Pokojni Janez Drnovšek je mislil čas, v katerem je živel. Že leta 2005 je svaril, da se utegne EU v dveh ali treh letih znajti v resni krizi. Opozarjal je na "pritisk evropskih državljanov, njihovo nezadovoljstvo, njihova pričakovanja, da hočejo nekaj več". Če se evropska politika ne bo pripravljena spremeniti, bodo šle stvari z EU precej narobe, je preroško napovedal Drnovšek.
Pet let po tem, ko je Drnovšek opozoril na vprašljivo verodostojnost EU v očeh ljudi, je dolžniška kriza Evropo razdelila na sever in jug, na jedro in periferijo. Deset let pozneje je begunski val iz kleti privabil demone, zakopane po drugi svetovni vojni. Petnajst let pozneje je pandemija potrdila Drnovškove skrbi, da "vsak brani svoje ozke interese, nihče ne gleda na EU kot celoto".
Nekoč smo imeli v predsedniški palači državnika, ki je že desetletje pred mračnim pohodom desnega populizma svaril pred temno prihodnostjo EU. Danes v premierskem kabinetu sedi človek, ki v desnem populizmu vidi svojo politično nišo. Janez Janša ne želi Slovenije utrditi v jedru EU, ki ga tvori os Nemčija-Francija, ampak bi jo premaknil na evropski vzhod, na obrobje Unije.
"Koristni idiot" na Orbanovi zabavi
Naša država bo izpod dežnika Madžarske, najmanj demokratične članice EU, branila zahodno civilizacijo pred liberalnimi in drugimi škodljivimi idejami. To je sporočilo, ki ga je Janša ta teden poslal v Bruselj - dan preden je šel tja na prvi delovni obisk v tem mandatu. Za kanal je izbral video konferenco, ki jo je organiziral podaljšek madžarske vladajoče stranke Fidesz.
Na njej smo videli novo politično zavezništvo. Tam je bil Viktor Orban, grobar mlade madžarske demokracije, ki zapira medije, iz države izganja tuje univerze in po potrebi suspendira parlament. Tam je bil Aleksandar Vučić, najboljši učenec Slobodana Miloševića in Vojislava Šešlja, ki je Srbijo spremenil v zasebno avtokracijo, noč pred tem pa so njegovi policisti brutalno obračunali s protestniki. In tam je bil predsednik slovenske vlade – kot nekakšen "koristni idiot" na Orbanovi zasebni zabavi.
Trije "neliberalni uporniki", kot jih je imenoval portal Politico, so si prikimavali: zahodnjaki nas morajo pustiti pri miru, če nas še želijo imeti zraven.
Pri Orbanu, Vučiću in Janši so vedno tu nekje tudi sorodniki (bratje, sestrične ali zeti) in težave s pojasnjevanjem izvora premoženja: nepremičnin, bančnih računov ali gotovine.
Za Janševo paktiranje z Orbanom in Vučićem na takšen način, z odkritim žuganjem Nemčiji in Bruslju, ni nobene politične ali ekonomske logike. Ne Madžarska ne Srbija nista med petimi našimi najpomembnejšimi gospodarskimi partnericami. Slovenija že do zdaj v jedru EU ni imela veliko iskrenih prijateljev, kar se je najbolje videlo pri arbitražni razsodbi o meji s Hrvaško. Teh bo zdaj še manj. Z zavezništvom z Madžarsko (in Poljsko) se Slovenija sama potiska na obrobje - med države, ki ne spoštujejo evropskih pravil.
Kaj druži Orbana, Vučića in Janšo
Zakaj torej Janša Slovenijo pelje v naročje Orbanovega anti-Bruselj tabora in trikotnik z Vučićem?
Edini, ki bo imel od tega korist, je Janšev politični pokrovitelj Orban. V času, ko mu še vedno grozi izključitev iz Evropske ljudske stranke (EPP), je zanj pomemben vsak zaveznik. Še posebej takšen, ki ga ima lahko na daljinskem upravljavcu. Politično-ekonomske vezi na relaciji SDS-Fidesz segajo od glasovanj na evropskem parketu do finančnih injekcij v medije SDS. Prek Srbije lahko Orban meša štrene po Balkanu – sam ali za Ruse.
Madžarski model, ki ga Janša uvaža v Slovenijo, ni nobena politična misel ali načelo, ampak le iskanje poti, da državni in evropski milijoni končajo v žepih izbranih.
