Šole nimamo, svobode ne damo #kolumna

Mrk pogled varnostnika ni puščal dvoma. "Odložite vaš telefon v tole škatlo, ki jo date v omaro in zaklenete. Nato odidite v sobo, kamor so vas pozvali," je dejal. Naveličano, kot da gre za besedilo, ki ga je povedal že tisočkrat.

"Ločiti se moramo od telefona? Torej nobenega storija s sodišča na instagramu?" je varnostnika provokativno vprašal oče. 

"Fots, daj no," ga je prekinil sin, preden bi se v pogovor lahko vpletel varnostnik.

"No, saj nismo vstopili z motorno žago," se ni dal oče. "Še."

"Gospod, to niso šale, sodišče je resna institucija," ga je resno opozoril varnostnik. 

"Se zavedate, da ste največjo šalo pravkar povedali vi," se je nasmehnil oče. "Sodišče, resna institucija? Ko država kliče na odgovornost mladoletnega dijaka in to samo zato, ker je izražal svoje mnenje, da se hoče vrniti v šolo? To mu konec koncev zagotavlja ustava, za nameček pa je to počel v skladu z vsemi priporočili, navodili in odredbami."

Varnostnik ga je premeril s strogim pogledom.

"Fots, nehaj, ker …“

“Ker kaj?! Na sodišču, pri sodniku za prekrške, te mora itak spremljati polnoletna oseba," je nadaljeval oče. "Poleg tega nisem povedal čisto nič takšnega, kar ne bi bilo res. Sodišče je v tem tvojem primeru nič drugega kot samo šala. Slaba šala."

"Nehaj, ker boš vso stvar samo se poslabšal," ga je opozoril sin.

"Predlagam vam, da poslušate sina," je prikimal varnostnik. "In se umirite, ker bo tako najbolje za vse."

Preberite še:
Bi radi v šolo? Pridite na sodišče. #kolumna

"V avtu si štel, kdo ima masko in kdo ne"

Ko sta odložila telefone in odšla proti dvorani, se je sin ustavil in resno dejal očetu. 

"Foter, resno se umiri. Postajaš nemogoč. Takšnega te sploh ne poznam. Ne pozabi, da sodijo meni in ne tebi. In da mi moraš biti v podporo. Vsem razlagaš, kakšna krivica se nam godi in kako je naš primer skregan z zdravim razumom. Ja, vsi vemo to. No, ne vsi, ampak večina. Ampak to ni dovolj. Da nisem naredil nič narobe, moram dokazati tudi na sodišču. In če se boš obnašal tako, kot se obnašaš, bom imel za to precej malo možnosti."

"Imaš prav, ampak razumi vendar, da me to vse skupaj tako zelo jezi," je odgovoril oče. "Da moram odložiti telefon, je še ena od prepovedi, ki nam jo zapovedujejo v teh dneh, v tem letu. Ok, saj razumem, da je to pač pravilo sodišča in da ima svoj smisel. Ampak kar je preveč, je preveč. Teh prepovedi, no, priporočil in ukrepov, se je v zadnjem času nabralo 'tu mač'. Resno. In človek bi jih nemara jemal resno, če bi se jih držali vsi, oziroma če bi bili tisti, ki jih kršijo, kaznovani. Vsi tisti, ki jih kršijo, da se razume. Tudi in predvsem tisti, ki so jih sprejeli in uveljavili. To se, kot nama je znano, ne dogaja, zato človeku včasih poči. Sploh če od nas zahtevajo doslednost na vsakem koraku, sami pa se na ukrepe požvižgajo."

"Mhm."

"Sam veš, da vsi ukrepi niso smiselni. Si slišal za rezultate nedavne raziskave, ki so jo naredili znanstveniki v Italiji? Da odpiranje in zapiranje šol ne vpliva na krčenje ali širjenje obsega epidemije? Več kot očitno je, da se nekatere izmed ukrepov očitno zlorablja in prilagaja, kakor nekomu paše. Enajstdnevna popolna zapora, ki v resnici sploh ni tako zelo popolna? Ko je izjem v resnici več kot pravil? Ko ste spet doma, namesto da bi bili v šolah? Lepo te prosim. Kot da so ukrepe sprejeli brez strokovne presoje in mnenja strokovnjakov. Ter zagotovo ne v dobro ljudi. Zaradi tega sva konec koncev danes tudi tukaj."

