Predstavljam si, da sem učitelj zgodovine. Težko mi je pri srcu. Kdo bi si mislil, da bom tako zelo pogrešal vrvež po šolskih hodnikih. Smeh, glasove, ki so tvorili tisto neoprijemljivo mrmranje, energijo, ki jo najdeš le v srednjih šolah. In seveda poučevanje pred polnimi razredi. Saj ne, da so moje ure zanimale in privlačile vse učence. A vedno se je našlo nekaj radovednih parov oči, ki so srkale predavano snov in pri katerih si videl, da povedano pada na plodna tla. Govoriti njim, jih učiti, seznanjati ter jih brez posmeha, z vsem dolžnim spoštovanjem in odgovornostjo, pripravljati na odraslo življenje, je zame bistvo učiteljskega poklica.
Da, zelo pogrešam šolski vsakdan. S hišnikom sem dogovorjen, da mi tu in tam odpre zadnja vrata šole in da se lahko v miru sprehodim po praznih hodnikih, do kabineta in moje učilnice. Ravno včeraj sem bil spet tam. Baje prihajam edini. Bil sem na svojem katedru, pred praznimi stoli in klopmi. In imel sem čisto pravo šolsko uro. Takšno, s posebnim sporočilom, kot se za ta čase spodobi. Takšno, ki jo bom nekoč, upam da čimprej, ponovil pred polnim razredom. Takšno z naslovom, Kaj bi vam rad kot učitelj zgodovine povedal o času, v katerem živimo.
Uničujemo najlepša leta vaših življenj
Dragi moji, krivi smo. Odrasli. Da, krivi smo. Vem, da tega ne slišite pogosto, če sploh kdaj. A tukaj stojim pred vami in vam pravim - krivi smo. Krivi smo, da iz dneva v dan uničujemo najlepša leta vaših življenj. Uničujemo, namesto, da bi jih plemenitili. Vsak dan, ko vas ni tukaj, v šoli, se zdi nepovratno izgubljen. Nekaterim nam je za to žal. Zelo žal. Kdo bi si mislil, da nam bo šola takole manjkala? Da se bo iz navideznega sovražnika in razloga za vse težave tega sveta spremenila v nekaj prijaznega, domačega, hm, morda celo v predmet poželenja.
Da, zgodil se je virus in z njim epidemija in lockdown. In stanje, ki ga ni nihče pričakoval. Da, želeli smo vas zaščititi. Toda nato smo na vas pozabili. Bili smo tiho ob preračunljivosti in popolni pasivnosti, celo brezvoljnosti tistih, ki bi morali storiti vse, da bi nekatere od vas vsaj poizkušali vrniti v šolske klopi. V tujini je bilo drugače – šole so bile zadnje na vrsti za zaprtje in prve za odprtje. Ker smo bili pri nas tiho, ste bili edini v Evropi tri mesece doma, brez pouka v živo. Brez družbe, brez stika, brez možnosti, da bi si pogledali obraz in se začutili, kot bi se morali začutiti. Brez pogovarjanja in debat na hodnikih, brez skrivnih klepetov med učnimi urami, ko bi nas morali poslušati. In ko nas v resnici tudi poslušate, sprejemate in izkušate znanje, ki vam ga podajamo. Ko se vas predano znanje prime, ko učitelji z zadoščenjem začutimo, da bo nekaj ostalo z vami za celo življenje.
Izredne razmere so krvnik metafor in mask, človek pa (p)ostane le človek. Vidimo lahko, kdo je dober in kdo slab. Komu je mar in komu ne. Kdo bo v temni uri videl zgolj in le samo sebe in kdo bo sočloveku ponudil roko.
Na primer to, da nič ni večno. In da se stvari spreminjajo. Nekatere z danes na jutri, nekatere potrebujejo malce več časa. A se spreminjajo. Da, sčasoma so padli največji imperiji ter z njimi tisti, ki so jih vzpostavili in vodili. Ne glede na to, kako samozavestni, veliki, samovšečni in močni so se zdeli. Zgodovina je polna takšnih primerov, eden takšnih se je v začetku meseca zgodil v ZDA. Čeprav se zdi, da se skozi leta in stoletja nič ne naučimo in da se nekateri vzvodi in vzorci ponavljajo, temu ni povsem tako.
