"Model, zakaj imaš črne prste?"
"He, he, starim sem pomagal delati transparent za shod, no, štrajk, kot pravijo sami."
"Likovna ti nikoli ni šla, kajne?"
"Ej, to je sprej za grafite, pa rjuha. Čisti impro. To pomeni, da barva pač šprica naokrog na polno. Nimaš kaj."
"Itak. Čakaj malo, jutri je shod za šolo, kajne? Greste?!"
"Aaa neee, kje pa. Transparent smo delali kar tako, ker nam je bilo dolgčas. Prostočasne dejavnosti, pa to. Druženje s starši, ker si pri sedemnajstih pač ne želiš početi drugega."
"No, no."
"Vi pridete?"
"Za moje ne vem, jaz pa tudi še oklevam. Lej, tole je shod, da se šole spet ne zaprejo. Ampak za ta male osnovnošolce, ne za nas. Mi imamo štacuno itak zaprto že več mesecev in nič ne kaže, da se bo tale naša šola sploh še kdaj odprla."
"Ok, ampak nekje je treba začeti. Ne moremo kar mirno in v tišini sedeti doma."
"Ja, saj to mi je jasno. Ampak vseeno mi je ta situacija zelo čudna. Mislim, kdo bi rekel, da se bo protestiralo proti zaprtju šole, ne? Šola nam je od nekdaj šla na živce in včasih bi protestirali, da se zapre, ne obratno. Kdo bi si mislil, da po deveti zvečer ne bomo smeli od doma? Da se med sabo ne bomo smeli družiti, da bomo mesece preživeli v hausarestu."
"Hej, sam tole s hausarestom je pa res kar malce smešno."
"Se ti zdi?"
"Ja, smešno je to, da ti ga starši v bistvu sploh ne morejo več dati za kazen. Pa tako radi so to počeli, ko so bili časi normalni."
"Po mojem ga v lajfu več ne bomo dobil."
"Ko sva ravno pri sankcijah. A tvojih nič ne skrbijo kazni za druženje in zbiranje?"
"Ja in ne. Sem jih slišal, da so se menili o tem, ampak foter je rekel, kar je treba, je treba. Pa da pridejo tudi Hočevarji."
"Hočevarji? Kot familija od Nike Hočevar?"
"Tako je."
"Potem bo tam tudi Sara, njena besta."
"Zna biti."
"Model, kdaj smo se nazadnje videli z njima? No, videli tako, da smo se menili v živo, iz oči v oči."
"Tu mač časa, v resnici."
"A veš, da se ne spomnim več, kakšen glas imata. Kako je slišati njun smeh."
"In kako dišita."
"Psihič."
"Zdaj boš pa rekel, da nisi poštekal, da obe ful hudo dišita."
"Psihič."
Preberite še:
Dragi mladi, krivi smo. Odrasli. #kolumna
Na instagramu lahko kar hitro končaš zgodbo
Od daleč se zasliši zvok sirene. Najstnika stečeta za vogal bloka. Bil je lažni alarm: ni bila policija, ampak reševalno vozilo.
"Jutri boš lahko spet videl Niko in Saro."
"Ni šans. Da za to dobim kazen!? Če moramo imeti maske, pa meter in pol moramo itak biti stran."
"Ti bom jaz pokazal …"
"Nič ne boš kazal. Držal boš transparent in dal mir."
"Bom, o bom kazal. Veš, do teh informacij se pride s posebnimi manevri, strategijo in taktiko."
"Tebi ni pomoči, no."
"Se oproščam gospod menih. Ampak meseci brez ženske družbe v živo pač naredijo svoje!"
"Več kot očitno te spremenijo v psihiča."
"Zdaj boš pa rekel, da to ni res."
"Ni tako hudo, je pa res mimo. Zelo mimo, da ga ne moremo, no sploh ne smemo hengat."