"No, probaj se obvladati," je rekel sin. "Videti je, da ti je zadnje leto res zlezlo pod kožo. Vseeno moraš imet do tega malce rezerve, veš? Da te malodušje povsem ne posrka vase."

"Čakaj malo, kdo je zdaj tu foter in kdo sin?"

"To je popolnoma jasno," je mirno odgovoril sin. "In sploh ne gre za to, da bi ti kaj pametoval. Opažam, da te epidemija resno obremenjuje in jezi. Eno je imeti kritično mnenje, zadeve spremljati in se na njih odzivati. Tako, kot smo se na zaprtje šol odzvali mi, z mirnim protestom. Vsekakor pa ti to ne sme postati osrednji fokus. V smislu, da postaneš zagrenjen, prepirljiv …"

"Se ti zdi, da res postajam takšen?"

"Ja, namesto, da bi se sam fokusiral, kaj povedati pred sodnikom, danes že celo jutro mirim tebe. Najprej si se skregal z mamo, ker sva zamujala. Nato s sosedom zaradi parkinga. Pa samo srečno nama je prišel zaželet. V avtomobilu si besnel nad prometom. Model, dejansko si štel, kdo v avtu ima masko in kdo ne. Komentiral si, kdo na ulici stoji preblizu skupaj ter koliko ljudi se druži v parku. Da je danes lep in sočen dan, sploh nisi opazil. In da je bil po radiu nov komad od Koala Voice tudi ne. Včasih ti to ne bi ušlo. Včasih sva v avtu kakšno zapela, zdaj samo poslušava poročila, ob katerih se huduješ. Pred sodiščem si kar sam od sebe in povsem v nasprotju od tega, kar smo se dogovorili z odvetnikom, stopil pred medije in začel razlagati. Sam nimam težav, da daješ izjave, no, moti pa me, kako jih daješ. Tvoj način je postal zajedljiv in neprimeren. Kot bi se vate preselili tisti modeli s televizije. Kot bi te malo obsedli tisti, ki furajo, no, ki bodo, kot kaže, zafurali našo državo in za katere se zdi, da drugače, kot govorijo in komunicirajo, sploh ne znajo govoriti in komunicirati. Zate vem, da znaš. Zato mi ni prav, ko opažam, da postajaš nestrpen. Še dobro, da naju danes na zagovoru spremlja odvetnik. Le kje je?"

Sin se je ozrl preko rame. Oče je ostal začuden: "Čakaj, zdaj si me prav oštel!"

"Povedal sem ti, kako te vidim," je rekel sin in skomignil z rameni. "Prepričaj me v nasprotno."

Preberite še:
Dragi mladi, krivi smo. Odrasli. #kolumna

"Tudi Center za socialno delo je tukaj!"

Oče mu je hotel odgovoriti, ampak ga je prehitel odvetnik, ki je prihitel za njima.

"Se opravičujem za zamudo," je zadihano dejal. "Nisem našel maske in to je …"

"Ja, svetovni problem nove dobe," je prhnil oče. 

"Dober dan in vesela sva, da ste tukaj," ga je pozdravil sin. "Povejte nama, kako od tu dalje."

"Vstopimo v sobo, se predstavimo, potem pa dovolita, da besedo dobim jaz. Zadeve bi rad in jih tudi bom zapeljal v tvoje dobro. O tem primeru sem veliko razmišljal in imam zelo dobro idejo. Mi zaupaš?"

Sin je prikimal. Odvetnik je pokazal proti vratom in vstopili so. 

"O, dober dan. Kot kaže, nas bo danes tukaj več, kot smo pričakovali. Lahko vprašam, kdo vse bo prisoten na tem našem zagovoru?" Je, preden se je usedel, vprašal oče. 

"Dober dan, nemara bo res najbolj prav, da se predstavimo oziroma ugotovimo, kdo je kdo," je predlagala sodnica. 

