Na pročelju slovenske vlade je v četrtek zaplapolala ukrajinska zastava. Pred kamere je prišel Janez Janša. "Čas je za pogumne odločitve," je razlagal predsednik vlade. A pogum je relativna stvar. Najraje o njem govorijo generali, ki v boj pošiljajo druge.
Ko se je Janša odločil, da bo obiskal Kijev, sta morala tja na hitro odpotovati uslužbenka protokola slovenske vlade in varnostni inšpektor. Ker vsak državniški obisk zahteva priprave, sta šla tja le nekaj ur pred rusko agresijo, ko so tuje države umikale še zadnje diplomatsko osebje, ruski bombniki pa že prižigali motorje. Zdaj ne moreta iz Kijeva, noči preživljata v zakloniščih. Vse to le zato, ker je naš premier dva meseca pred volitvami želel spektakel za lastne potrebe.
A v resnici je še huje. Podoba "največjega Ukrajinca", ki pred novinarje hodi z modro-rumeno kravato in zapestnico, je le maska za naivne. Janez Janša namreč ni nikakršen borec proti Vladimirju Putinu ali ruskemu imperializmu. Ravno nasprotno, v zadnjih letih je bil v mednarodnih geostrateških igrah v naši regiji vedno znova na strani režima, ki danes s tanki tepta ukrajinska življenja, neodvisnost in demokracijo.
Preberite še:
Od kod milijoni za medije SDS in "Operacijo Makedonija"
Orban je enako Putin
Najtesnejši Putinov zaveznik v EU je Viktor Orban, ki je tesno povezan z Janšo. Prvak SDS je po volitvah leta 2014 in množičnem prihodu beguncev leto dni pozneje novo politično identiteto našel pod dežnikom madžarskega voditelja kot samooklicanega branika Evrope in krščanstva. Nekoč največji Evropejec v slovenski politiki je postal eden največjih kritikov Bruslja.
V ozadju je seveda denar. Orban Janšo potrebuje, ker je pri uničevanju madžarske demokracije trčil ob težavo: iz EU si še vedno želi dobivati milijarde evrov, s katerimi hrani svoje oligarhe, a tega ne more početi brez spoštovanja vladavine prava. Zato se je odločil EU spodkopati od znotraj, za kar potrebuje čim več zaveznikov. Eden od teh je Janša, s katerim se je tudi kapitalsko prepletel. Madžarska podjetja so tako že nekaj časa lastniki propagandnega aparata SDS.
Nesposobnost voditeljev iz Bruslja, Berlina in Pariza se je Orban odločil dokazovati na Balkanu, pri čemer so se njegovi interesi v celoti "zlili" s Putinovimi. Oba, ne nujno hkrati na istih točkah, z različnimi politično-obveščevalnimi operacijami minirata napore evropske diplomacije: enkrat v Severni Makedoniji, drugič v BiH, tretjič v Črni gori. Pri tem stavita na ista lokalna igralca: Aleksandra Vučića in Milorada Dodika. Orban to počne, ker ker želi ponižati EU, širiti madžarski ekonomski vpliv in oblikovati politično zavezništvo za protiutež njeni širitvi. Za Rusijo pa je bil Balkan vedno zgodovinsko strateško območje vpliva in potencialna pot do Sredozemlja.
Preberite še:
Afera "non-paper": Janšev molk, ki pove vse #komentar
Od Makedonije do "non-paperja"
V tej igri je Janša le Orbanova in s tem Putinova figura: enkrat kot vazal, drugič satelit in tretjič kurir.
Prvič jima je pomagal v Severni Makedoniji, ki sta ji skušala Rusija in Madžarska na vse načine preprečiti vstop v zvezo Nato. Pred referendumom leta 2018, na katerem so Makedonci odločali o spremembi imena države, kar je bil grški pogoj za njeno članstvo v Natu, so Orbanovi ljudje serijsko kupovali makedonske televizije, časopise in portale. Madžarski kapital je v Severno Makedonijo prihajal prek Slovenije. Prenakazoval ga je podjetnik Peter Schatz, glavni madžarski medijski operativec v naši državi in uradni lastnik medijev SDS. Orban in Janša sta se redno srečevala z nekdanjim predsednikom vlade Nikolo Gruevskim, ki je zatočišče pred roko pravice našel v Budimpešti. Iz Skopja naj bi zbežal s pomočjo ruskih obveščevalcev.