Preberite še:
"Probajte bit' vi mladi v teh časih" #kolumna
Živimo v času, ki nas razgalja
Učimo se sproti in vedno znova imamo priložnost naučiti se česa novega, dopolniti našo skupno zakladnico znanja, da se bomo morda nekoč znali izogniti krizam, vojnam, selitvam, lakoti, nesrečam, tragedijam in epidemijam. Ter večno znova prisotni človeški nuji vladati in nadvladati pripadnike iste vrste. Vladati in nadvladati. Tudi na račun življenj, z močjo in z dejanji, ki bi se jih kot ljudje morali sramovati, jih pozabiti, se jim izogniti ter jih nikoli več ne izpustiti med nas. Ker nimajo mesta v našem vsakdanu, v naših življenjih. Že ko se zdi, da smo jih popisali v številnih knjigah, govorih, pesmih ali filmih, jih obsodili in se jih za večno znebili, vedno znova vzklijejo med nami. Razrastejo se kot osat na urejeni gredici, kjer skušamo skrbno gojiti vrednote, kot so strpnost, razumevanje, empatija in prijaznost. Tu so in nam prebadajo kožo, ne glede na to, kako močno si želimo, da jih ne bi bilo. In vzklile so tudi sedaj, v našem času. Čeprav se je zdelo, da temu ne bo več nikoli tako.
Da, vzklile so v času, ki ga živimo, dihamo in čutimo. V času, ko se oblikujete, ko potrebujete drug drugega, bolj kot kdajkoli. V času, ki ne sme biti izgubljen in v katerem se ne smemo izgubiti, zatavati ali se predati in ga sprejeti. V času, ko primitivizem, brezbrižnost in nasilništvo postajata nekaj običajnega in sprejemljivega. Nekaj, kar celo zagotavlja uspeh in kar uspe človek zlahka ponotranjiti ter sprejeti za vrednoto. Ta čas nas ne sme prevzeti, ker če se bo zgodilo to, se dnevi, ki jih živimo danes, v resnici ne bodo nikoli spremenili. Živimo v krhkem in prelomnem obdobju. O tem bodo nekoč pisale knjige, o tem bomo, no bodo poučevali profesorji zgodovine, pa tudi sociologije, filozofije, psihologije …
Kaj bo pisalo, kaj bodo poučevali, določamo tudi mi. Ker čas, v katerem živimo, vsakega med nami razgalja do kože in kosti. V nepričakovanih in ostrih okoliščinah se namreč izkaže, kdo in kaj smo v resnici. Izredne razmere so krvnik metafor in mask, človek pa (p)ostane le človek. Vidimo lahko, kdo je dober in kdo slab. Komu je mar in komu ne. Kdo bo v temni uri videl zgolj in le samo sebe in kdo bo sočloveku ponudil roko. Družbo namreč sestavljamo posamezniki, vse se začne in konča pri enem človeku. Pri meni in tebi. Pri nas.
Kaj bodo o teh časih pisali zanamci?
Kaj torej napisati o danes? Kako se nas bodo spominjale generacije, ki bodo prišle? Kaj bodo govorile o nas, kako nas bodo videle in pomnile? Odgovor bomo spisali vsi skupaj in ne zgolj ljudje, ki se ta hip zdijo najglasnejši in najmočnejši. Tisti, ki jim ta hip pripadajo govorniški odri in naslovi v časopisih. Odgovore bomo spisali skupaj, z našimi dejanji in odzivi, v dnevih, ki sledijo.
