"Nič ne bom povedal. Hočeš, da me imajo frendi za p*čko?"
"Nihče ne bo izvedel. Saj me vendar poznaš od malih nog."
"Model, takšne stvari se vedno razvejo, to je dejstvo."
"Lahko da se, lahko da se ne. Lej, dejstvo je tudi to, da vas je nekdo prijavil policiji. Primer vašega druženja na vrtu gospoda Cankarja je na tvojo srečo končal pri kolegu, ki me je na vse skupaj opozoril."
"Ja, res imamo srečo. Mislim, ker kreten gre prijavit četico gimnazijcev, ki se skrita očem zgolj in samo druži ter nobenemu noče čisto nič? Ki hoče in si želi le družbe, klepeta ter trenutek do dva brezskrbnosti."
"Kršili ste kar nekaj odlokov …"
"Niti ne. Itak pa j*beš te nerealne ukrepe. Probajte bit vi mladi v teh časih."
"Mladi gor ali dol. Policisti moramo varovati zakon in poskrbeti, da se sprejeti ukrepi upoštevajo in izvajajo."
"Ja, zagotovo ste ponosni nase."
"V tem primeru nismo na tapeti mi, ampak ti. Povej mi zgolj in samo to, kaj se dogajalo na vrtu? Mimogrede, izbrana lokacija je na moč posrečena. Obdana z visoko živo mejo, rahlo odmaknjena, ravno prav urejena, prostorna, z ognjiščem, da vas ni zeblo."
"Kaj pa misliš, da se je dogajalo?"
"Ne vem, zato sprašujem tebe."
In res mi ni jasno, zakaj policija in inšpektorji v takšnih primerih ne pogledate stran. In ne mi zdaj, to je naša služba. Itak vam je jasno, kaj počnejo ljudje, ki jim gre dana situacija z virusom in epidemijo zelo na roko.
"Dobili bomo vse udeležence tega vašega druženja"
"Starci vidite na kupu nekaj mladih in že sklepate, da so v igri alko, droga ter razvrat vseh vrst in oblik."
"Ste delali kaj od tega?!"
"In če smo?"
"Potem imamo težavo, ker bo ta zadeva šla dalje in ti ne bom mogel pomagati. Zdaj ti morda lahko še. Če bodo začeli brskati, bo najprej padlo po lastniku vrta. Tako ali drugače bomo dobili vse udeležence tega vašega druženja. No, teh vaših druženj, v resnici. Prijavitelj je ta podatek dvakrat podčrtal."
"Daj no povej, kdo je bil. Da mu potrkam na vrata in povem, da se nima česa bati. Ne skrbi, bo povsem v skladu s pravili in odločbami. Pa tudi zapomnil si bo za vse čase."
"Prijava je bila anonimna."
"Seveda je bila. In anonimnež sedaj d*ka na to situacijo. Na dejstvo, da ga bomo naj*bali."
"Morda je želel imeti le mir."
"Glede nato, da si že ful dolgo časa policist kriminalist, si res naiven, da boli."
"Res misliš tako?"
"Oba veva, da je nekdo to naredil, ker je vrhunska p*zda. Sam veš bolje kot jaz, koliko ljudem v teh j*benih časih prihaja na to, da lahko koga zatožijo, ovadijo. In da teh ljudi ni malo. Sam se zgražaš nad komentarji, ki jih bereš pod članki na spletu. In res mi ni jasno, zakaj policija in inšpektorji v takšnih primerih ne pogledate stran. In ne mi zdaj, to je naša služba. Itak vam je jasno, kaj počnejo ljudje, ki jim gre dana situacija z virusom in epidemijo zelo na roko. Tiste na oblasti itak ščitite in ob tem zvesto mahate z repom. Tako je konec koncev zasnovan sistem, ki ni nikoli na strani malega človeka. No, teh modelov, ki iz varnega zavetja anonimnosti na veliko in hinavsko kažejo s prstom ter si ob tem ne upajo pokazati svojega obraza, vam res ni treba. Ne ščititi, ne jim dajati vpliva, veljave ali glasu."
Koga sploh zares motimo? Kdo si želi, da se ne bi družili ter se imeli zgolj in le lepo? Kdo si želi, da bi postali odtujeni, vodljivi, površni, nestrpni ... ? J*beni zombiji!
"Spet sva pri tem, da si na tapeti ti."
"Spet isti odgovor? Resno?! To so vsi tvoji argumenti?"
"Ali morda ni res!?"
"A morda ni res, da če izdam, kaj smo počeli …"
“Če poveš, kaj ste počeli, ne boš izdal nikogar. Če niste počeli nič takšnega, te nima kaj skrbeti."
"Če, če, če … Zakaj nikogar denimo ne zanima, zakaj smo počeli, kar smo počeli?"
"Kdo pravi, da me ne? To, da sem tu in da se menim s teboj, pomeni, da me zanima."
