"Ding dong, ding dong," je donelo v hali ljubljanske borze. Tudi buren aplavz ni mogel preglasiti zvonca, ki je oznanil velik dogodek. V borzno kotacijo je prišla delnica Nove Ljubljanske banke (NLB). In najbolj širok nasmeh na obrazu je imel mož, ki je vrv zvonca vlekel tako močno, da mu je ta ostala v roki.
Tistega jesenskega jutra pred štirimi leti je imel Blaž Brodnjak, predsednik uprave največje slovenske banke, več sto tisoč razlogov za veselje. Dobro je vedel, da se bo privatizacija NLB poznala tudi v njegovi denarnici. Dobesedno, saj je s prodajo večinskega državnega deleža za banko prenehal veljati Lahovnikov zakon. Če je Brodnjak pred tem letno prejel "le" dobrih 163.000 evrov bruto, se je njegova plača po privatizaciji potrojila – na skoraj pol milijona evrov bruto.
Dobro, boste rekli. Sposobne menedžerske kadre je treba dobro plačati, mar ne? Drugače bodo šli v tujino – četudi se je težko spomniti zgolj enega nekdanjega direktorja slovenskega državnega podjetja ali banke, ki bi trenutno delal na vodilnem položaju v tuji korporaciji. Toda težava v resnici ni Brodnjakova plača, ampak to, kar nam on in njemu podobni razlagajo zadnji mesec dni.
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
"Golob in Janša naj združiti moči"
Tri tedne pred volitvami se je prvi mož naše največje banke oglasil – kot pravi - v imenu gospodarstva. Opozicijo in Janšo je javno pozval, naj združita moči. "Slovenija si ne more več privoščiti, da bi bila še naprej država izgubljenih priložnosti. Stvari so tako daleč, da kličejo k oblikovanju velike programske koalicije, ki naj izpelje nujne reforme. Zdaj od politike več ne pričakujemo, ampak zahtevamo," je poudarjal Brodnjak. Pri tem je natresel še nekaj predlogov, kaj bi bilo treba storiti. Recimo odpustiti deset tisoč ljudi iz javnega sektorja, saj gospodarstvo "išče kadre, pa jih ne more najti".
A Brodnjak se je šele dobro ogrel. Že dan po volitvah, na katerih je v parlament prišlo rekordno malo število strank, je govoril, da bi se moral volilni prag še dvigniti in to na sedem odstotkov. Nato je zašel k plačam. Skozi idejo socialne kapice, ki jo sam raje imenuje "razvojna", nas je - če prav razumemo - skušal prepričati, da bi morali biti prispevki za njegovih 36.100 evrov fiksne mesečne bruto plače enaki kot pri nekomu, ki na mesec zasluži 4.600 evrov bruto. Spet je ponovil recept za rešitev težav v javnem sektorju – le da bi zdaj na trg "preusmeril" že dvajset tisoč ljudi. In za konec: vlado naj sestavi koalicija zmagovitih strank. Torej Gibanja Svoboda in – SDS?
Na katerem planetu je zadnji dve leti živel Blaž Brodnjak?
Preberite še:
Država je le še šank. In prihaja zadnja runda. #kolumna
Vseeno jim je, če živimo v "orbanistanu"
Za nami so volitve, na katerih je Slovenija odločala o usodi lastne demokracije. Zmaga Janeza Janše bi državo dokončno peljala v smer "druge republike", zgrajene po prototipu tiste na Madžarskem. Te volitve so enako kot večina slovenskih volivcev videli tudi evropski politični voditelji in mediji, ki po zahodnih merilih še zdaleč ne veljalo za levičarske. Nihče od njih ni poudarjal, da bi Slovenija potrebovala "veliko programsko koalicijo". "Najboljša stvar, ki se je liberalni demokraciji zgodila v zadnjem času," je Janšev poraz komentiral ameriški Washington Post.
