Oče je v rokah držal papir. Bil je poziv k sodniku za prekrške zaradi 57. člena zakona o nalezljivih boleznih.
"O, a pozivi na sodišče dandanes izgledajo takole?" se je vzpodbudno nasmehnil oče, ko mu je sin s tresočo roko izročil uraden dokument.
"Ja, tako, ja," je obotavljajoče prikimal sin. "Zdijo se kar resni in brezosebni, kajne?"
"Da, takšni morajo biti, ker nagovarjajo ljudi, ki so nekaj storili narobe, v nasprotju z zakonom."
"Aha, torej me tudi vidiš, kot kriminalca."
V kuhinji je zavladala tišina.
Kaznovan, ker je hotel v šolo
"Oprosti, res," jo je prekinil oče. "Namesto da bi se ukvarjal s tvojimi občutki, si dajem opravka z izgledom te traparije. Povsem nepomembno, res. Veš kaj, tudi sam sem precej šokiran, da se ti je zgodilo to, kar se je. Da se nam dogaja to, kar se nam. Da te na mirnem in dostojnem protestu, ob upoštevanju vseh predpisov, popišejo brez obrazložitve in ti nato tudi pošljejo tale zmazek. Ker naj bi huje ogrožal javno zdravje. Lepo te prosim, no, kaj takšnega. Želim, da veš, da ti bova z mamo stala ob strani. Da imaš najino popolno podporo. Do konca in naprej. Sploh zato, ker meniva, da nisi naredil čisto nič napačnega. In da se ti dogaja velika, velika krivica."
"Hvala ti," je pomirjeno dahnil sin. "Kdo bi rekel, da bom fasal poziv na sodišče le zato, ker sem protestiral. Povsem mirno protestiral, v skladu z ukrepi. Hotel sem le sporočiti, da naj že enkrat odprejo šolo. Ja, šolo, po več mesecih umetne kome, v katero so nas pahnili v naših najlepših letih. 400 evrov? Samo zato, ker sem govoril in držal transparent, ki je izražal dejstvo in sploh ni bil žaljiv. Ker sem hotel povedati in tudi sem povedal svoje mnenje. Se izrazil, opozoril in se izpostavil. Do česar imam konec koncev po ustavi zagotovljeno pravico."
Oče se je usedel za mizo in še enkrat pogledal list. Sin je udaril z roko po steni od jeze.
"Si lahko misliš, da me na sodišče kličejo zato, ker hočem iti v šolo? Lahko verjameš?! Videti sem kot totalen piflar. Pa še kaznovati me hočejo."
"To je res narobe svet. Moralo bi biti obratno. Ko sem bil mulc, so mene denimo kaznovali, ker nisem hotel hoditi v šolo. Ker sem šprical,"je odvrnil. "Kje so bili časi, ko smo dijaki dobivali le neopravičene ure ali ukore? Danes pravičneža in človeka z vestjo kaznujejo s precej višjo kaznijo, kot ignoranta in luftarja."
"Foter, sebi praviš ignorant in luftar?"
"V tem primeru ja. Brez dvoma in zagotovo. Sploh če se v tem primeru primerjam s teboj. Na sodišče te pošiljajo, ker hočeš v šolo. Ha, ker se želiš učiti, se izobraževati, napredovati, rasti in postati nekdo. Po možnosti nekdo, ki razmišlja z lastno glavo. Pred sodnikom se boš moral braniti zgolj zato, ker hočeš in si želiš, da se v naša življenja vrnejo normalni dnevi. Da, prav si slišal. Ne samo v tvoje življenje, v naša življenja. Je že res, da odrasli ne hodimo v šolo, smo pa preko vas z njo povezani. Vsak dan, ko ste bili doma, je bil težak tudi za nas."
400 evrov kazni za transparent
"A toliko vam gremo na živce?" je vprašal sin.
"Nikakor ne," se je nasmehnil oče. "Vsak dan, ko je bila zaprta šola in smo vas videli sedeti doma, smo pomislili, kako vam mora biti težko, ko ste takole obsedeli v izolaciji. V samoti. V času, ko bi se morali družiti in se imeti lepo. Ko bi morali preizkušati vse, kar s seboj prinaša mladost. Tudi tiste, za starše manj prijetne zadeve. Saj veš, kaj mislim."
"O ja. Debate, partije šaha in kakšno zabavo."