"Ker potrebujemo družbo. To je najpreprostejši odgovor. Družbo, drug drugega, v živo. Vem, da boš zdaj trznil, da imamo zoom, pa skype, pa kompe, tablice in telefone. A vse to je neresnično in neoprijemljivo. Vse to je le zgolj in samo posrednik med nami in ima določen rok trajanja. To je brezosebna tehnika, ki ne pričara edinstvenosti dotika, mehkobe objema, slasti poljuba, prodornosti vonja, očarljivosti nasmeha in nasmeha očarljivosti. Tam nekje vmes, med vezji, se izgubi nalezljivost spogledovanja in vznemirljivost samoizpraševanja, zmedenost odraščanja, privlačnost zapeljevanja, nedolžnost prvih simpatij ter zven brezskrbnega smeha in petja. Pa zapeljivost okušanja prvih znanilcev odraslega sveta in vseh nerodnosti, ki se zgodijo ob tem. Izgublja se teža globljih argumentov, zorenje uporništva, oblikovanje lastnega pogleda na svet ter oža širina obzorja posameznika. In ta živi stik pogrešamo, po njem hlepimo in hrepenimo. Ker se nam iz meseca v mesec oddaljuje ter zbuja j*beno nelagodni občutek, da se zna počasi izgubiti. Morda nas je strah, da bodo komaj zaznana in odkrita občutja enostavno izginila in da bodo z njimi izginila grenko sladka spoznanja, ki bi prinesla tiste izkušnje, ki jih je pač nujno izkusiti."
"Ker itak, da se pazimo. Vsi imamo maske."
"OK. Ko te takole poslušam, mi postaja jasno, da na vrtu niste počeli nič takšnega."
"Očitno smo. V tem času prideš na črno listo, če bereš knjige. No, mi smo brali knjige in o njih debatirali. Vsakič nas je b'lo par komadov, pet, ne več. Fantje in punce. Vsak teden, ena knjiga. Če je nisi prebral, nisi imel vstopa na vrt dedka našega prijatelja. Ja, vstop je zagotavljalo geslo, ki smo se ga spomnili na podlagi vsebine iz knjige. Na f*ckin črno listo prideš, če razmišljaš s svojo glavo. O, kakšne debate smo imeli na temo knjig, ki smo jih prebrali. Z eno besedo, osvobajajoče. Na nobeni spletni klepetalnici se ne moreš tako kritično zaklepetati, kot se lahko zaklepetaš v živo, ko kreneš za temami, ki jih porodi knjiga. Ob debatah in ognju smo pili mate čaj, natanko tako, kot ga pijejo v Argentini. In drobili pecivo, ki ga je vsak teden pripravil nekdo izmed nas. Enkrat je nekdo vmes pisal scenarij za gledališko igro, ki jo želimo uprizoriti, ko bomo to lahko počeli. Drugič je nekdo ustvarjal pesmi ali oblikoval z glino, ustvarjal orglice in zapestnice iz lesa. Naslednjič je nekdo brenkal na ukulele ali potrkaval na cajon. Spogledovali smo se, se z izbrancem ali izbranko dotikali z očmi in tako prebujali metuljčke v trebuhu. Drugače, kot takole iz oči v oči, se ne moreš zaljubiti, pač ne gre.
"Ker potrebujemo družbo. To je najpreprostejši odgovor. Družbo, drug drugega, v živo. Vem, da boš zdaj trznil, da imamo zoom, pa skype, pa kompe, tablice in telefone. A vse to je neresnično in neoprijemljivo.
Marsikdo je pozabil, da je okoli nas štala, kakršna je. Da ni šole. Pozabil na težave in pa omejitve, za katere si nismo mislili, da se bodo ponovno zgodile. In so se ter so ob tem grobo zarezale v naš vsakdan. Tako grobo, da se je povsem spontano pojavila želja po uporu. No, če temu v resnici lahko sploh rečeš upor. Vrnila se je želja po normalnem življenju, po brezskrbnosti, ki naj bi prežemala naša leta. Pa jih ne. In tej želji smo sledili. Zgolj in samo spontano sledili. Pripeljala nas je na vrt gospoda Cankarja. Nekam, ker moramo to normalnost v novi sedanjosti skrivati. Kar je žalostno. Kot je žalostno to, da nam skušate zdaj to vzeti. Vzeti zato, ker nekoga motimo. Koga sploh zares motimo? Kdo si želi, da se ne bi družili ter se imeli zgolj in le lepo? Kdo si želi, da bi postali odtujeni, vodljivi, površni, nestrpni ... ? J*beni zombiji!
Ker itak, da se pazimo. Družimo se zunaj, vsi imamo maske in skrbimo za distanco med nami. Saj nismo trapasti. Vsi imamo dedke in babice. Ne bomo dovolili, da se jim karkoli zgodi. Ja, razumem, ta naša stvar je očitno končana. Ampak … veš kaj? Gospodu Cankarju bomo pomagali, če bo dobil kazen. In skritih vrtov je mnogo. Kot je mnogo naše volje, da ohranimo to, kar smo našli, kar smo odkrili in začutili v sebi. Da, odkrili smo tisto, kar življenju daje barve in tega si ne bomo pustili kar tako vzeti."
"Je to vse, kar se je dogajalo?"
"Da in zdaj veš. In jaz bom izpadel ..."
"Ne boš. Ta primer je ravnokar postal moj primer. In lotil se ga bom zelo natančno."
"Kaj to pomeni?"
"To pomeni, da se ga bom lotil tako zelo natančno, da bo preiskava trajala več mesecev, morda celo kakšno leto. Ukrepi znajo biti takrat že davno, davno mimo."
"Mar to pomeni …"
"Da, to pomeni točno to …"
"Ampak …"
"Nič ampak. Čimprej si izberite knjigo, o kateri boste na vrtu gospoda Cankarja debatirali naslednjič."
Preberite še:
Mlade smo zaprli. Dajmo jim knjige, ne le tablic #kolumna
O avtorju:
Žiga X Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
