"Šolsko klop smo obrnili naokrog, da so noge štrlele proti stropu in jo postavili na vrh stopnišča. Nato se nas je vseh šest zbasalo na njo. In smo šli. Na ena, dva tri, smo se spustili navzdol po šolskem stopnišču. To je bil naš bob šestsed. Skoraj pravi. Skoraj takšen kot tisti na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984. No, nevarno je bilo natanko tako, kot na bob stezi. Če ne še bolj. Šlo je namreč hitro. Zelo hitro. Če bi se prevrnili ali kam zadeli, bi se resno poškodovali. Lahko pa bi nas tudi dobili učitelji ali ravnatelj, kajti dirko z bobom smo si privoščili sredi pouka."
Pričujoči odlomek iz moje nove knjige Lumpsterji govori o lumparijah, ki smo jih pred tridesetimi in več leti delali kot mulci. Ko smo se po šolskem stopnišču spuščali z naokrog obrnjeno šolsko klopjo. Ko smo v zrak spuščali sode s karbidom. Ko so nas lovili z motorko. Ko nas je v resnici lovil marsikdo. Pogrebniki, besne in hudobne starke, poblazneli glasbeniki in še kdo.
Gre za nekakšno knjigo spominov, ki te med ustvarjanjem odpelje v čas odraščanja. Pisanje in ustvarjanje knjige je svojstveno, celo intimno početje. Ko knjigo ustvarjaš, stalno brskaš po sebi in se dotikaš spominov, izkušenj, spoznanj in še česa. Tudi brazgotin. Ko ustvarjaš knjigo spominov, se ves čas sprašuješ, v kaj in če sploh si odrasel ter kaj si postal. In kako bi se kot šolar odrezal danes?
Odgovor se brez dvoma glasi - težko, prekleto težko.
Prvi nasvet profesoric: beri!
Moja pisateljska pot se je pravzaprav začela v šoli, na kulturni prireditvi. V sedmem razredu so me na moje popolno presenečenje, preko ozvočenja, poklicali iz varnega naročja parterja Gallusove dvorane v Cankarjevem domu na oder in mi predali nagrado za obetaven in zmagovalen spis državnega literarnega natečaja. Ker sem imel kot šolar precejšnje težave z disciplino in z nekaterimi profesorji, nisem bil edini presenečen. Z leti se je lumparij z začetka te kolumne nabralo precej. Številni disciplinski ukrepi in kršitve šolskih pravil so moje ime postavili na črno listo pri nekaterih profesorjih, ki so bili prepričani, da iz mene ne bo nič.
Dve profesorici sta v meni zaznali potencial. S posameznimi dejanji in nasveti, to mi je postalo jasno z leti, sta ga uspeli prebuditi in ga postaviti ob bok moji neukročeni in uporniški naravi. Postaviti od bok do te mere, da sem se mu odločil slediti in ga razvijati.
Njun prvi in morda celo najpomembnejši nasvet je bil - beri! Posredno in nevsiljivo, z navedbo nekaterih naslovov in naklonjenostjo do njih, sta mi sporočali, naj usmerim svojo energijo med črke in besede. Naj sledim zgodbam, ki so zapisane med platnicami, in se tako umirim, užijem in razmislim. To je bil prvi korak. Ker smo imeli doma do branja zelo naklonjen odnos, poleg tega pa so se police naših omar šibile od knjig, je branje (p)ostalo del mene. Branje in pisanje. Nagrajeni spis je na omenjeni natečaj poslala profesorica slovenščine in vse ostalo je zgodovina.
Če bi bili Lumpsterji šolarji danes, bi nam bilo prekleto težko. Zdaj so tu neki novi časi. Prosvetni delavci mi govorijo, da življenja otrok danes zaznamujejo obilica dela za šolo, obšolske aktivnosti ter šport. Prosti čas se v večini primerov porazdeli med različne ekrane in aplikacije.