"Zelo politično korekten si za nekoga, ki ga vabijo na sodišče. Kar povej tako, kot je. Na poti v odraslo življenje sodijo tudi punce, kakšen žur do jutra, da ne rečem še kaj drugega."
"To govori kar ti zase," se je nasmehnil sin. "Ni nujno vsaka generacija zablujena generacija."
"Ja vsakomur ustreza, kar mu pač ustreza. Tudi nam staršem v teh časih kaj manjka. In ko vidimo vas, kako ste zaprti doma, tudi nas zbodejo vse omejitve in priporočila. Policijska ura, omejitve gibanja ter sto in ena nebuloza, ki se je rodila v teh kritičnih dneh, se pa zagotovo ne bi smela. No, tole, kar se zdaj dogaja nam, oziroma tebi ..."
Oče je vstal in stopil k oknu. Noč je padla nad okoliške hiše in bloke. Pihal je zimski veter.
"Vzvišeni so! Oholi! Izgubili so kompas, kaj je prav in kaj ne. Kot da se odzivajo, kot se, predvsem zato, da bi odvrnili pozornost od lastnih napak, neprepričljivosti in nesposobnosti. Skrivajo se za vzvodi moči in represije. Ker so nemočni, šibki in omejeni."
"Vidim, da so pošteno razkurili tudi tebe."
"400 evrov za transparent?! Zaradi širjenja nalezljive bolezni, če si bil tam na prostem, z masko in par metrov stran od vseh ostalih?! S prstom kažejo nate in te pribijajo na sramotilni steber, samo zato, ker si svojega mnenja ne bojiš povedati na glas. Ker si pogumen. Ker pri šestnajstih veš, kaj ti zagotavlja ustava, oziroma družbeni red, v katerem živimo. Vsak državljan bi vendar lahko povsem legitimno izrazil svoje mnenje. Kam smo prišli?"
"Ok, ok, fotr. Tole so zdaj zelo velike besede. Ampak mene zanima nekaj, o čemer sva se pogovarjala malce prej. In sicer to, da si precej dobro vedel, kako je videti poziv na sodišče. Dobil sem občutek, kot da si tudi sam nekoč in nekje dobil kaj takšnega."
"Ammm, ja zna biti," se je namuznil oče.
"Zna biti, kaj? No, kar z besedo na plan."
30.000 ljudi, miličniki in Pankrti
Oče stopi v dnevno sobo. Odpre enega od predalov. Vrne se z albumom slik.
"Pred več kot 30 leti …," začne govoriti med listanjem spominov.
"Torej v času pradavnine, ko so naokrog hodili še dinozavri indogajale analogne fotke …," se namuzne sin.
"… ja, zdi se res daleč nazaj, tako daleč, da se nekatere stvari, ne vse, nekatere pa zagotovo, že ponavljajo."
"No, bodi kar lepo natančen."
"Policisti, tedaj smo jim rekli miličniki, so mene in nekaj mojih prijateljev vzeli v precep, ker smo davnega leta 1988, na tedanjem Trgu osvoboditve, protestirali v podporo štirim možem, ki so prišli navzkriž s sistemom, katerega čas se je iztekal. O, to je bil večer …"
"Ko je bilo še dovoljeno protestirati?"
"Ja, ko je bilo dovoljeno protestirati …"
"Čakaj, rekel si, da se je sistem iztekal, kako to?"
"Danes nekateri pravijo, da je bil to totalitaren sistem. No, midva bova te sodbe v tem trenutku pustila zgodovinarjem, političnim strokovnjakom, analitikom, sociologom in še komu. Sam bom rekel takole. Precej zadev je štimalo, številne pa tudi niso delovale. Sčasoma je postalo tako, da so tiste zadeve, ki niso delovale, preglasile tiste, ki so. In napočil je čas, da se ta družbeni sistem umakne drugemu, novemu. Zgodila se je tako imenovana slovenska pomlad, ki se je začela ravno z aretacijo štirih mož in spontanim odzivom ljudstva. Četverico, imenovano JBTZ, so obtožili izdaje vojaške skrivnosti in jih po hitrem postopku zaprli ter tudi obsodili. Ljudje smo v tem dejanju prepoznali precej odklonov, predvsem kratenje svobode, totalitarne prijeme in zaton pravice, za to smo tudi protestirali. Ne boš verjel, na tedanjem Trgu osvoboditve, v centru Ljubljane se nas je zbralo več kot 30.000."
