"Menim, da bi vsi morali davke plačevati z nasmeškom na ustih. Že večkrat sem poskusil, ampak so vsakič zahtevali tudi denar." (avtor neznan)
Veliki zlobni volk desnice, drugim znan kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec, je pred kratkim opozoril na veliko težavo premoženjske neenakosti. Slovenija je po dohodkih ena najbolj enakopravnih držav v Evropi in na svetu, toda razhajanja po premoženju so precej večja. Na nivoju države zaslužimo podobno, toda imamo precejšnja razhajanja v tem, kar imamo, in ta faktor v zadnjih letih samo raste.
Kako je torej možno, da ima sosednja Italija precej večja razhajanja v dohodkih, ampak se jim razlika med premoženjem bogatih in revnih krči? Eden izmed razlogov je tisti kos premoženja, ki si ga vsi želimo, ki ga nekateri imajo, drugi pa bi zanj storili praktično karkoli. Govorim seveda o stanovanju, hiši, igluju ali kaki drugi nepremičnini, ki služi kot dom.
Preberite še:
Sovražnost in fanatična volilna baza - recept za katastrofo #kolumna
Elitne stolpnice v Ljubljani so dražje kot v Rimu
Hiter pregled cen nepremičnin pokaže, da v Sloveniji očitno vlada nepredstavljiva bogatija. V času pisanja je naprodaj natanko 57 stanovanj v Ljubljani, ki se oglašujejo s ceno 1 milijon evrov ali več. V tej beri je nekaj stanovanj v starem mestnem jedru. Vendar je odločna večina novogradenj v elitnih stoplnicah, kjer so investitorji prepričani, da lahko prodajo na ducate stanovanj za najbogatejše med bogatimi.
Hiter pregled cen nepremičnin v Italiji pokaže malenkost drugačno sliko. V središču Rima je stanovanj v tem cenovnem območju okoli 300. To mesto nanese za skoraj eno in pol Slovenijo ali približno deset Ljubljan, v državi z občutno višjimi dohodki, toda skupno ne nudijo desetkrat več ekskluzivnih mestnih dvorcev kot naša prestolnica. Zato zlahka pridemo do zaključka, da tu očitno nekaj ne štima.
Za drug poskus lahko primerjamo cene nepremičnin v uradnem popisu cen nepremičnin iz leta 2017 in danes. Tam vidimo, da lahko za denar, ki nam je pred šestimi leti omogočil nakup trisobnega stanovanja v popolnoma novem bloku, zdaj dobimo garsonjero iz časa hladne vojne z originalno notranjostjo, torej potrebno temeljite (in drage) obnove. Hkrati to pomeni, da so tisti, ki so pred desetletjem imeli denar za nakup stanovanja, obogateli že s tem, da so imeli kje živeti.
Preberite še:
Ne samo poplav, paziti se moramo političnih skvarjencev #kolumna
Gradijo le "nadstandard" in "luksuz"
To je neposredni vzrok nepredstavljivega dviga premoženjske neenakosti. Praktično vse novogradnje so v razredih "nadstandard", "luksuz", "ekskluziva" in še nekaj sorodnih pridevnikov. Manjka pridevnik "dostopna", ker se je gradnja tega segmenta ustavila okoli leta 1990.
Tu ne kritiziram gradbincev in investitorjev. Ti imajo izbiro, ali zgradijo stanovanje za 100 tisoč evrov in ga prodajo za 150 tisoč, ali raje zgradijo stanovanje za 120 tisoč evrov in ga prodajo za dobrega pol milijona. Jasno je, da od prostega trga ne moremo pričakovati drugega, kot da ciljajo na najbolj donosne kupce. To je vendarle princip, na katerem stoji celoten ekonomski sistem.
Toda okarati moram politike in državo, ki že več kot tri desetletja nima stanovanjske politike. Dostopnih stanovanj ne bo gradil trg, ker niso dovolj donosna. Graditi jih mora država, z namenom omogočiti državljanom, da pridemo do doma. Državni projekti gradnje dostopnih stanovanj niso niti breme za proračun, saj bi stanovanja prodali kupcem, ki si ne morejo privoščiti najnovejših krikov mode in ki v stanovanju ne potrebujejo z diamanti okovane WC školjke, sten iz rogaškega kristala ali poda, ki deluje kot grobišče amazonskega pragozda.
V Sloveniji nam manjka novih stanovanj, ki so grajena za potrebe koga drugega kot najbogatejših. Potrebujemo nekaj deset tisoč stanovanj, ki bodo imela po tleh resda laminat in linolej, vendar bodo služila namenu in bodo dostopna tudi tistim, ki se niso rodili s srebrno žlico v ustih in zlatim mobitelom na ušesu. Projekti socialnih stanovanj v zadnjih letih in desetletjih so bili praviloma reševanja nasedlih investicij in poskusi korporativne sociale, da bi se izognili propadom bank in bakrotov prijateljev politike.
Koristi, ki smo jih od tega imeli navadni smrtniki, so bile samo stranski produkt reševanja bogatašev. Potrebujemo, zaslužimo si in zahtevati moramo kaj več kot to.
Preberite še:
Ne verjemite Janezu, da se je res odločil za sodelovanje #kolumna
Je rešitev res le davek na nepremičnine?
Luka Mesec bi težavo reševal z davkom na nepremičnine. Kdor je dobro kupil, bi po njegovem moral več prispevati v proračun. Toda pobiranje premožnejšim ni nobena rešitev. Če bo delež davkov iz naslova imetja šel iz nezaznavnega na neznatnega, to premoženjske neenakosti ne bo niti naslovilo, kaj šele rešilo. Potrebujemo predvsem smotrnejšo porabo proračunskih sredstev.
Če bi manj premožnim omogočili nakup dostopnega stanovanja - seveda s strogimi varovalkami proti investicijskim nakupom -, bi na področju premoženjske neenakosti storili ogromno. Varovalke proti investicijam so nujne, toda niso nobena višja matematika. Lahko se na primer odločimo za prepoved oddaje stanovanja in stanovanjski sklad ima še vsaj 30 let predkupno pravico do stanovanja po vnaprej dogovorjeni ceni. Kot investicija tako stanovanje ni zanimivo, toda živeti se v njem seveda da.
S smotrno investicijo bi razbremenili spodnji del trga in ustvarili ponudbo novih stanovanj po razumnih cenah. Skrajna desnica si bo vila roke pred neznanskimi izdatki in socializmom, toda smotrna stanovanjska politika je lahko proračunsko nevtralna in ima jo večina kapitalističnih držav.
Nekaj podobnega že delajo v Italiji. Se bomo česa naučili?
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