Česa sem se naučil iz knjig
Kot mladinski pisatelj v okviru bralne značke veliko nastopam po šolah. Med nastopi večkrat ošinem publiko, predvsem zadnje vrste, kjer praviloma sedijo učenci višjih razredov in se vprašam, kakšne so njihove zgodbe. Ali imajo podobne težave, kot sem jih imel jaz? Kako se soočajo s šolskimi pravili? So nerazumljeni ali imajo koga na svoji strani, ki jih lahko podpre in usmeri na pravo pot? Bodo starši in učiteljski zbor razpihali ali ugasnili njihovo iskro? In tudi če jo bodo ugasnili, jo bodo znali mulci čez leta spet najti in iti za njo? Ali mulci berejo in ali vsak približno razumejo moje besede? Jih knjige nagovarjajo podobno, kot so nagovorile mene? Jim bodo razkrile, da se določene stvari na svetu ne dogajajo zgolj njim in da je mogoče biti upornik, četudi ne delaš materialne škode in ostalih pretiranih neumnosti? Da se lahko izražaš tudi skozi umetnost?
Knjige so me poučile o daljnosežnosti empatičnosti, o srčnosti, požrtvovalnosti, tovarištvu, pogumu, o dobrem in slabem, o ljubezni, vztrajnosti, o čudežu narave, o zrelem reševanju težav, odnosih, predvidevanju, pričakovanju, hrepenenju ... Ko se vozim proti domu, se sprašujem, ali bodo šolarji po mojem nastopu posegli po kakšni knjigi in dali branju priložnost. Koliko bo takšnih? Če je njimi vsaj eden, ki bo postal aktiven bralec, ima moja pot nek smisel.
Predvsem zato, ker se aktiven bralec v mladih letih lahko razvije v aktivnega posameznika, ko enkrat odraste. V zrelega, odgovornega, empatičnega, razgledanega in predvsem kritičnega človeka. V nekoga, ki razmišlja s svojo glavo in natanko tako živi tudi svoje življenje. Ki ne pristaja na plitkost informacij časopisnih in spletnih naslovov, ampak želi stvari razumeti globlje in celoviteje. Ki je prežet s kulturno krajino svojega kraja in sveta, obiskuje razstave in koncerte, pozna aktualno domačo in tujo knjižno, filmsko, glasbeno ali stripovsko produkcijo. Ki je ekološko zaveden in ki se odzove na klic socialno ogroženih ali ranljivih. Ter tu in tam družbi tudi kaj vrne.
Takšen človek bo ustvarjalen, kreativen, fizično aktiven in selektiven v vseh pogledih. Imel bo besedišče z merico besed, ki sega čez cono udobja. Sposoben bo argumentirano in dvosmerno sodelovati v komunikaciji, čeprav se nujno ne bo strinjal s stališči sogovornika. Bo strpen, potrpežljiv in spoštljiv do okolice, a bo od avtoritete vedno pričakoval, da si bo njegovo zaupanje, oziroma podporo, morala pridobiti vsak dan znova. Takšni ljudje, aktivni posamezniki, bi morali biti sol vsake družbe. Eden izmed njenih temeljev, po katerem se meri evolucijsko stanje in točka razvoja. Nikoli ne bi smeli biti ljudje, ki se jih preganja, skuša utišati ali razume kot grožnjo.
Nad branjem bi morali navdušiti otroke in mulce. Širok besedni zaklad, razgledanost, odprtost, sočutje in preseganje obzorij ... Vse to je nujno v času, ko smo fizično krepko omejeni in moramo mirovati.
Kako je danes biti mlad
Če bi bili Lumpsterji šolarji danes, bi nam bilo prekleto težko. Zdaj so tu neki novi časi. Nekateri učenci mi ne verjamejo, da smo vse te stvari res počeli, drugi se čudijo, tretjim berem v očeh, da bi bi bilo to nemara res nekaj za preizkusiti.