"Nepredstavljivo. Sliši se kot cel žur."
"In je tudi bil," je prikimal oče. "Na koncu so na oder uleteli Pankrti in razpihali ozračje. Ko smo po protestih šli domov, smo bili zelo uporniški. Naleteli smo na miličnike, jih neprimerno nagovorili in vsi v naši družbi smo dobili sodnika."
"Kako se je razpletlo?"
"Dobro, rešili smo se s pritožbo. Mi je pa pri vsem tem zanimiva ena zadeva, veš. Ko gledam tvoj poziv in ga primerjam s svojim, vidim, da se papir kot takšen v resnici ni kaj dosti spremenil. Tako besedilo, se pravi vsebina, kot tudi izgled ne. Enako brezosebno je in nagovarja posameznika s položaja moči. No, spremenilo se je ime države in pa uradni simboli. Vse ostalo pa se zdi na moč podobno. Kar je zgovorno samo po sebi."
A ste se za tole borili?
"Tukaj je," se pogled očeta ustavi na fotografiji. Ob njej je zbledeli napis s svinčnikom: 21. junij 1988.
"Foter, nečesa ne razumem. Govoriš o totalitarnih prijemih in sistemu, ampak na trgu se vas je zbralo 30.000 in žur. Če prav razumem, je tudi ta protest pripomogel, da se je stari sistem poslovil. No, danes imamo demokracijo, pa ne smemo ne protestirati, ne izražati svoje volje in mnenja. Nekaj tukaj ne štima."
"Ja, zato, ker sistem in državo vedno upravljajo ljudje. Z njimi se, vsaj po mojem, vse skupaj začne in konča."
"Ja?"
"Ja. Veš, kaj je še zanimivo? Slovenski pomladi je sledila osamosvojitev Slovenije. Torej začetek neke nove države, neke nove poti in sistema. Na protestu JBTZ smo protestirali proti obstoječemu stanju. Želeli smo več svobode, demokracije, boljšo prihodnost in več priložnosti. Kratica JBTZ predstavlja štiri može, ki so jih tedanje oblasti zaprle in obsodile. Njihovi priimki so Janša, Borštner, Tasič, Zavrl."
"A me zaj*bavaš? Čakaj malo, Janša?! Saj ne gre za tega modela, ki je danes predsednik vlade, ki …"
"Natanko za tega modela gre."
"Ok, time out. Zdaj moram parkrat globoko vdihnit. Saj me ne hecaš, ne? Ker to bi bila slaba šala. Zelo slaba šala."
"Misliš, da bi si kaj takšnega lahko izmislil?"
"Ne, niti slučajno. In na žalost. Čakaj malo, kako je mogoče, da je človek, ki je bil nekakšen mučenik, no, upornik pa zagotovo, vsaj v očeh ljudi, postal to, kar je sedaj?"
"Tudi to je naloga za zgodovinarje, politične strokovnjake, analitike, sociologe in še koga. No, saj ni vsega skupaj kriv on. Tu so virus, epidemija, izredne razmere …"
"In pa skoraj vsak dan nova frka. Ne ga srat, foter. Če pogledaš naš primer in odziv tega Janše nanj, ti postane jasno vse. Brez debate. Morda res ni kriv vsega. Ampak kot sem dejal. Njegov odziv, njegov tvit, ne pušča nobenega dvoma ali interpretacije."
Oče zapre album in ga odnese v dnevno sobo. ""In še nekaj me bega," iz kuhinje zasliši sinov glas.
"Povej," mu odgovori oče med pospravljanje albuma nazaj na dno predala.
"Vi ste protestirali in se borili za …"
"… to, kar imamo danes?"
"Tako nekako."
"Hm, ja res je."
"Veš kaj? V bistvu so vas takrat, več kot trideset let nazaj, kar upravičeno poklicali na sodišče. Lahko bi rekli, da so bile oblasti tedaj kar jasnovidne. V bistvu ste sokrivci stanja, ki ga imamo danes. Hm, če se izvlečem brez kazni, bom tožbo proti vam vožil tudi sam. Ko ravno opletamo vsepovprek s sodišči.“
"In sam bom prvi priznal, da sem sokriv in soodgovoren."
"No, jaz vsekakor ne bom. Nikdar in nikoli. In veš, kaj ti povem? Pejte ti in tvoji vsi skupaj nekam, če ste se borili za tole! Komaj čakam novo vabilo. Tisto na prve volitve!"