Ali verjamete, da Brodnjak res ni opazil, za kaj je 24. aprila šlo v Sloveniji? Je res mogoče, da so pogrezanje Slovenije v "orbanistan" iz Londona in New Yorka opazili The Economist, The Financial Times in drugi mediji, ki jih berejo lastniki delnic NLB z Wall Streeta, ne pa tudi direktor te banke, ki ima pisarno sredi Ljubljane? Kaj pa, če si je Brodnjak v resnici želel Janševe zmage?
Da, se glasi odgovor na vsa zgornja vprašanja. Brodnjaku, različnim zbornicam menedžerskim združenjem, poslovnim klubom in drugemu "gospodarstvu" je v resnici vseeno, ali bodo živeli v liberalni demokraciji, "orbanistanu" ali popolni diktaturi – dokler bo davčna stopnja njihovih plač dovolj nizka, poslovno okolje pa "ugodno".
Teh ljudi namreč ne zanima ugled Slovenije v tujini, ki bi lahko katerega od tujih investitorjev odvrnil od vlaganj. Ne zanima jih, kako je z neodvisnostjo institucij, vladavino prava in spoštovanjem odločitev ustavnih sodišč, kakšno je stanje korupcije, svoboda medijev in razpoloženje ljudi – vse to, kar redno merijo mednarodne lestvice konkurenčnosti. Ne razumejo, zakaj je vse to pomembno tudi za njihov posel. Brodnjaka ne zanima narava oblasti – vsaj dokler mu ta pomaga pri kupovanju bank v Vućićevi Srbiji. Sam govori o tem, da "Slovenija potrebuje najboljše talente". Mar res ne ve, koliko mladih je v zadnjem desetletju zapustilo Orbanovo Madžarsko?
Preberite še:
To je bil referendum o Janezu Janši #analiza
Ko so metali solzivec in uničevali podjetja, so bili tiho
Te skupine mnenjskih voditeljev, znane kot "gospodarstvo", zato svoj goli pragmatizem in skrb za lastno dobro zavijajo v dramatične pozive. Ko je Šarčeva vlada dvignila minimalno plačo, so zganjali histerijo. Ko je to storila Janševa vlada, so taktično molčali. Ob enem "memeju" o Venezueli zganjajo vik in krik. Ko Janša, Hojs in prijatelji mečejo solzivec pred gostinske lokale, ponoči prek Twitterja zapirajo trgovine, z javnimi napadi pa uničujejo konkretna podjetja, je "gospodarstvo" tiho, četudi škodo trpijo obrtniki in podjetniki.
Toda Blaž Brodnjak je v resnici zadnji, ki lahko v tej državi nastopa s položaja moralne avtoritete. Isti Blaž Brodnjak, ki danes v imenu varčevanja dvajset tisoč ljudi pošilja za natakarje in voznike tovornjakov, je bil namreč že konec leta 2013 član uprave NLB, ko jo je država reševala z 1,5 milijarde evrov denarja. Isti Blaž Brodnjak, ki bi zdaj v skrbi za javne finance prevetril socialne transferje, se nikoli ni javno uprl spornim metodam ugotavljanja vrednosti premoženja banke in poceni prenosom na slabo banko, zaradi katerih je bila sanacija NLB verjetno za državo vsaj za nekaj sto milijonov evrov dražja.
In isti Blaž Brodnjak, ki bi zdaj pogojno celo pristal na dvig minimalne plače, je takrat sprejel igro takratnega vodstva Banke Slovenije, saj je vedel, da ta vodi do prodaje NLB - in s tem njegove višje plače.
Vse, kar ima danes Brodnjak, ima zaradi vseh nas in države. Od položaja do plače. Od službene kartice do parkirišča. Te iste države, ki bi jo sam v upravljanje prepustil komurkoli. Celo vragu, če bi bil ta pripravljen sodelovati v "veliki programski koaliciji". Te iste države, ki bi ji kot liberalni demokraciji že zdavnaj odzvonilo, če bi slepo sledila vsem prijaznim nasvetom Brodnjaka in somišljenikov. Ding dong.