Pozabite torej vse floskule o obrambi judovsko-krščanske civilizacije, "kulturnem marksizmu", antiglobalizmu, multikulturalizmu, evropski identiteti in druge pojme iz slovarja novodobnih desnih populistov. Vse to so pravljice za bralce Demokracije in neonaciste ob Prešernovem spomeniku, v katere še najmanj verjame Janša. V resnici gre namreč "le" za posle.
Orbanu, Vučiću in Janši je bilo vedno vseeno za ideologijo. Vsi so v karieri menjavali barve, prepričanja, ideologije, zaveznike in preobleke. Orban je bil v davnih časih liberalec. V prvem premierskem mandatu je želel Madžarsko pripeljati v območje evra. Vučić je še leta 1995 govoril o Srbiji do Karlovca in obiskoval vojaške rove nad Sarajevom. Pozneje je ugotovil, da se bolj splača biti zavedni Evropejec. Janša, po Orbanu "prvak antikomunizma", je bil že vse: komunist, socialdemokrat, konservativec, (neo)liberalec, populist ...
Oligarhi, sorodniki v poslih in tabloidi
Vsi trije so lahko le z neskončnimi preobrazbami vrsto let ostajali ali na oblasti ali v igri za njen prevzem. Orban, Vučić in Janša namreč potrebujejo oblast, ker je to vzvod za posle njihovih klik.
Okrog Orbana je v zadnjem desetletju zrasla finančno-gradbena-medijska oligarhija, ki jo madžarska država hrani s projekti, financiranimi z evropskim denarjem. Vučićeva stranka obvladuje vse pore življenja in pomembnejše posle v Srbiji. Z vsako Janševo vlado na površje pride omrežje bolj ali manj istih ljudi, ki prevzame strateške točke v državnem gospodarstvu in represivnih strukturah.
Pri Orbanu, Vučiću in Janši so vedno tu nekje tudi sorodniki (bratje, sestrične ali zeti) in težave s pojasnjevanjem izvora premoženja: nepremičnin, bančnih računov ali gotovine. Nad početjem njihovih oblastnih klik zato ne sme biti nadzora. Orban in Vučić sta si ali podredila ali razgradila vse institucije, ki bi ju lahko ogrožale. Parlament je glasovalni stroj, pravosodje pa orodje oblasti. Medijska realnost njihovih svetov so tabloidi, ki ustvarjajo kontrolirano histerijo in ščuvajo ljudi proti notranjim sovražnikom: skupinam ljudi ali kritikom vladajočih struktur.
Orbanu, Vučiću in Janši je bilo vedno vseeno za ideologijo. Vsi so v karieri menjavali barve, prepričanja, ideologije, zaveznike in preobleke.
Tri fronte: policija, mediji in državno premoženje
Vsi trije družbe zastrupljajo s primitivizmom. To počnejo v imenu domoljubja, dejansko pa s tem branijo ekonomske interese lastnih klik, pripetih na državne denarne tokove. Tega se je ves čas treba zavedati, ko presojamo politične poteze Janeza Janše. Madžarski model, ki ga uvaža v Slovenijo, ni nobena politična misel ali načelo, ampak le iskanje poti, da državni in evropski milijoni končajo v žepih izbranih. Orbanova Madžarska je kleptokracija, zavita v celofan skrajnodesničarskega žargona. Enako kot Slovenija po meri Janše v različici 3.0.
Kje smo torej zdaj? Za dimom bomb, ki jih Janša dnevno meče, še vedno sledi osnovnemu načrtu. Do jeseni bo vse stavil na tri ključne fronte: represijo, medije in državna podjetja. Alešu Hojsu je dal priložnost za nov obračun s policijo. V imenu COVID-19 je čez parlament spravil sporno aplikacijo za nadzor ljudi. Objavil je osnutke zakonov za uničenje RTV Slovenija in ostalih medijev. Pripravlja prevzem vzvodov za obvladovanje državnega premoženja.
Tempo dogajanja ni strahoten le zato, da mu opozicija in civilna družba ne moreta slediti. Janša dobro ve, da mora vsaj dve fronti (policijo in medije) zapreti še pred morebitno poglobitvijo gospodarske krize, ki bi ob kolesarjih na ulice prinesla večje socialne nemire. Za demontažo države nima na voljo časa, ki ga je imel Orban. Slovenska parlamentarna demokracija in družba sta na srečo še vedno drugačni kot madžarska. Institucije delujejo. Vedno več ljudi se Janše ne boji, kar sam dobro ve.
Nekoč smo imeli na vrhu države politika, ki je mislil čas, v katerem je živel. Danes se Janez Drnovšek verjetno obrača v grobu.