"Mislim model, kaj nam, fantom, sploh ostane v teh časih? Kakšne možnosti sploh imaš, da nagovoriš bejbo? Da ji pokažeš, da ti je všeč? Da ji pihneš na dušo in morda celo povabiš na …"
"Na?"
"Ja kam? Na luno najbrž ne! Na dejt, vendar?"
"Ti, oboje se zdi kot misija nemogoče. Na instagramu in ostalih socialnih lahko kar hitro končaš zgodbo."
"Ej, samo res. Zelo, zelo redko imaš srečo, da razviješ debato in se zaklepetaš. No, veliko bolj verjetno je, da dobiš le seen in je to to."
"Dogaja pa se tudi, da se začnejo igrat s teboj. A veš, kaj mislim?"
"Ja, da se delajo, kot da jih zanimaš, v resnici pa … V resnici pa jih to zabava iz vseh napačnih razlogov. Ti jim iskreno pišeš zadeve, ki ti itak gredo težko od prstov in jih je težko pisati. Stokrat obračaš besede, se potiš, iščeš pravi način. One pa tega ne razumejo tako. Tvoja odkritost jim bilda ego, zasmehujejo te … Kar je …"
"In potem to kažejo prijateljicam in te spravijo v res neprijeten položaj."
"Ja tile socialni znajo bit res kontra. Sploh v teh časih. Pismo, veš kaj? Zdi se, da ravno ti časi zbudijo v ljudeh neke čudne vzgibe in fore. A tiste spletne zmenkarije si gledal!?"
"Tisto, ko več tipov online tekmuje za eno bejbo, no za njeno naklonjenost? Kot nekakšen reality show, kjer jih načrtno smešijo? Sem in mi je mimo. Nikoli ne bi šel tja delat kretena iz sebe."
"Ja, ampak situacija je takšna, da eni enostavno nimajo druge variante."
Preberite še:
"Probajte bit' vi mladi v teh časih" #kolumna
Najstniški spomini bodo ravna črta
"In ta situacija, ta nova realnost, se izrojeva v skrb zbujajoče mutacije. Itak so to precej občutljive teme. Ti odnosi med tipi in bejbami. Že v normalnih časih je bilo težko, zelo težko najti se in se spoznati. Se spoznavati in poznanstvo razviti v nek odnos. Vsaj meni je glede tega na trenutke precej nerodno. Biti iskren in se izpostaviti. Ker nikoli prav zares ne veš, pri čem si. Kaj si tista, ki te zanima in ki jo nagovoriš, misli? Kaj pričakuje, kako se bo odzvala? In kaj posamezni odzivi pomenijo, kam vodijo? Ali vodijo tja, kamor se ti zdi, ali tvoj kompas pač kaže precej drugače?"
"Ha, ha, meni se zdi, da ta naš kompas vedno kaže malce drugače."
"No, s tem virusom in selitvijo vsega skupaj ne medmrežje so se, če vprašaš mene, zadeve precej otežile, zožale. Predvsem zato, ker nekaterih stvari ne moreš začutiti ali dojeti, kot bi jih začutil ali dojel, ko se vidiš v živo. In zato si precej bolj ranljiv. Tudi takšnim stranpotem, o katerih sva govorila maloprej. To, da v resnici ne veš, kdaj boš izpadel cepec in da te ne bo kdo imel za norca, je obremenjujoče. Sploh v časih, ko se zdi, da vsi komaj čakajo, da ti zdrsne in da se potem na tvoj račun razvije cel halo."
"Res je. Ravno mi smo morali nabasat to epidemijo."
"Ja, vse je zaprto, nikamor ne moreš in ne smeš. Kje boš koga spoznal, se zaklepetal in kje se boš s kom zapletel? Vseeno je treba človeka pogledati v oči, ga začutiti."
"Se ga dotakniti."
"No, ne tako hitro. Ha ha. Ti bi šel kar takoj v akcijo."
"Itak."
