Našo borzo prevzema hrvaška agencija, ki je zaprla vrata Ljubljanski banki

Pred mesecem dni je v Sloveniji odmevala novica, da bo Ljubljanska borza, edina slovenska ustanova za trgovanje z vrednostnimi papirji, prešla v last hrvaške države oziroma njene finančne agencije Fina. Ta je namreč takrat dobila soglasje za pridobitev 100-odstotnega lastniškega deleža v Zagrebški borzi, dosedanji lastnici Ljubljanske borze. 

Da gre pri prevzemu Zagrebške, s tem pa posledično tudi Ljubljanske borze za hrvaški državni projekt, nakazuje več dejstev:

-       edina lastnica Fine je hrvaška država. 

-       Njen nadzorni svet vodi Ivana Radeljak Novaković, ki je zaposlena v kabinetu hrvaškega finančnega ministra Marka Primorca.

-        Primorac velja za glavnega pobudnika tega projekta. "Ne vidim nobenega logičnega in razumnega argumenta, ki bi nakazoval, da razvoj slovenskega trga kapitala ni v interesu Hrvaške," se je Primorac pred dnevi v pogovoru za časnik Delo odzval na skrbi slovenske finančne industrije, povezane s prevzemom. 

Toda v uredništvu necenzurirano.si smo v zadnjih tednih pridobili nekatere podatke, ki Primorčeve navedbe o skupnih interesih obeh držav postavljajo v nekoliko drugačno luč. 

Verjetna bodoča lastnica Ljubljanske borze je imela namreč v preteklih letih pomembno vlogo pri oviranju interesov slovenske države na Hrvaškem. Natančneje, že od 90. let prejšnjega stoletja je Ljubljanski banki (LB) pomagala onemogočati dostop do denarja, ki so ji ga dolgovala hrvaška podjetja. Tega se je v preteklosti nabralo za skoraj pol milijarde evrov, Slovenija pa ga je pred slabim desetletjem neuspešno skušala izterjati z meddržavno tožbo. 

Kakšno skupno zgodovino imata torej Fina in Ljubljanska banka?

Preberite še:
Hrvaška država kupuje Ljubljansko borzo. Bodo šli Triglav, NLB, Telekom & co. v protinapad?

Hrvaške oblasti počele vse, da LB ne bi prišla do denarja

Za razumevanje te zgodbe se velja vrniti v zadnja leta socialistične Jugoslavije. Takrat so banke, ki so imele sedež v eni republiki, v drugih republikah ustanavljale podružnice, ki so lahko tam zbirale devizne prihranke. Te so deponirale pri centralni banki v Beogradu. V zameno so prejele sredstva v dinarjih, ki so jih v teh republikah lahko posojale podjetjem po ugodnih obrestnih merah. 

To je počela na Hrvaškem počela tudi NLB – do leta 1991, ko je Jugoslavija razpadla, že prej pa se je razsul tudi njen finančni sistem. Takrat je hrvaška država storila dvoje. Od slovenske države, ki je leta 1994 ustanovila Novo Ljubljansko banko (NLB), je zahtevala poplačilo varčevalcev "stare" LB. Obenem pa je tej banki začela blokirati izterjavo denarja, ki so ji ga hrvaška podjetja dolgovala iz najetih posojil in garancij.

Med letoma 1991 in 1996, ko je bilo vojne na Hrvaškem že konec, je zagrebška podružnica LB začela s postopki izterjave pred hrvaškimi sodišči. Toda hrvaške oblasti so počele vse, da do vračila denarja ne bi prišlo: neposredno so se vmešavale v sodno oblast, preprečevale izvršbe in spreminjale sodno prakso. 

Končni epilog: trajalo je 20 let, da je slovenska država neuspešno izčrpala vsa pravna sredstva na Hrvaškem. Šele leta 2016, v času vlade Mira Cerarja, je tako lahko vložila meddržavno tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), s katero je zahtevala skoraj pol milijarde evrov odškodnine. To se je štiri leta pozneje izreklo, da za to zadevo ni pristojno.

Preberite še:
Hrvati tožijo NLB in hkrati služijo z njenimi delnicami

Fina bi morala izterjati denar, pa tega ni želela storiti

Na tej točki pridemo do verjetne bodoče lastnice Ljubljanske borze. Pomembno vlogo pri hrvaški blokadi teh postopkov naj bi namreč imela prav Fina, takrat še kot hrvaški Zavod za plačilni promet (ZAP), ki je nasledil tamkajšnjo Službo družbenega knjigovodstva (SDK). 

LB je namreč v preteklosti po sodni poti poskušala izterjati nepoplačana posojila, odobrena več hrvaškim podjetjem. Imela je pravnomočne izvršbe, na podlagi katerih bi morala Fina kot plačilni agent v imenu LB prisilno izterjati denar z bančnih računov najmanj treh dolžnikov. Šlo naj bi torej le za "tehnično" opravilo, kar pa je Fina zavrnila. 

Zakaj je Fina to storila? Ker so tam ocenili, da LB ni upravičena do tega denarja, saj da je svoje poslovanje že prenesla na NLB kot svojega pravnega naslednika. To hrvaško interpretacijo je sicer Slovenija vrsto let zavračala. Vztrajala je pri stališču, da Ljubljanska banka ima določeno premoženje. 

Fina po sodni praksi ni imela pristojnosti odločati o vsebini pravnomočnih izvršb oziroma sodb, temveč bi jih morala izvršiti. Toda tega, kot rečeno, ni storila.

Preberite še:
Hrvaška nas je spet porazila

Vsa hrvaška sodišča so tožbeni zahtevek zavrnila

Ljubljanska banka je leta 1995 proti Fini vložila tožbo zaradi nezakonitega ravnanja in povzročene škode. Zahtevala je plačilo skupaj okoli 3,85 milijona hrvaških kun z zakonskimi obrestmi. Po zadnjih podatkih iz leta 2017 je vrednost zahtevka znašala okoli 2,5 milijona evrov.

Toda tožbeni zahtevek se tako kot večina drugih sodnih postopkov, v katerih je bila udeležena LB, ni razpletel v njeno korist. Prvostopenjsko sodišče jo je leta 2009 zavrnilo, sodbo pa je štiri leta pozneje potrdilo tudi višje sodišče. LB se je obrnila tudi na tamkajšnje vrhovno sodišče in ustavno sodišče, a brez uspeha.

Kot je razvidno iz sodb, so sodišča menila, da LB ni bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Zato se niso niti spuščala v vsebinsko presojo zahtevka, torej ali je Fina res povzročila škodo, temveč so tožbo zavrnila iz formalnih razlogov.

Dodatnih informacij o teh postopkih ni mogoče dobiti. "Kot odvetnik ne morem dajati nobenih izjav o zadevah, v katerih sem zastopal posamezno stranko," nam je na več vprašanj odgovoril hrvaški odvetnik Matija Pečatnik, ki je LB zastopal v postopkih izterjave proti kar 81 tamkajšnjim podjetjem, sodeloval pa je tudi pri pripravi tožbe pred ESČP.

Zagotovo pa so bile odločitve Fine oziroma tedanjega ZAP usklajene s hrvaško državo. V tistem času je Fino vodil Bogumil Cota, ministrstvo za finance pa Božo Prka, ki je pozneje postal eden najvplivnejših hrvaških bankirjev. Pomembno vlogo pa je imel tudi v dogajanju okrog prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju pred dobrim desetletjem.

Preberite še:
Kako je Hrvaška Slovenijo pripeljala v past