"Koliko iranskega denarja si dobil, gnida novinarska?"

V družbi, ki da kaj na lastne demokratične standarde in spodobnost, bi morala že sama možnost, da vlado prevzame stranka s takšnim propagandnim aparatom in agendo uničenja medijev, prižgati znak za alarm.

Avtor: Primož Cirman
sobota, 15. 2. 2020, 07:30
Screenshot 2020-02-14 at 23.58.23
V sredo je bil na spletni strani Demokracije objavljen zgornji članek.
posnetek zaslona

"Koliko iranskega denarja iz NLB si dobil, gnida novinarska?"

Sporočilo, ki sem ga dobil v Facebookov nabiralnik, bi mi nekoč vsaj za kakšno sekundo vzelo sapo. Tistega sredinega večera pač ne. Bilo je le eno od mnogih, ki sem jih isti dan prejel ali videl med komentarji člankov na domači propagandni televiziji, ob kateri se Fox News zdi kot šolsko glasilo. 

Skoraj vsa so bila anonimna in na isto vižo. "Kje imaš iranske provizije?". "Bedniki lažnivi!". "Dobili jih boste po butasti glavi." Tovarna agresije, sovraštva in zmerjanja je tisti dan delala s polno paro. Ubežati se ji ni dalo. Twitter, Facebook, elektronska pošta in telefon. Sporočila bližnjim. Kot vrhunec je naslednji dan sledil še lažnivi naslovni članek s fotografijo soproge. Kot tiralica in sporočilo: lov je odprt. "Kmalu boš moral hoditi z vrečko na glavi," mi piše dolgoletni kolega. Le deloma v šali. 

Recept iz kuhinje Fox News

Zakaj že? Saj res, to je bil teden, ki se je začel z našim razkritjem finančnih tokov med omrežjem Viktorja Orbana in medijskimi podjetji SDS. Zgodba o finančno-politično-medijski operaciji, s katero so Madžari prek Slovenije rušili vstop Severne Makedonije v Nato, je prešla meje Slovenije. V treh dneh jo je povzelo več kot dvajset medijev v Sloveniji, na Madžarskem, v Severni Makedoniji, Albaniji in Bolgariji. O njej je twittnil donedavni vodja evropskih liberalcev Guy Verhofstadt

Mali, za nekatere "obskurni" internetni portal je čez noč postal velik. Zgodbo je bilo treba ustaviti z macolo. In naenkrat smo zgodba postali – novinarji. 

Recept je preverjen, že velikokrat viden v preteklosti. Najdete ga lahko v knjigi "The Fox effect" (Učinek Foxa), v kateri sta David Brock in Ari Rabin-Havt analizirala propagandne tehnike zloglasne ameriške televizijske mreže v času, ko jo je vodil Roger Ailes. Primerjata jih s stalinistično propagando, ki je v zadnjih letih – ob veliki ironiji zgodovine - posebej priljubljena pri radikalnih antikomunistih nekdanje vzhodne Evrope. 

RTR1FSP7.jpg
Propagandni prijemi Fox News iz obdobja, ko ga je vodil Roger Ailes, so primerljivi s stalinistično propagando, ki je v zadnjih letih – ob veliki ironiji zgodovine – posebej priljubljena pri radikalnih antikomunistih nekdanje vzhodne Evrope.
Reuters

Bomo prej streljali na begunce ali Mira Cerarja?

Njen bistveni del je javno sramotenje - napad "ad hominem", ki mora pri tarči vzbuditi občutek vseprisotnosti. Kot "soba za paniko", iz katere ni izhoda. Dovoljeno je vse: fotomontaže okrvavljene novinarjeve slike, norčevanja iz fizične podobe, šovinizem, homofobija ... Še posebej dobrodošlo je, če je novinar – prosto po Tončiju Kuzmaniću – "bitje s pol strešice" ali ženska. Iran je včasih res bližje, kot si mislimo.

Novinarji, "forum 571", v tej narativi dobimo stigmo notranjega sovražnika. Sodbo nam pišeta ulica in lažni kolegi – "novinarji", ki najraje pišejo o drugih novinarjih. Kot nekoč "pošteni Albanci", ki so na Kosovu branili Slobodana Miloševića, so vedno na pravi strani "fatve". Vedno proti tistim, ki si drznejo z lučjo posvetiti na posle Nezmotljivega - četudi je tik pred tem, da še tretjič prevzame vodenje slovenske vlade. 