Ko manever v Severni Makedoniji ni uspel, je Orban pozornost preusmeril na druge dele Balkana. Tako se je rodila ideja o dogovornem spreminjanju meja na območju nekdanje Jugoslavije. Uteleša jo neuradni diplomatski dokument ("non-paper" v angl.), ki je predvidel razpad Bosne in Hercegovine, priključitev Republike Srbske k Srbiji in združitev Kosova (brez severnega dela) z Albanijo. Ali so ga spisali v Budimpešti, Beogradu ali Moskvi, še danes ni znano, toda na različne naslove v tujini so ga pomagali pošiljati tudi iz Janševega kabineta.
Preberite še:
Janša poziva k sankcijam, pri Rusih pa ima odprt bančni račun
Bratenje z desnimi sateliti Kremlja
Ko je EU novembra lani zagrozila s sankcijami Miloradu Dodiku zaradi napovedi o ustanovitvi vojske Republike Srbske, se je ta najprej sestal z Orbanom, naslednji dan pa prišel v Ljubljano k Janši. Takoj zatem je Dodika podprl ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Iz Republike Srbske je konec leta 2017 prišlo 450.000 evrov za financiranje SDS (pogodbo je stranka po medijskem razkritju prekinila). Tja slovenske podjetnike s plakati ob avtocestah še vedno vabi Rok Snežič, Janšev prijatelj, ki sam trdi, da je njegov svetovalec. V zadnjih letih se krepijo sumi, da Dodikov krog v Slovenijo prenaša premoženje, ki mu grozi "zamrznitev".
Še lani se je Janša bratil z evropskimi skrajnimi desničarji, ki jih financira Kremelj. Oktobra lani se je sestal z Marine Le Pen, s katero sta se strinjala, da nacionalne ustave članic ne bi smele biti podrejene pravnemu redu EU. Njena stranka je pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v Franciji najela dobrih devet milijonov evrov posojila pri eni od manjših ruskih bank, povezanih s Kremljem. Marca lani se je Janša srečal z Matteom Salvinijem, voditeljem italijanske Lige, ki je prvi dan ruske agresije na Ukrajino objavil svojo fotografijo v majici s Putinovo podobo. Mesec dni pozneje je v Ljubljani sprejel še Salvinijevega zaupnika Marca Dreosta.
Mediji SDS so sedanjega predsednika Volodimirja Zelenskega pred zadnjimi volitvami v Ukrajini posmehljivo značevali za "dvornega norca", "komedijanta brez političnih izkušenj" in celo ruskega agenta. SDS je ob Jelinčičevi SNS edina domača politična stranka, ki ima račune odprte pri banki v ruski lasti. Če gremo še dlje nazaj: prav pod prvo Janševo vlado so se začeli pogovori o gradnji plinovoda Južni tok, ki bi povečal odvisnost Slovenije od ruskega plina, z njim pa bi Rusija pri dobavah obšla Ukrajino. Slovensko industrijo jekla (SIJ) je država prodala ruskemu oligarhu, Petrolove bencinske servise pa skoraj Lukoilu. Leta 2012, že po plinskih vojnah med Rusijo in Ukrajino, se je Janša v Moskvi dokončno dogovoril o Južnem toku, slovenska stran pa je Rusom ponudila še Petrol.
Kdor se na takšen način, kot to zadnja leta počne Janša, peča z Orbanom, težko kritizira Putina. Tako Orban kot Putin sta uničevalca liberalnih demokracij, neodvisnih institucij in medijev, ki v sosednjih državah ne vidita enakovrednih partnerjev, ampak satelite. Janša si skuša z ukrajinskimi barvami na kravati zgolj oprati lastno ime. In vest.
Preberite še:
Vučić, Orban, Janez – vse za biznis danes #kolumna