"Vi ste sodnica, tukaj je dijak, ki se mu na očeh celotne javnosti godi neopisljiva krivica, jaz sem ogorčen starš in z nama je odvetnik. Kdo pa so ostali, ne vem, me pa res zanima."

"Foter, daj mir," ga je šepetaje opozoril sin, odvetnik ga je premeril z vprašujočim pogledom.

"Tako je, jaz sem sodnica za prekrške. Tole sta varnostnik sodišča, pa predstavnik Centra za socialno delo in zapisnikar."

"Kako prosim? Center za socialno delo je tudi tukaj?!"

"Kot sem dejala."

"Oče, mirno …"

"Samo trenutek sine, tale zagovor je pravkar dobil povsem novo dimenzijo. Predstavnik Centra za socialno delo, resno? Kako pri zdravi pameti je to mogoče?"

"Ko na sodišču obravnavamo mladoletne osebe, je obveščen tudi Center za socialno delo. Če ocenjujejo, da je njihova prisotnost potrebna, potem se oglasijo."

"In seveda so ocenili, da je to potrebno in so se oglasili. Mar to pomeni, da je primer zaveden tudi pri njih?"

"Da," je odgovorila sodnica. 

"Kakšna čreva," je vzkliknil oče. "A res nimate drugega dela?"

"Gospod, prosim vas za primerno obnašanje," ga je opozorila sodnica. 

"Od tu dalje bom prevzel jaz, prav?" je očeta nagovoril odvetnik. 

"Oče, usedi se in nam ne delaj sramote," ga je opozoril sin. 

"Glede prisotnosti predstavnika Centra za socialno delo je tako, da gre za ustaljene postopke, če obravnavamo mladoletnika. Poleg tega bomo to, ali je vaš sin storil kaznivo dejanje ali ne, ugotavljali danes, zato smo tu."

"Če kje, bi moral biti moj sin danes v šolskih klopeh. Ne doma, pred računalnikom, zagotovo ne na sodišču, kjer se dogaja farsa brez primere, ali kje drugje. Na primer na radarju Centra za socialno delo."

"Še enkrat vas opozarjam na primerno vedenje in izbiro besed," je očeta opozorila sodnica. "To je moj zadnji opomin. Ob naslednji neprimernosti vas bomo odstranili iz dvorane."

"Sem že tiho," je odkimaval oče.

Preberite še:
Dragi mladi, krivi smo. Odrasli. #kolumna

"Dijak je tukaj zato, da se ga kaznuje in prestraši"

"Če vi dovolite meni," je povzel odvetnik in ob tem prijazno pogledal sina: "Ker smo ravno na sodišču, vas pozivam, da pošteno razmislite o tem, kaj se danes tukaj pravzaprav dogaja. Obravnavani je danes tukaj izključno in samo zato, da se ga kaznuje in prestraši. Da se iz njega naredi primer. Opozorilo, najstnikom in ostalim državljanom, kaj se bo zgodilo, če bodo spregovorili. Kaj bo posamezniku naredila obstoječa oblast, če se bo uprl in izpostavil. Najprej vas bo v roke vzela policija in vas na očeh javnosti osramotila z obdolžilnim predlogom. Nato vas bodo pod lupo vzeli mediji. Kar je svojevrsten pritisk. Tudi zato, ker vas mediji lahko tudi raztrgajo in vas prikažejo kot neizpodbitno krivega. Sploh v klepetalnicah in forumih, kjer anonimnost zagotavlja in omogoča najbolj pritlehna mnenja."

V dvorani je nastala tišina. Čez nekaj sekund je odvetnik nadaljeval: "Na vaš primer se bodo priključili takšni in drugačni posamezniki, ki bodo želeli situacijo izkoristiti v svoj prid. Skratka, vaš vsakdan se bo povsem postavil na glavo samo zato, ker ste izkoristili pravico, zapisano v ustavi. Pravico do svobodnega govora. Vaš fokus postane le ta primer. Vsakdanje življenje, kot ste ga bili vajeni, postane nekaj vzporednega, iluzija. Kar zna neugodno vplivati na odnose in dinamiko v družini. Je tako, gospod oče?"