"Še pred dotikom in tistemu, kar dotikom sledi, če sledi, se je treba pogovoriti in odkriti. Pa četudi na klopci sredi parka ali na sprehodu ob reki. Najprej mora zadostiti beseda, šele nato, ko se na podlagi besed zgodijo plodna tla, se lahko začne udejanjati čarovnija srečanja. Ko se ustavi čas ter barve okoli tebe zažarijo."
"Res je."
"V tem času, ko se ne moremo videti in čutiti, se vse zdi motno in samotno. Vsi smo v nekakšnem krču. V chatu pravzaprav ne veš povsem točno, kaj bi povedal, kako bi začel s pogovorom, da ne bi zapadel v neke predvidljive teme. Teme, kot so covid, a kaj pogrešaš šolo, kako kaj vreme, a si videla tistega na tik toku, vse se zdi nekako prisiljeno in predvidljivo. V živo je vedno prisoten nek oprijemljiv element bodisi naključja, spontanosti ali pa skupnega znanca, interesa, kraja, nekaj, na kar se lahko navežeš, dodaš nasmeh in zadeve so precej lažje. No, vsaj približno veš, pri čem si, kam kreniti s pogovorom in kako ti kaže. Z emojiji vsekakor in nikakor ne moreš nadomestiti občutkov v živo. Smeškoti so kot nekakšni avatarji naših občutkov, ki zagotovo ne omogočajo globljega sporočila, dotika in spoznanja. Površnost in plitkost pa v teh srčnih momentih ne pridejo v poštev. No, vsaj ne bi smeli priti."
"No, meni se zdi, da se dogaja točno to. Površnost in plitkost."
"Ja, po mojem predvsem zato, ker smo tako zelo sami. Ker nismo v rednih stikih s sošolci in ostalimi modeli, ki so stari plus minus toliko, kot mi. V stikih nismo z njimi, pa tudi z ostalimi ljudmi. Ne treniramo, ne družimo se kar tako. Ne hodimo v kino, glasbene šole, krožke, delavnice, gledališča, tudi galerije in muzeje. Omejeni smo na druženje z enimi in istimi obrazi …"
"Ej. Pejt nekam."
"Saj veš, kaj mislim. Ena izmed prednosti najstništva je zagotovo neobremenjenost navezovanja stikov, pa prestrezanje takšnih in drugačnih avantur, dogodivščin, za katerimi kreneš spontano in neoziraje se na posledice. Odnosi, spoznanja in izkušnje, tako lepe, kot tiste manj prijetne, pa tlakujejo pot v odraslo življenje. Ta hip ne moremo s sošolci niti na malico med glavnim odmorom, ne družimo se po šoli. Ne smemo se učiti skupaj. Odpadli so tabori, izleti, kulturni, športni dnevi, igranje kitare in prepevanje ob ognju. Koncerti, partiji, pikniki, rojstni dnevi in žuri, kjer se je marsikdaj in marsikaj snelo z verige. Zna biti, da bodo naši najstniški spomini ena sama ravna črta."
Preberite še:
Mlade smo zaprli. Dajmo jim knjige, ne le tablic #kolumna
Shod iskanja pogledov
Začne deževati. Oba pritečeta pod streho zadnjega vhoda v blok. Gledata v kaplje, ki padajo na tla.
"Ja! Ampak res. Ravna črta, kot tista na monitorju, ki prikazuje, če je kdo umrl."
"Mhm in odpadel je trenutek, ko skozi hrup, glasbo, morje besed in pogledov zaznaš pogled, ki ti je od nekod znan, pogled, ob katerem te spreleti in postane toplo. Pogled, od katerem se zadržiš in se zgodi, ponovi nekajkrat. Ker ob njem kar tako, od nikoder, zaprhutajo metuljčki in okoli tebe vse utihne, obstane. Pogled, za katerega veš, da mu moraš slediti in ga nadgraditi z besedami …"
"… dotiki …"
"… z besedami, nasmehom, naklonjenostjo in seveda tudi s temi tvojimi dotiki. In srečanji, ki lahko prerastejo v tisto, kar ta svet dela lep, prijazen in vreden."
