Pred natanko letom dni je ves svet z odprtimi usti gledal prizore iz Washingtona. Množica privržencev Donalda Trumpa je vdrla v prostore ameriškega kongresa in skušala preprečiti potrditev volilne zmage Joeja Bidna. Danes je jasno, da so bile ZDA takrat blizu državnemu udaru in popolnemu kaosu. To nikakor ni pretiravanje, ampak realna ocena – sploh, ko opazovalec takratnega dogajanja prebere zadnjo knjigo Boba Woodwarda, veterana ameriškega novinarstva, ki je razkril afero Watergate.
"Nevarnost", kot se glasi naslov knjige, se občasno bere kot scenarij za akcijski film. Do zdaj namreč nismo vedeli, da je poveljnik generalštaba ameriške vojske Mark Milley takoj po neredih na Kapitolu klical v Peking. Želel je pomiriti Kitajce, ki so kot resno predvideli možnost, da bi lahko Trump še pred predajo oblasti proti njim sprožil vojaško akcijo. Še več: dva dni pozneje je Milley v Pentagonu sklical tajni sestanek, na katerem je bil sprejet nov protokol za uporabo jedrskega orožja. Kot piše Woodward, je Milley naročil prisotnim, da mimo njega ne smejo sprejemati nobenih ukazov, saj je bil "resno zaskrbljen zaradi predsednikovega psihičnega sesutja po volilnem porazu".
Vse skupaj še danes deluje nepredstavljivo. Toda zgodba nas uči, da je demokracija krhka stvar, ki jo lahko v neugodnih okoliščinah odpihne že najmanjši vihar. To se težje zgodi v državi z demokratično tradicijo, dolgo dve stoletji in pol, precej lažje pa kje drugje. Recimo v Sloveniji.
Preberite še:
Janša se mora bati volitev #analiza
"Pomembno je, kdo šteje, in ne, kdo glasuje"
Tik pred božičem se je med tarčami "Twitter vojske" vladajoče stranke pojavilo ime Dušana Vučka. Gre za nekdanjega poslanca "velike" LDS, ki že od leta 2011 vodi državno volilno komisijo, najvišji organ, ki je zadolžen za izvedbo volitev. Vučko je tisti mož, ki prižge zeleno luč kandidatnim listam, novinarjem sporoča podatke o udeležbi na volitvah, organizira sistem preštevanja glasov in se podpiše pod končni izid. Napadel ga je Vane Gošnik, novi programski svetnik RTV Slovenija, ki prispevka zanjo že nekaj časa ne plačuje, zato mu ga morajo rubiti. "Ni odveč ponavljati: volilne glasove bo v finalu štela Državna volilna komisija. Vučko, LDS. Plakati, zborovanja, soočenja ... to je OK. Toda pomembno je, kdo šteje in ne kdo glasuje (Stalin)," je zapisal Gošnik, ki je zadnjo misel napačno pripisal nekdanjemu sovjetskemu tiranu.
Kdor pozna delovanje "kleti s Trstenjakove", ve, da takšne objave ne nastanejo naključno. Gre za dobro utečen mehanizem "fatve", kot se v jeziku šiitskih klerikov iz Irana glasi javno izrečena sodba ali ukaz proti določeni osebi. V Sloveniji se začne tako, da jo nek posameznik blizu SDS vrže v eter, troli vladajoče stranke pa jo načrtovano širijo. In res: samo v nekaj urah je Gošnikova objava dobila približno 300 všečkov. Gre za način, s katerim SDS vnaprej napove napad na neko institucijo ali posameznika. S takšno objavo testira teren. Še pomembneje: vodilnim politikom stranke na čelu z Janšo ponudi priložnost, da se nanjo odzovejo. To pa postane novica tudi za večje medije.