Šolske ure bo kmalu konec, zato moram počasi zaključiti. Časi, v katerih živimo, niti slučajno niso lahki. Obremenjujejo in težijo nas močneje, kot si morda predstavljamo. V takšnih trenutkih je morda najlažje popustiti in slediti. Kimati in se strinjati, oziroma v prazno besneti, se prepuščati malodušju, tesnobi ali vsepovprek plehko obsojati. Sam bi rekel, da se moramo dandanes predvsem - zavedati. Globlje zavedati, kaj se dogaja, kako je do tega prišlo in kako bi se temu lahko izognili.
Krivi smo, da iz dneva v dan uničujemo najlepša leta vaših življenj. Uničujemo, namesto, da bi jih plemenitili. Vsak dan, ko vas ni tukaj, v šoli, se zdi nepovratno izgubljen.
Seveda je to presneto težko, težje kot se zdi. A druge poti ni. In nihče ne more tega storiti namesto nas. Treba je zavihati rokave in seči globoko pod površje naslovov v medijih, citatov s tiskovnih konferenc, ključnih stavkov govorov ter takšnih in drugačnih navideznih resnic, ki iz dneva v dan pronicajo med nas. Iz dneva v dan je treba brati - tudi med vrsticami, prebirati, se pogovarjati, raziskovati, opazovati, analizirati, preverjati, primerjati, povezovati in si zapisovati tisto, kar se dogaja okrog nas. Zavedanje namreč prinaša mnenje, mnenje prinaša samozavest, samozavest posamezniku daje glas, z njim pride moč za spremembe. Pri sebi in drugje.
Dragi moji, pogrešam vas
Da bi se lahko zavedali, moramo tudi dvomiti. To je prvi korak. Nikakor ne dvomiti vase ali se predajati dvomu, ki se odraža v slepem sledenju in kimanju teorijam zarote. Joj, samo tega ne. Vsekakor tudi ne dvomiti v smislu kazanja s prstom, refleksnega odkimavanja, dvom zaradi dvoma ali dvom zgolj zato, ker dvomijo drugi. Dvom mora imeti močne temelje, izhajati mora iz temeljitega premisleka in refleksije. Zanj je potrebno garati in nabirati znanje iz dneva v dan. Niti za trenutek ne sme izzveneti, izgubiti vsebine, globine in odgovornosti. Posameznik ga mora izpopolnjevati in poglabljati sčasoma, skozi doživljanje, izkušnje in zrelost. Dopolnjevati in dovrševati s primernimi sogovorniki. Potrjevati z branjem in preučevanjem.
Dvom nikakor ne prinaša hipnega zadovoljstva ali uresničitve, zagotovo pa je nepogrešljiv popotnik v naših življenjih. Posebno v trenutkih, ki ga živimo danes, ko se vse skupaj zdi tako zelo narobe in brezizhodno. Ko ne smemo v šolo, ko zvečer ne smemo ven. Ko se ne smemo prosto gibati po državi in se družiti. Ko so ukinjene zabave, koncerti, predstave, šport mladih. Ko se tisti, ki bi morali poskrbeti za stabilnost, rešitve in zaupanje, izkažejo za nedorasle, vzvišene in nemoralne. Kot da jim ne bi bilo mar. Kot da sami ne bi hodili v šole, oziroma bi kot učenci preslišali, oziroma pozabili najpomembnejše lekcije.
Dvom je glasnik in začetnik sprememb. Sprememb, ki jih vsi skupaj zelo potrebujemo. Zato, dragi moji: podvomite v moje besede, v te moje besede, ki sem jih pravkar povedal. Razmislite o argumentih, pripravite se na debato, kajti v naslednjih urah se bomo o vsem skupaj podrobno pomenili in ne bom vam prizanašal. Le tako, s surovimi argumenti, bomo morda skupaj našli prve stavke tistih odgovorov, ki jih nameravamo pustiti generacijam, ki sledijo.
Le tako nas bo prihodnost pomnila z zanosom in ponosom. V mislih že slišim zvonec. Dragi moji, pogrešam šolo. Pogrešam vas. In ostanite zdravi.
O avtorju:
Žiga X Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