"Svet postaja vse prej kot to."
"Ja, lej. Zdi se, da je res tako. In veš kaj … Ni nujno, da na to pristanemo. Na svet bežnih pogledov in okrnjenih odnosov. Na svet brez zaznavanja in zavedanja drug drugega. Na svet posmehovanja in zaničevanja iskrenosti. Svet, v katerem srca obnemijo in okamenijo, najglasneje pa se sliši odmev samote in tesnobe. Svet, kjer se pozablja, kako zveni nasmeh, kakšne barve so oči in kakšen je vonj simpatije. Na svet predvidevanja in pričakovanja, namesto prežemanja in …"
"… dotikanja …"
"… Dotikanja vseh vrst in oblik. Ja, no … Priskočil sem na pomoč, ker vem, da bom jutri, pa četudi na shodu za j**eno šolo, po dolgem času, morda spet ujel kakšen takšen pogled. Morda celo nasmeh, pa čeprav se bodo zaradi maske nasmehnile zgolj oči. Dovolj bo. “"
"“Premišljeno. Hešteg pogled in nasmeh Nike Hočevar, mord celo brez maske. #poglednikehočevar."
"Niti ne toliko premišljeno, kot nekaj, kar bi po teh tednih in mesecih zelo prijetno pobožalo."
"Mehka kolena, metuljčki v trebuhu, šumenje v glavi, tisoče misli, scenarijev in vprašanj, ki se odvrtijo v le nekaj sekundah."
"Privlačnost, ki se med dvema razprostre kot nevidna meglica in ju začne povezovati, še preden se izrečejo prve besede. Privlačnost, ki se lahko vzpostavi ter razvije le v živo in nikakor drugače."
"Ja, to je kot s pesmijo ptice v zgodnjem jutru. Na youtubeu je niti slučajno ne začutiš tako močno in polnokrvno, kot če v jutranjem hladu in rosi dreveneč stojiš pod drevesom, na katerem poje."
"Stojiš pod drevesom s tisto, s katero si pravkar klepetal in se družil celo noč."
"Ne, tega si res ne smemo dovoliti vzeti. Nikakor ne. Niti slučajno si ne smemo vzeti spominov na leta, ko smo začeli okušati življenje. Niti slučajno se ne sme zgoditi, da se ta leta preskočijo, da izzvenijo in da se enostavno ne zgodijo. Ravna črta nikakor ne sme postati ali ostati opcija."
"Poglej naju, romantika. Če bi naju kdo poslušal, bi mislil, da se nama je utrgalo."
"Če bi naju kdo poslušal, bi se z nama strinjal in se nama pridružil na jutrišnjem shodu, da se šole ne zaprejo."
"No, ta shod bo v resnici ful več, kot samo to."
"Model, če sem prejle okleval, mi je zdaj kristalno jasno, da moram biti jutri zraven."
"Hešteg prijateljica Sara."
"O ja. In pa #našaživljenja, #svoboda, #dejt, #dejtdodva, #dejtajmo, #dolspolicijskouro, #hočemohengat, #dajtenamšolo, #poukjeseksi, #pogrešamučiteljicozamatematiko, #tudisociologijajepredmet, #zanecenzuriranomladostindružbo …"
"To bo shod iskanja pogledov."
"O ja. Shod #iskanjepogledov in čekiranja utripov srca."
"Prijatelj, privoščim ti vse to, morda ne jutri, ampak zagotovo pa v najkrajšem možnem času."
"To, model!"
"Ej, zdaj pa moram šibat. Kmalu bo devet, pa itak moram pogledat, kako se je transparent posušil. Vidimo jutri, ne?!"
"Ob sedmih?"
"Ob sedmih!"
O avtorju:
Žiga X Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