"Res je," je razburjeno odgovoril oče. "Kdor je nad nas poslal policijo, aktiviral sodne mline in iz nas naredil primer, je točno vedel, kaj počne. Pri nas doma razmišljamo in se pogovarjamo samo še o tem. Ure in ure smo porabili za tolažbo, da bo vse ok. Da ga miren protest ne bo spremljal in obremenjeval v odraslem življenju, da ni naredil nič narobe. Prebedeli smo veliko noči in izgubili veliko živcev."

"Sem opazila," je dodala sodnica. 

"In več kot očitno sistemu za usode in stiske posameznikov to ni mar."

"Gospod …"

"Sodišče je pač institucija, ki te izpostavi in zaznamuje," je vskočil odvetnik. "Le poglejte absurdnost trenutka, v katerem se nahajamo. Zagovarjati se moramo zaradi …"

"… ker naj bi kršili 14. točko prvega odstavka 57. člena zakona o nalezljivih boleznih. Z zbiranjem naj bi huje ogrožali javno zdravje oseb v Sloveniji," je pojasnila sodnica.

"Čeprav je s fotografij jasno, da so dijaki nosili zaščitne maske in držali razdaljo?" se ni dal zmesti odvetnik. 

"Pa so to res počeli?" je zanimalo sodnico.

"Seveda in ves čas," je odločno nastopil oče. "Saj morate vendar biti slepi, da tega ne vidite, razen če tega nočete videti. In rekel bi, da nočete. Itak!"

"Gospod, to je moj tretji opomin," je rekla sodnica. "Prosim vas, če zapustite sobo in pa stavbo. Ven vas bo spremil varnostnik."

"Se razume," je revsnil oče. "To počnete samo zato, ker si to lahko privoščite. Sram vas naj bo, res."

Preberite še:
"Probajte bit' vi mladi v teh časih" #kolumna

"Koliko svobode še premoremo?"

Oče je v spremstvu varnostnika odšel z dvorane. Ob tem je pogledal sina in skomignil z rameni. Sin mu je vzpodbudno prikimal, tako kot je njemu vzpodbudno prikimal odvetnik. 

"Torej," je rekla sodnica. "Pojdimo dalje."

"Nikamor več ne bomo šli. Vsaj tukaj in danes ne," se je odkašljal odvetnik. "Podajam predlog, da ta primer prevzame ustavno sodišče. Ta postopek je namreč očiten napad na posameznikovo ustavno pravico. Gre za represijo nad svobodo govora. Morda bi jo moj varovanec v tem primeru, pri vas, se pravi pri sodniku za prekrške, resda odnesel samo z opominom, brez globe. Ampak to ne bo zadoščalo, ker opomin potrjuje prekršek oziroma krivdo. Moj varovanec pa ni storil ničesar narobe in ničesar ni kriv."

"Vzgojni ukrep bi bil v tem primeru podeljen neupravičeno, na kar pa ne moremo in ne bomo pristali. Povsem jasno je, da želite na podlagi postopka zoper dijake iz Maribora narediti primer za ostale. Dejstvo je, da so dijaki upoštevali vsa pravila in odredbe, da prihajajo iz urejenih družin in da so zahtevali zgolj in le vrnitev v šolo. To so sporočali dostojno, spoštljivo in nežaljivo. Kolikor vem, je to, seveda v skladu z ukrepi, še vedno zakonito in dovoljeno. Razen če se nekdo ne odloči drugače. Če se zgodi to in to se tukaj je zgodilo, se lahko upravičeno vprašamo, koliko demokracije in konec koncev tudi svobode sploh še premoremo? Oziroma koliko nam jo oblast sploh še dovoli in koliko dostojanstva ohranjamo kot posamezniki in družba? Ampak to so že vprašanja za ustavno sodišče. Če se strinjate, bi s tem primerom nadaljevali tam."

"Se strinjam. Zagovor je na stopnji sodnika za prekrške končan."

"To je dobro, kajne?" je odvetnika vprašal dijak. 

"To je dobro," je odvrnil odvetnik in ga prijateljsko boksnil v ramo.