Začnimo na koncu. V četrtek, 21. aprila lani, tri dni pred parlamentarnimi volitvami, so na Planet TV lansirali zgodbo, da se je ime Roberta Goloba znašlo "v mednarodni finančni preiskavi zaradi nakazil na podjetje v Črni gori". Objavili so tudi dokument. Šlo je za popis transakcij z računa Martina Berišaja, veleposlanika Kosova na Hrvaškem in poslovnega partnerja družbe Gen-I.
Že slabi dve uri pozneje je sledilo zadnje predvolilno soočenje na RTV Slovenija. Šlo je za dobro pripravljeno past. Janez Janša je skušal z informacijami, objavljenimi na Planet TV, napasti Goloba. Njegov propagandni aparat je že razglasil "škandal mednarodnih razsežnosti". "Noro, kakšna afera, morale bodo padati glave," so sporočali Janševi troli. Tudi voditelj Igor Pirkovič je že od začetka oddaje vedel, kaj načrtuje prvak SDS. A zaseda že pred tem zaradi same "prilepi-zlepi" strukture zgodbe in spleta drugih okoliščin ni uspela. Oddaja je šla svojo pot, enako tudi polovica gostov, ki je predčasno zapustila studio.
Toda bistvo je drugje: danes namreč vemo, da so bili podatki, s katerimi je Janša napadal Goloba, pridobljeni s pomočjo ljudi srbskega predsednika Aleksandra Vučića.
Preberite še:
Pakt Vućić-Janša za lov na Goloba in srbsko opozicijo
Vmešavanje v slovenske volitve iz tujine
Demokracije razvitega Zahoda imajo jasna pravila in meje dovoljenega. Eno od teh je, da se nobena tuja država ne sme vmešavati v njihove volitve. Ne gre namreč le za vprašanje suverenosti, ampak tudi nacionalne varnosti. V ZDA so tako kriminalistične in obveščevalne službe intenzivno preiskovale sume ruskega vmešavanja v predsedniške volitve 2016 in 2020. V Evropi so bojazni pred vplivi iz tujini največkrat povezane s finančnimi viri za politične stranke, ki prihajajo iz tretjih držav.
V teh dneh smo razkrili zgodbo precej večjih razsežnosti. Vse več dejstev namreč kaže, da so se slovenske in srbske oblasti jeseni 2021, pol leta pred volitvami v obeh državah, dogovorile o vzajemni pomoči pri iskanju materiala za blatenje nasprotnikov:
1) Slovenski urad za preprečevanje pranja denarja (UPPD) se je lotil dveh Vučićevih najbolj iskanih tarč: opozicijskega politika Dragana Đilasa in medijskega mogotca Dragana Šolaka, ki ima v lasti Telemach in N1.
2) V istem času je srbski urad po vsem Balkanu brskal za računi, transakcijami in posli skupine Gen-I, ki jo je vrsto let vodil Golob. V Ljubljani so namreč dobro vedeli, da sami za pridobivanje teh podatkov nimajo ne zakonskih podlag ne pooblastil, zato so obvod našli prek Beograda.
Če še bolj poenostavimo: Janšev izbranec na čelu slovenskega urada je brskal za računi dveh najbolj znanih obrazov z Vučićevega osebnega seznama notranjih sovražnikov. V zameno so Vučićevi ljudje v strukturah srbskih finančnih organov o glavnem Janševem političnem konkurentu pridobivali podatke, ki so se tri dni pred slovenskimi volitvami pojavili v informativni oddaji televizije v lasti madžarskega oligarha iz kroga Viktorja Orbana. Je res mogoče, da Janša in Vučić, oba avtoritarna voditelja, obsedena z nadzorom, nista vedela, kaj počnejo njuni nameščenci?