"Fox" taktika se le na prvi pogled zdi primitivna ali predmoderna. V resnici je namenjena ščuvanju ljudi na izbrano tarčo. Saj veste, v množici se vedno "najde kdo, ki se mu lahko utrga". Ki res strelja na begunce, saj bo bog "že izbral svoje". Ki bo "ustrelil Mira Cerarja", kot je pred časom predlagal Dejan Steinbuch, nesojeni šef vladnega urada za komuniciranje v času njegove vlade. Ki bo to storil spontano, brez vnaprejšnjega načrta ali prstnih odtisov poganjalcev propagandne mašinerije, teh neutrudnih samooklicanih borcev za "svobodo govora".

Strah ubija um. In pogum.

V ozadju te poplave primitivizma in cenenega zmerjanja se seveda skrivajo jasni cilji. Najpomembnejši ni le uničenje zgodbe, ampak predvsem njena zamejitev. Ko je zgodba enkrat omejena na "obskurni", s tonami blata zasut medij, je vse lažje. Vsi ostali novinarji morajo videti, kakšen osebnostni pogrom jih čaka, če jo bodo poizkušali sami raziskati ali povzemati. Strah ubija um. In pogum. 

Tu že zdavnaj ne gre za željo po "vrednotnem uravnoteženju" medijske krajine, temu kroničnemu refleksu, ki je zaznamoval Janševo politiko v devetdesetih letih, v obdobju njegove prve vlade pa ga zapeljal v pogubne podmizne dogovore z Delom in Mercatorjem. Ne gre več za ustanavljanje medijev, ki bi bili konkurenca "levim" medijem – slovence, jutranjike in druge. 

Ne, cilj je dokončno uničenje "mainstream" medijev kot družbenega podsistema in ene od glavnih ovir na prehodu Slovenije v "post-faktično" družbo. V družbi, ki da kaj na lastne demokratične standarde in spodobnost, bi morala že sama možnost, da vlado prevzame stranka s takšno agendo in propagandnim aparatom, prižgati znak za alarm.

Necenzurirano prenos
Nova24TV ni deviacija, ampak odsev predstave Janeza Janše o tem, kakšni bi mediji morali biti.
STA

Težava ni Janša, ampak SMC in DeSUS

A težava v resnici ni v Janezu Janši. Prvak SDS je transparenten v tem, kar počne. Ne skriva ničesar. Nova24TV ni deviacija, ampak odsev njegove predstave o tem, kakšni bi mediji morali biti. Glavni problem je v dveh njegovih, za zdaj še morebitnih bodočih koalicijskih partnerjih: SMC in DeSUS.

Pustimo tokrat ob strani ugibanje, na kateri točki sta se Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec odločila Janši odkleniti vrata iz kletke, v kateri je poleti 2018 obtičal po neuspešnem sestavljanju vlade. Pravo vprašanje je, ali imata za to demokratično legitimnost.

Se spomnite volilne kampanje SMC? V pretežni meri jo je sam vodil in izpeljal Miro Cerar. Marca 2018 je odstopil po tem, ko mu je SDS več kot leto dni z referendumi puščala kri pri projektu drugi tir. Mesec dni pozneje je Dijana Đuđić, nesojena posojilodajalka SDS, proti njemu vložila kazensko prijavo. Med kampanjo je Cerar poudarjal, da SMC po volitvah ne bo sodelovala s SDS, saj se "večino svojega življenja borim proti prevladi sovražnega govora in političnemu primitivizmu". 

Od kdaj je Počivalšek ljubljenec Nova24TV?

Necenzurirano prenos
Smo kaj prespali, ker ne razumemo, od kdaj je Zdravko Počivalšek ljubljenec Nova24TV?
STA

Z gotovostjo je torej mogoče sklepati, da glas za SMC junija 2018 ni bil glas za koalicijo s SDS, ampak proti njej. Še bolj izrazito je bilo to pri DeSUS, saj se je Karl Erjavec na predvolilnih plakatih pojavljal skupaj z Zoranom Jankovićem. Zasnovala sta Levi blok, v katerega se sicer ni včlanil nihče. Brez ljubljanskega župana zelo verjetno DeSUS ne bi bilo več v parlamentu. 

Zakaj se danes torej sploh pogovarjamo o novi vladi? Kdaj točno se je SMC, samooklicana stranka etike in morale, na poti svojega miselnega in klientelnega razkroja spremenila v servis za posamične podjetniške in kadrovske interese? Smo kaj prespali, ker ne razumemo, od kdaj je Zdravko Počivalšek ljubljenec Nova24TV? 

Luč oblasti, manifestirana v funkcijah, službah, svetovalnih pogodbah, infrastrukturnih projektih in drugih ugodnostih, je močna in težko se ji je upreti. A živeti v iluziji, da vodilna stranka bodoče koalicije obdobja na oblasti ne bo izkoristila za obilno hranjenje lastnega propagandnega aparata, je enako naivno, kot misliti, da ne bo odpirala ideoloških tem. 

Včasih so stvari jasnejše v temi. Če le ne hodiš naokrog z vrečko na glavi.