Vsak, ki želi razumeti politiko, si mora ogledati film Pasji dnevi. V njem se ameriški predsednik pred volitvami zaplete v spolni škandal, ki sproži politično krizo. Za pomoč pri reševanju težave najame "spin doktorja" (igra ga Robert De Niro), ki pozornost množičnih medijev od afere odvrne tako, da s pomočjo filmskega režiserja ustvari lažno vojno med ZDA in Albanijo.
Leta 1997 posnet film je napovedal prihodnost. Le nekaj mesecev zatem je namreč resnični ameriški predsednik Bill Clinton čez noč ukazal bombardiranje več domnevnih tarč teroristične organizacije Al-Kaida v Afganistanu in Sudanu, med katerim je bila tudi tovarna zdravil. Kritiki so mu očitali, da je želel pozornost ameriške javnosti na silo preusmeriti drugam. Clintonov položaj je takrat majala afera s praktikantko v Beli Hiši Monico Lewinsky, zaradi katere so republikanci pozneje zahtevali njegov odpoklic. Priljubljenost ameriških predsednikov pa ob takšnih vojaških akcijah običajno zraste.
Na vse to sem se spomnil v dneh, ko premier dvomilijonske države pod Alpami na odprti sceni žuga velesili z 1,4 milijarde ljudi na drugem koncu sveta. Zakaj se Janez Janša javno prepira s Kitajsko zaradi Tajvana? Zakaj bi nek predsednik vlade na takšen način ogrožal gospodarske interese lastne države? Ker nam je v svoji maniri spet vrgel bombo, s katero želi spreobrniti našo pozornost. Vprašanje je le, od česa.
Preberite še:
Koalicija v amnestijo Janše, Počivalška in gospodarskih kriminalcev
Za Logarja je Kitajska ena, za Janšo dve
Janši se v odnosih s Kitajsko ni zgodil – kot se rado reče v zunanji politiki - diplomatski zdrs. Ravno nasprotno, na vsak način je želel izsiliti konflikt. Uradni Peking se je čim bolj trudil razjeziti na televiziji iz Indije, največji geostrateški tekmici Kitajske v Aziji. Poudaril je, da je Tajvan država, česar Kitajci nikoli ne želijo slišati, in to za vsak slučaj še dvakrat ponovil. Kitajski, znani po najbolj krutih "lockdownih", je pripisal odgovornost za širjenje pandemije. Pozneje je delil še poziv k bojkotu prihajajočih olimpijskih iger v Pekingu.
Res je, da Janša sovraži komuniste – četudi so tisti v Pekingu to že 30 let le še po imenu. Res je tudi, da ima dolgo skupno zgodovino s Tajvanom. SDS je že v devetdesetih letih imela glavno besedo v društvu tajvansko-slovenskega prijateljstva. Davnega leta 2000 je Janša prejel priznanje Tajvana za zasluge pri krepitvi odnosov s Slovenijo. Enajst let pozneje ga je skupaj s soprogo na najvišji državni ravni sprejel tajvanski predsednik. Še lani so poslanci SDS želeli ustanoviti skupino prijateljstva s Tajvanom, a jim je zunanji minister Anže Logar sporočil, da "Slovenija in preostali svet delujeta v smeri ene Kitajske".
A naklonjenost Tajvanu ni dovolj za razumevanje zadnje Janševe poteze. Vsak šef vlade mora vedeti, da bosta država in njena podjetja zanjo plačala astronomsko ceno. Ne le zaradi izgube poslov na največjem svetovnem trgu. Slovenija je kot industrijska država tesno vpeta v mednarodne dobaviteljske verige, ki se začnejo na Kitajskem. Pri teh že zdaj prihaja do velikih zamud in drugih težav, saj tamkajšnje tovarne ne dohajajo svetovnega povpraševanja, obujenega z okrevanjem po prvih dveh valovih epidemije. Normalni odnosi s Kitajsko so jamstvo, da tvoja država in njena podjetja ne bi med prvimi ostala na suhem. Vsi državniki to vedo, četudi imajo tajvansko demokracijo veliko raje od kitajske diktature. Od Emmanuela Macrona do Olafa Scholza.