Preberite še:
Janševi pomagali Vučiću tudi pri obračunu z medijskim mogotcem
Slovenci nad Šolaka in Đilasa, Srbi nad Goloba
Motivov za takšen dogovor sta imela več kot dovolj. Šolak je bil jeseni 2021 njun skupni sovražnik. V Srbiji je lastnik edinih večjih medijev, ki jih ne obvladuje Vučić. Januarja lani je v enem od redkih javnih nastopov dejal, da "prebivalci Srbije živijo v Matrici". V Sloveniji je Šolak lastnik telekomunikacijskega operaterja, ki takrat ni želel plačevati drage "naročnine" na strankarsko televizijo SDS po tarifi Telekoma Slovenije. Janševa vojna z mediji je bila na vrhuncu, pritisk na lastnike medijev silovit, Golob pa največja grožnja "drugi republiki".
Kako je potekala "operacija Golob"
Kar do zdaj z gotovostjo vemo, je naslednje: slovenski urad je preiskoval Šolaka in Đilasa, srbski pa Goloba. To je v svojih odzivih potrdil tudi Damjan Žugelj, Janšev izbranec na čelu UPPD. V tem času sta bila oba urada v intenzivnih stikih. Izmenjevala sta si sezname tarč in očitno tudi pridobljene podatke.
Ob tem je slovenski urad serijsko brskal tudi za številnimi slovenskimi državljani. Vse kaže, da za to v veliki večini primerov ni imel dovolj močnih ali sploh kakršnih koli razlogov. Podatke iz Črne gore, ki so prišli v Slovenijo, je pridobival srbski urad - s pretvezo, da jih potrebuje zase, a jih v resnici ni. Berišaj se je v Sloveniji srečeval z Janšo, Goloba pa nikoli ni videl. Pa Janša in Vučić? Pred operacijo, ki je sledila aferi z zloglasnim "non-paperjem" o novih mejah na območju nekdanje Jugoslavije, sta se dvakrat osebno srečala.
Vse to se je dogajalo v času, ko je na UPPD prišlo do kadrovske revolucije. Prevzeli so ga ljudje iz krogov SDS. Več virov je že pred tem opozarjalo, da se preiskave odpirajo na podlagi anonimk, podatki pa zbirajo v posebni "sobi T". Iz bank so prihajale informacije, da podatkov uradu ne smejo pošiljati v elektronski obliki, ampak na fizičnih nosilcih. Ne pozabimo: v istem času si je SDS krčevito prizadevala, da bi okrepila pooblastila tega istega urada in mu dala v roke praktično največjo bazo podatkov v državi.
Kako je potekala "operacija Đilas"
Zakaj v državi ne zvonijo alarmi?
Že vse to je zbujalo neprijeten občutek, da smo priča zlorabljanju državnih institucij za politične namene. Zdaj smo dobili še slovenski Watergate – spoznanje, da je nekdanja oblast dele vladajočega aparata, ki imajo največja pooblastila, uporabljala za predvolilno obračunavanje z opozicijo. Za lansiranje "prilepi-zlepi" afer. Podobno, kot je administracija ameriškega predsednika Richarda Nixona leta 1972 vohunila za demokrati, zaradi česar je pozneje odstopil.
Ko se politična igra preseli na tako nevaren teren, bi morali v demokratični državi zazvoniti vsi alarmi. Za zdaj niso, ker so težave v zdravstvu, energetska kriza, socialna negotovost in vse ostalo tudi v vrstah novih vladajočih v politiki in gospodarstvu ustvarile lažni občutek, da "janšizma" in njegovih ekscesov ni več. Da so stvar neke daljne preteklosti, ki se ne more ponoviti, zato se z njimi nima smisla več ukvarjati.
A resnica mora priti na dan. Še enkrat: gre tudi za nacionalno varnost. Slovenija se je kot nekdanja jugoslovanska republika prva postavila po robu Slobodanu Miloševiću. 30 let pozneje so institucije naše države Miloševićevim idejnim dedičem pomagale pri lovu na njihovo opozicijo in kritike. Lahko kot država s tem živimo?