Prosvetni delavci mi govorijo, da mulci redko ali niti ne več stremijo za takšnimi dejanji. Delno zaradi vzgojnih ukrepov, delno zato, ker njihova življenja danes zaznamujejo obilica dela za šolo, obšolske aktivnosti in šport. Preostanek časa v večini primerov preživijo pred različnimi ekrani. Če k temu dodamo novo realnost, epidemijo in vse omejitve, ugotovimo, da bodo lahko aktivni posamezniki že kmalu ogrožena vrsta, preglašena manjšina. Tega pa si ne želimo.
V času prvega vala korone smo mladino jasno in glasno pozvali, naj le brez skrbi sede za računalnike, v roke vzame telefone in tablice ter ostane doma. O branju in vzpodbujanju branja med mladimi v tem času praktično nismo govorili. Morda lahko med drugim valom napako popravimo. Vsem tem alternativam bi morali v naš vsakdan dodati branje. Nad njim bi morali navdušiti otroke in mulce. Širok besedni zaklad, razgledanost, odprtost, sočutje in preseganje obzorij ... Vse to je nujno v času, ko smo fizično krepko omejeni in moramo mirovati.
Zakaj torej brati?
Branje v tem času omogoča videti prek in izza ekranov. Pomaga sooblikovati resnico ali najti drugo mnenje, ki se pogosto skriva med vrsticami. Branje prinaša skok iz tukaj in sedaj v življenja in zgodbe drugih. Kratek pobeg pred vsakdanom ni škodoval še nikomur. Branje omogoča nadaljnjo produkcijo knjig. Domači avtorji vztrajno ustvarjamo in založbe izdajajo, okoliščinam navkljub. Vsak dan si imamo za povedati več.
Zakaj torej brati? Tudi zato, ker nam mirovanja uma zaenkrat ni prepovedal še nihče. Se pa k temu vsekakor vzpodbuja. Tudi z zaprtjem šol in s trenutno skrajno nekulturno naravnano klimo in retoriko, usmerjeno k aktivnemu vzpodbujanju strahu, razpršenosti pozornosti, apatije in pokorščine. Pri tem lahko ali sodelujemo ali pa se temu upremo. Najprej pri sebi, nato tam zunaj. Naša generacija to še zmore. Tudi zato, ker smo v najobčutljivejših letih znali v sebi poiskati in vzgojiti aktivnega posameznika. Zato tudi v teh dneh posedujemo in izražamo neukrotljivo kapaciteto dvoma in ukrepanja. Ustvarjamo, se pogovarjamo, odgovorno oporekamo, se izobražujemo, beremo. Stanje, v katerem smo prepoznali toksičnost, želimo spremeniti.
Na nas je tudi odgovornost, da to aktivnost predamo naslednjim rodovom. Da ti ne bodo postali dojemljivi, vodljivi in odzivni na čisto vsak impulz iz okolja. Da bodo sposobni presoditi, kaj je resnično vredno in kaj ne. Da se bodo znali pogovarjati in se združiti v zdravo opozicijo, če bo treba. Da bodo znali brati med vrsticami in ločiti zrno od plevi. Da ne bodo zgolj otopelo kimali, konzumirali in se odločali na podlagi najglasnejšega, najbližjega in najlažje dosegljivega. Da nas bodo, ko bomo enkrat ostareli, poprijeli za roko in nam pomagali čez cesto, če bomo to potrebovali. In da bodo vse to prenesli tudi na njihove zanamce.
S katero knjigo torej začnemo?!
O avtorju:
Žiga X Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik. Njegov prvenec Jastrebov let je izšel leta 2008. V zadnjem desetletju je objavil več deset del za otroke in mladino. Leta 2016 je na Slovanskem sejmu v Minsku prejel nagrado za knjigo Živa in antični rojstni dan, za svoja dela pa je večkrat prejel znak Zlata hruška. Njegova nova knjiga Lumpsterji izide v prihodnjih dneh.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
