzobega tigra, kjer so se vodilni prepirali vsem na očeh. Šumi je prišel na prazen teren. Komisijo bi lahko na novo osmislil, jo usmeril na področje korupcije in javnih razpisov, ji dal nov zagon in identiteto. Toda Šumi je raje izbral lažjo pot. Šel je v cono udobja. KPK je pod njim postala nekakšna moralna policija, ki se je specializirala za dajanje vrednostnih sodb, zavite v plašč integritete.

Če odštejemo preventivo, nikoli ni bilo videti, da bi jo kaj pretirano zanimal boj proti korupciji, za katerega je bila dejansko ustanovljena.

Preberite še:
Kako sta KPK in Robert Šumi izgubila bitko s korupcijo

Kdo od koruptivnih uradnikov se še boji KPK? 

Komisije se pod Šumijem ni bal nihče. Ne tisti politiki, ki so od leta 2020 naprej služili interesom kapitala v polju javnega, ne koruptivni uradniki, ki prirejajo javne razpise. 

Bali se je niso ne lokalni šerifi ne njihovi hišni gradbinci in drugi vnaprej izbrani dobavitelji. Ne direktorji, ki so državna podjetja spremenili v lastne fevde za kupovanje politične in lobistične podpore, ne slamnati podizvajalci pri največjih državnih investicijah.

Zakaj ne? Ker je Šumijevo KPK očitno bolj zanimalo "kršenje integritete" pri političnih odločitvah. Recimo pri prestopu nekdanjega poslanca Svobode k Anžetu Logarju. 

Najbolj pa seveda, kdo bo direktor policije, kjer je bil Šumi zaposlen do prihoda na KPK. Oziroma: zakaj to ni postal nekdo, ki ga je tam videl nek politik, torej takratna ministrica in njegova prijateljica Tatjana Bobnar?

Preberite še:
Tudi KPK ima hišnega dobavitelja: podjetju, ki skrbi za Erar, že pol milijona evrov

Ujetnik ljudi, ki so mu pomagali na položaj

Nekakšna olajševalna okoliščina za Šumija je, da je bil v svojem mandatu dejansko prostovoljni ujetnik. Padel je v primež interesov dveh skupin. 

Na eni strani je bil del kroga nekdanjih vodilnih policistov, ki je pri Borutu Pahorju pomagal zlobirati njegovo imenovanje. S tem zagotovo ni imelo zveze dejstvo, da je policija nekdanjega predsednika republike nekaj mesecev pred Šumijevim imenovanjem oprala vseh sumov kakršne koli odgovornosti v zadevi TEŠ6.  

Na drugi strani je bil Šumi za nekatere mnenjske voditelje na levem bloku prikladno orodje konstantnega pritiska na Goloba vse od njegove "shizme" s Tatjano Bobnar. Ne le, da je Šumi na to igro pristal, vanjo je povlekel celotno KPK. 

Šumi je tako na postopku, ki ga je njegova prijateljica sprožila proti Golobu, zgradil celotno identiteto KPK – seveda zaradi političnih "žetonov", ki so bili na ta postopek položeni. 

Od leta 2023 praktično ni bilo intervjuja, v katerem Šumi ne bi dal jasno vedeti, da bi Golob "po njegovem moral odstopiti", če bi komisija ugotovila, da je v pogovorih s Tatjano Bobnar kršil integriteto. To je bila Šumijeva domača viža. Nikoli ga ni zanimala korupcija belih ovratnikov, ampak zgolj in samo integriteta - in to pretežno le Golobova. Nastajal je vtis, da je Šumi KPK vsaj v javnosti dejansko privatiziral za potrebe ljudi, ki so ga pomagali pripeljati na položaj.

Preberite še:
Na Šumijevo KPK prihajajo kadri stranke SDS

Je Šumija "odneslo" koketiranje s SDS?

Kje se mu je torej zalomilo? Očitno so celo pri Nataši Pirc Musar ocenili, da je šel predaleč. Ni jih malo, ki jih je zmotilo njegovo koketiranje s SDS, zaposlovanje kadrov, ki so nastopali v predvolilnih spotih te stranke, in uhajanje informacij iz postopkov na Nova24TV. Pa vodenje postopkov "po domače", prek neformalnih struktur znotraj komisije.

Šumi je vedno težje razlagal tudi, zakaj se postopek, ki temelji na dveh ali treh SMS sporočilih med dvema politikoma, vleče že tri leta. Vsako, še tako blago kritiko KPK je interpretiral kot osebni, "nedopustni" pritisk na njegovo delo. 

Zakaj je komisija pod Klemenčičem letno rešila 2.300 prijav, danes pa jih KPK le še 600? Pritisk. Je okusno, da šef KPK podpisuje sporazume z interesnim združenjem SBC in Jocom Pečečnikom? Pritisk. Zakaj je komisija zagnala prenovljeni Erar brez skupnega testiranja s skrbniki baz? Spet pritisk. 

V normalni državi bi moral Šumijev odhod sprožiti resno razpravo, kaj si kot država in družba želimo od KPK. Eni, recimo v SDS, bi jo takoj ukinili, drugi bi ji dali dodatna pooblastila, tretji menijo, da jih ima že zdaj več kot dovolj, a da ne opravlja svojega dela. Do takrat je jasno le, da je Šumi deloval kot človek na misiji, ki je nad njo izgubil nadzor. Njegovi botri pa nad njim.