Po isti metodi so se v SDS pred letom dni recimo lotili nekaterih ustavnih sodnikov. Takrat je vlogo Vaneta Gošnika odigral pravnik Jurij Toplak, ki jim je očital, da "v času korone v fotelju dnevne sobe sodijo z miško, odprejo dva spisa, dva ne odprejo, sodijo pa o vseh štirih". Takoj zatem je sam Janez Janša na informacije, "da na ustavnem sodišču nekdo ne prebere zadeve, o kateri odloča", označil za "škandalozne". Enako kot Gošnik je bil tudi Toplak nagrajen s funkcijo – postal je nadzornik Telekoma Slovenije.
Preberite še:
V propagandni aparat SDS pred volitvami tudi denar državnih podjetij
Se še spomnite leta 2004?
Tudi zato nam ne sme uiti dejstvo, da se čivki o direktorju državne volilne komisije v zadnjih dneh počasi, a zanesljivo množijo. "OK, na volitve bomo šli, toda kdo bo prešteval naše glasove? Se zavedate? Vučko!" nam je 4. januarja spet sporočil Gošnik. In še: "Volitve aprila bodo odločili: RTVS, POP in DVK (Vučko). Vse ostalo je manj pomembno. Torej?"
Torej? Smo res prišli do točke, ko je mogoče, da SDS ob morebitnem porazu ali pirovi relativni zmagi, ki ji ne bo omogočala sestave vlade, ne bo priznala rezultatov volitev?
To se v resnici ne bi zgodilo prvič. Spomnite se Janševe retorike o "ukradenih volitvah" leta 2014. Vsi smo že pozabili, da je Janša takoj po volilni zmagi leta 2004 zahteval ponovno štetje volilnih glasov, ki jih je prejel DeSUS. Takrat je za upokojensko stranko glasovalo 4,05 odstotka volivcev, s čimer se je za las uvrstila v parlament. Če se ne bi, bi trojica desnih strank (SDS, NSi in SLS) dobila dve dodatni poslanski mesti. Pomemben del devetdesetih let prejšnjega stoletja je Janša skupaj s Petrom Jambrekom bojeval bitko za uvedbo večinskega volilnega sistema. Ves ta čas je dvomil v volilno zakonodajo in širil nezaupanje v njeno izvajanje. Kljub vsem naporom je njuna prizadevanja ob prelomu tisočletja zavrnila beneška komisija pri Svetu Evrope.
Preberite še:
Bi bili raje diktator ali tiran? #kolumna
Pred virusom smo kapitulirali. Kako bomo izpeljali volitve?
Toda za manevre, s katerimi bi napadel legitimnost volitev, ima Janša zdaj na voljo močno orožje. Predvolilni čas namreč prihaja skupaj s petim valom epidemije. Vlada niti ne skriva, da je pred virusom kapitulirala. Njej ljubi del stroke v lastni nemoči napoveduje, da "se bodo v mesecu dni okužili vsi". Boj proti virusu je v celoti prepustila dobri volji pandemično utrujenega prebivalstva.
Kako bomo v Sloveniji tehnično izpeljali volitve, če bo omikron med nami ostal do konca aprila, zato v tem trenutku ne ve nihče. Še najmanj Dušan Vučko, ki v teh dneh že poziva k "razmisleku o izvedbi volitev, če epidemija ne bo izzvenela". Je že zaslutil, da mu vladajoča stranka pripravlja past? Nenavadno je, da je imelo volitve med pandemijo že "pol Evrope", le pri nas za njihovo izvedbo v epidemiološko zahtevnih razmerah nihče nima načrta. Še najmanj Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki ga vodi Milan Krek. Tisti predstavnik stroke, ki voditeljem opozicije javno žuga, naj "se umirijo in ne grozijo, koga vse bodo zamenjali".
Nedavna lekcija iz ZDA nas uči: kar danes morda še deluje nepredstavljivo, je lahko že jutri tu. Od Trumpovih čivkov, ki so ljudi pozivali k pohodu na Kapitol, do vdora vanj je v histeričnem povolilnem ozračju minilo le nekaj dni - še manj od takrat do tajnih sestankov, namenjenih zaščiti pred grožnjo jedrske vojne, ki bi jo lahko sprožil ponoreli predsednik. Smo res prepričani, da se bo spodbujanje politične histerije pri nas kar tako končalo s stiskom rok na volilni večer?
