"Boljše nikoli ne pomeni boljše za vse. Za nekatere vedno pomeni slabše." (Margaret Atwood v romanu Deklina zgodba, 1985)
Že veste, da imamo čez dva tedna državljansko dolžnost? In to ne katerekoli, tokrat ne bomo odločali o nekih lokalnih uradničkih a la ministri ali poslanci v državnem zboru, ne. Na vrsti so evropske volitve, kjer volimo za skupno prihodnost naše celotne Unije.
Izbor strank je v večjem delu enak kot na naših lokalnih igračarijah, toda teža volitev je mnogo večja. Na evropskih volitvah dejansko odločamo o prihodnosti, odločamo o uspehu ali propadu celotne Unije.
Bojne črte borcev za glasove so sicer enake kot pri običajnih volitvah. Volilna propaganda tudi, pri eni od strank denimo obljubljajo celo zmanjšanje birokracije za slovenske kmete, ker so v slabšem položaju v primerjavi z evropskimi. Očitno se nekomu ni ljubilo spreminjati programa in je za program vzel generične floskule, saj jih tako ali tako nihče ne bo pretirano resno pogledal.
Preberite še:
Ukradeni otroci: kako je Matej Tonin sunil delo policiji in SDS
"Spolne izdajalce" kaznujejo z obešanjem
To bi bila napaka. Pod nekimi lepo zvenečimi gesli, ki nimajo nobene vsebine, se ponekod najdejo obljube temačnega veka. Ohranili bi identiteto, obranili krščanstvo v Evropi in se borili proti škodljivim vplivom tega in onega, prednjačijo predvsem priseljenci in razni "spolni izdajalci", kot jim reče Margaret Atwood v Deklini zgodbi. Spolni izdajalci so v romanu tisti, ki imajo spolno vedenje sebi nasprotnega spola. Kazen je smrt z obešanjem.
Zakaj naj bi bila naša poglavitna skrb, kaj si nekdo misli o sebi, mi nikoli ne bo najbolj jasno. Lahko se komu gnusi mož z brado v krilu, ki se proglaša za žensko. Razumem tudi, da se marsikomu zdi čudno, da taki ljudje sploh obstajajo. Toda veliko bolj čudno je, da nekdo, ki je končal osnovno šolo, v takem vedenju vidi tako velik problem, da moramo debato o njih spraviti ne samo v naš parlament, ampak kar v evropskega.
Če sem pošten, tudi meni kombinacija brade in krila enostavno ne gre skupaj. Toda resnični problem, ki ga imamo, so politiki, ki javno zagovarjajo svobodo, sočutje, demokracijo, solidarnost, enakost, človeško dostojanstvo in hkrati neusmiljeno preganjanje vseh, ki odstopajo od njihovih mej normalnosti. Kako lahko nekdo zagovarja svobodo, pa ne bi pustil posamezniku, da o sebi meni nekaj, kar zadeva samo njega? Kje imamo dostojanstvo, če te označijo za škodljivega že, ker si drugačen? Ker si po nekih merilih grd in te ne marajo?
To niso vrednote moderne Evrope. So vrednote nečesa, kar je Evropa nekoč bila - preden se je kot kontinent velika skupnost odločila, da bo boljša, lepša in vredna spoštovanja. Zaničevanje ljudi zgolj na podlagi drugačnosti sodi v nek drug vek.
Preberite še:
Smo v dobi populistov, ki sejejo strah. Uprimo se jim. #kolumna
Po vsej poti, ki so jo premagali, jih bo ustavil nekaj metrov visok zid
Velik del volilne propagande pripada nelegalnim priseljencem, pred katerimi bi se nekateri branili z zidovi. Ogromno priseljencev najprej prečka tropski pragozd poln divjih zveri in strupenih kač, da pridejo do največje puščave na svetu. Ko prečkajo puščavo, jih čaka sto kilometrov morja, da pridejo do obal Evrope. Ne znajo plavati, ampak kljub temu prečkajo morje v prenatrpanih čolnih, ki puščajo vodo. Zagotovo jih bo potem ustavil nekaj metrov visok zid. To je tisto, kar nam manjka. Obrnili se bodo in šli nazaj domov po isti poti, kot so prišli.
Migrantska politika je vsaj smiselna tema, ampak smiselne naj bodo tudi rešitve. Evropa potrebuje skupno migrantsko politiko, toda ta naj bo usmerjena v učinkovito asimilacijo priseljencev. Naučiti se moramo, kako njihovo kulturno raznolikost pripojiti svoji na način, ki bo koristil vsem. Zavračati jih znamo, manj kot polovica prišlekov izpolnjuje pogoje za zaščito in sme ostati v Evropi. V Sloveniji je takih še manj, sprejmemo manj kot enega od dvajsetih prosilcev. Ostale vračamo, redno in brez usmiljenja.
Jasno je, da to ne zadošča in bomo varni šele, ko bomo imeli na meji zid in v Kolpi krokodile, da je migranti ne bodo mogli kar tako prečkati.
Preberite še:
Povožena politična mačka v volilni čorbi
Kdo ponuja prihodnost? In kdo se raje zateka v preteklost?
Dvoličnost, praznina, natolcevanje. Vse to so besede, ki najbolje opišejo del politike, ki se bori za krščansko identiteto kontinenta. Največja težava Evropske unije niso "kulturni marksisti", niso tujci in tudi možje v krilih ne. Precej večja težava so politiki, ki hodijo noter skozi zadnja vrata in Evropo vidijo bodisi kot način, kako priti do sredstev za svoje podpornike (Orban), bodisi kot nekaj, kar je potrebno uničiti od znotraj, ker predstavlja dolgoročno grožnjo načrtom enostrankarske diktature.
Vsak politik se lahko ukvarja s katerokoli temo hoče, to je njihova pravica. Toda tudi vsak volilec ima vso pravico zahtevati teme, ki jih ima za pomembne. Ko se bomo odločali o tem, za koga bomo volili, se najprej vprašajmo, kaj nam določena stran ponuja in kaj nam obljublja. Stranka, ki govori o dvigu konkurenčnosti gospodarstva EU in prehodu na zelene vire energije, ponuja neko prihodnost. Stranka, ki govori o ustavljanju ideologije LGBTQ+ v šolah in boju za krščansko identiteto Evrope, ponuja zlasti preteklost.
Na evropskih volitvah odločamo o naši skupni prihodnosti. Lahko se odločimo, da skupno prihodnost pišejo ljudje, ki gradijo preteklost. Taka odločitev bo pustila določene posledice. Namesto tega se lahko tudi odločimo, da nam prihodnost gradijo ljudje, ki govorijo o prihodnosti, in preteklost raje prepustimo zgodovinarjem.
Izbira je naša. Prihodnost zaenkrat še tudi.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
