Pred dnevi je minilo 98 let od smrti Srečka Kosovela, enega največjih slovenskih pesnikov, ki je znal gledati daleč naprej. V svoji ekspresionistični fazi, tik pred mnogo prezgodnjo smrtjo, se je Kosovel ukvarjal z usodo Evrope in njenim neizbežnim propadom. V Ekstazi smrti iz leta 1925 je pisal o "zlatih stolpovih Zapadne Evrope", ki "tonejo v žgočem, rdečem morju".
Kosovel je že takrat, osem let pred prihodom Hitlerja na oblast v Nemčiji in 14 let pred začetkom druge svetovne vojne, pravilno slutil, da gre Stara celina na pot (samo)uničenja. Opazoval je nemoč Društva narodov, predhodnika OZN, vzpon fašizmov in totalitarizmov v versajski Evropi, stiske ljudi, krivice in velikanske socialne razlike. Pisal je o neizbežnem propadu Zahodnega kapitalizma in tragediji, ki prihaja. Preveval ga je občutek, da svet drvi v kaos.
Isti občutek danes, sto let pozneje, preveva številne Evropejce. Sveta, kot smo ga poznali od devetdesetih let naprej, je nepreklicno konec.
Kot smo na tem mestu že zapisali: beseda leta je negotovost. Evropa je vedno bolj stara družba svetovnega "severa", ki pada v centrifugo tehnoloških, podnebnih in drugih sprememb. Na njenem vzhodnem robu divja vojna, ki spominja na prvo svetovno. Globalizacija se zaustavlja, Nemčija je kot gospodarski motor Evrope v resnih težavah. Nihče od nas si – sploh ob hitri rasti umetne inteligence – ne zna predstavljati, kakšna bodo naša življenja čez pet, kaj šele deset let.
Medtem ko na svetu še nikoli ni tako malo ljudi obvladovalo tolikšnega premoženja, s skrajno desnico in populisti v Evropi na površje prihajajo stari demoni, ki so na naši celini nekoč že povzročili velikansko morijo. In v teh dneh bo 450 milijonov prebivalcev EU odločalo, ali in koliko Evrope jim bo prepustilo.
Preberite še:
Padel bo rekord evropskih volitev: komu to ustreza in komu ne
EU deluje kot korporacija - z upravo in nadzornim svetom
Ne gre se slepiti: EU ima številne probleme. Eden največjih je njen demokratični deficit. Ko boste oddali svoj glas, ne boste odločali, kdo bo vodil evropsko komisijo. Ursule von der Leyen ni bilo na glasovnicah, ki ste jih včeraj dobili pod roke. Ni je bilo na plakatih ob avtocestah ali nagovorih na družbenih omrežjih, ker ji tega ni bilo treba početi. Ali ji bo uspelo priti do novega mandata na čelu evropske komisije, bo namreč stvar dogovorov v zakulisju evropske politike.
Pred petimi leti so recimo Ursuli von der Leyen ključne manjkajoče glasove zagotovili Orbanov Fidesz in nekdanja poljska vladajoča stranka Pravo in pravičnost. Evropski parlament je v ustroju EU drugorazredni organ, saj je glavnina moči v rokah vlade, torej evropske komisije, nad katero sta le nebo in Evropski svet, sestavljen iz voditeljev držav ali vlad 27 članic, pri čemer ima vsaka pravico do veta. EU torej že po naravi ne deluje kot konfederacija držav, ampak bolj kot korporacija – z upravo, ki jo vodi glavna izvršna direktorica, in močnim nadzornim svetom, v katerem praktično nobena odločitev ni mogoča brez soglasja največjih držav.
Bruseljski portal Politico, ki je v ameriški lasti, je zaradi tega danes celo Evropejce pozval, naj se ne trudijo z udeležbo na volitvah. "Evropska demokracija ni ogrožena, saj bi morala za to najprej obstajati," so zapisali v tem mediju.
A pri tem se ne bi mogli bolj motiti. Res je, da EU ni idealna. Toda generacije, živeče po drugi svetovni vojni, so že zdavnaj spoznale, da je EU daleč najboljša stvar, ki se je lahko zgodila naši celini. EU je jamstvo za vladavino prava in boj proti korupciji, ki jo v Bruslju neusmiljeno preganjajo pri porabi evropskega denarja. Ali drugače: evropske volitve so v demokraciji EU vse, kar imamo, zato se jih je treba udeležiti.