Preberite še:
Kaj pa, če Janša ne bo priznal izida volitev? #kolumna
Orban prihaja na Bled, Žugelj pa k vam domov
Tudi zato je Janševo obračunavanje s Kitajsko mogoče razumeti le z logiko iz filma Pasji dnevi. Toda kaj je tisto, kar nam želi predsednik vlade prikriti?
Zagotovo se ne more hvaliti s trenutnim stanjem v državi, ki jo je dobesedno preplavil omikron. Sorodniki pacientov v bolnišnicah vam bodo povedali, kako kronično že na nekaterih oddelkih primanjkuje medicinskih sester. Medtem ko je opozicija gledala v Peking, je SDS dobila novo orožje za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Skozi sito državnega zbora je uspela spraviti nov zakon o preprečevanju pranja denarja, ki bo dal za to pristojnemu uradu (vodi ga izbranec vladajoče stranke Damjan Žugelj) v roke največjo zbirko podatkov o državi. Inšpektorji urada bodo lahko po novem preiskovali stanovanja in telefone. V navezi s politično podrejeno policijo in finančno upravo, ki jo vodi še en izbranec SDS Ivan Simič, bodo del represivnega aparata neslutene moči.
Isti Simič od tega tedna vodi nadzornike Slovenskega državnega holdinga (SDH), krovnega upravljavca državnega premoženja. Del iste operacije, torej osvajanja pozicij pred volitvami, je nova epizoda madžarskega naskoka na domače gospodarstvo. Po bankah, energetiki in infrastrukturi je na vrsti največja domača turistična skupina Sava, ki ima v lasti hotele na Obali, Bledu, Ptuju, v Radencih in Moravskih Toplicah. Kupujejo jo ljudje iz poslovnega omrežja Viktorja Orbana. Vmes bo SDS ob prizadevni pomoči Boruta Pahorja očitno dobila v roke še ključe do Banke Slovenije, regulatorja domačega bančnega trga.
Preberite še:
Kdo je Orbanov zaupnik, ki kupuje slovenske hotele
Kaže nam Peking, da ne gledamo v Zagreb
In potem je tu znova Hrvaška. Janša s kazanjem s prstom na Peking v resnici skriva, da sam gleda proti – Zagrebu. Slovenska in hrvaška vlada namreč daleč od oči domače politike in javnosti usklajujeta še zadnje podrobnosti dogovora, ki bo hrvaškim ribičem omogočil ribolov v morju do Kopra, peščici preostalih slovenskih ribičev pa do Umaga. V navidez neškodljivem dogovoru se skriva past. Z njim bi se namreč naša država po petih letih de facto odrekla uveljavitvi arbitražne razsodbe, ki jasno določa tudi mejo na morju s Hrvaško. S tem bi ji zelo pomagala uresničiti edini preostali neuresničeni zunanjepolitični cilj – vstop v območje schengena. To bi Hrvaški uspelo, četudi meja med državama uradno še ni določena.
Pri tem ne smemo pozabiti, da je vsakokratna Janševa vlada sklenila dogovor s Hrvaško, ki je šel tej v prid. V prvem mandatu je zrušila sporazum Drnovšek-Račan, v drugem pa sporazum iz Mokric, s katerim Slovenija ni uspela obvarovati Nove Ljubljanske banke (NLB) pred hrvaškimi tožbami. Vsakič znova, ko pride na oblast, da Janša Zagrebu tisto, kar želi. Ni razloga verjeti, da mu tudi tokrat ne bo. Le da mogoče upa, da tega tokrat nihče ne bo opazil. Pa četudi bo zaradi tega sesul odnose z drugo velesilo sveta.
Ali kot bi rekel Robert De Niro v Pasjih Dnevih: dober načrt danes je boljši kot popoln načrt jutri.