Preberite še:
Studio NC: Andraž Zorko in Aljoša Bagola o evropskih volitvah
Slavimo vstop v EU, a nas ne zanima dosti dogajanje v Bruslju
V Sloveniji imamo do EU zanimiv odnos. Nesporno jo imamo radi. Vstop vanjo je bil naš največji cilj, zato vsako leto slavimo obletnico. V Sloveniji nikoli nismo imeli res močne evroskeptične stranke, ki bi pozivala k izstopu iz Unije. Bistvo: EU pomeni tudi evropski denar za ceste, vodovodno omrežje in kmetijstvo.
Hkrati dogajanje v Bruslju, ki je že 20 let dejansko naše glavno mesto, ne zanima kaj dosti ljudi. Smo zraven, smo notri, ampak dejansko nismo. V primerjavi s kakšno Hrvaško je naša uradniška in lobistična mreža šibka.
Velik del odgovornosti za to, da se ne zavedamo pomena Bruslja, od leta 2004 našega de facto glavnega mesta, je tudi pri medijih. Velika večina jih ne spremlja več procesov in ozadij pri sprejemanju direktiv in drugih predpisov, ki jih v Ljubljani "prepisujemo" v naše zakone. O tamkajšnjih interesnih in drugih dogajanjih v resnici ne vemo ničesar. Dopisnikov nacionalnih medijev iz Bruslja ni niti za prste ene roke. Evropski poslanci so med najbolj priljubljenimi politiki zato, ker nihče v resnici ne ve, kaj tam počnejo.
Vse to so razlogi, da so evropske volitve pri nas dlje časa veljale za teren strank desnega pola. Bile so "dvorišče" SDS, ki se je dolgo časa razglašala za najbolj evropsko stranko. Toda zadnja kampanja je pokazala, da temu več ni tako.
Preberite še:
Dvoličnost in praznina. To je njihov boj za krščansko Evropo.
SDS je volitve skušala narediti za referendum o Golobu
Za to je več razlogov. Prvič, SDS ni več relativno zmerna konservativna stranka, ponosna na svoje članstvo v EPP, ampak je že nekaj let v taboru suverenistov, populistov in radikalnih samooklicanih varuhov tradicionalnih krščanskih vrednost. Danes ima SDS v EPP status nekakšne notranje opozicije. Nekaj časa je celo skušala držati most med Berlinom in Budimpešto. Ko se je ta zaradi Orbanove avtokratske vladavine na Madžarskem dokončno porušil, je s težkim srcem ostala v EPP. Toda vse bolj je verjetno, da bo zavezništvo s Fideszom formalizirala tudi na evropski ravni.
Drugič, SDS je zadnje volitve prevalila na teren notranje politike, kar se je izkazalo za taktično napako. Že pred meseci je prek izbranih tem – od strašenja z migranti do protestov kmetov– skušala iz njih narediti za nekakšen referendum o Robertu Golobu.
Ta je pobral rokavico in izkoristil moment. Gibanje Svoboda je na volitve pripelo še tri referendume. S tem so običajno dolgočasne evropske volitve, na katerih se "ne odloča o ničemer", postale prvovrstna notranjepolitična bitka z mobilizacijo na obeh straneh, ki jo je zgolj okrepilo dogajanje okrog priznanja Palestine. Že na predčasno glasovanje je tako prišlo 60 tisoč ljudi, kar je absolutni rekord evropskih volitev.
Za zdaj kaže, da se Janši taktika vrača kot bumerang: tudi te volitve utegnejo vsaj deloma biti referendum o njemu. Ker je vmes v Sloveniji prišlo do konsolidacije liberalnega pola, so se glasovi v anketah v finišu volitev spet "zlivali" k dvema glavnima akterjema. Večina ostalih list in strank še "visi". Kakšne večje afere sicer v zadnjih dneh ni bilo.
In tretjič, Evropa je v petih letih od zadnjih volitev zaradi vojne v Ukrajini, energetske krize, dogajanja med epidemijo in procesov deglobalizacija tudi sama postala zgodba in ne več le nek oddaljeni birokratski aparat iz steklene palače v Bruslju. Zdaj jo čutimo, tudi prek lastne negotovosti.
Tudi zato potrebujemo več Evrope. Manj Evrope pomeni le eno - da je le vprašanje časa, kdaj bo, kot je zapisal Kosovel, naša "razkošna kraljica legla v krsto temnih stoletij". Gremo torej na volišča.
Preberite še:
Trump je obsojenec, ki ga rešuje Netanjahu. In zato so te evropske volitve zgodovinske.
