Rekordna zmaga Gibanja Svoboda Roberta Goloba, ki bo očitno presegel tudi rezultat Stranke Mira Cerarja (SMC) iz leta 2014, nov politični poraz Janeza Janše, popoln "reset" političnega prostora na levi sredini in najvišja udeležba po letu 2000, ki je te volitve dejansko spremenila v referendum proti vladi Janeza Janše.
To so za zdaj ključni poudarki razpleta devetih parlamentarnih volitev v zgodovini samostojne Slovenije. Na njih je glasovalo več kot 1,1 milijona volivcev. To je približno 270.000 več kot štiri leta pred tem, zaradi česar so bile te volitve v resnici praznik demokracije.
Šele podrobnejša analiza bo pokazala, v kateri starostni in socialni skupini je bila rast udeležbe najvišja. Toda že zdaj je jasno, da Slovenija sledi trendu, ki ga v zadnjem letu dni zaznavajo po Evropi. Ljudje so začeli opažati, da se svet okrog njih spreminja. S pandemijo, naraščanjem globalne neenakosti in uspehi populistov – od Brexita do Donalda Trumpa - je postalo jasno, da demokracija nikoli ni samoumevna. Boj proti podnebnim spremembam je generator civilnodružbenih gibanj mladih po vsem svetu. Prvo večjo aktivacijo ljudi smo videli ob lanskem referendumu o vodah, drugo pa zdaj – ljudje so množično izrekli nezaupnico Janševi vladi, daleč največ glasov pa namenili novi stranki, za katero so ocenili, da ga lahko edina premaga.
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
Zakaj Golob 2022 ni enako Cerar 2014
Golobova prepričljiva zmaga na prvi pogled spominja na Cerarjev dosežek iz leta 2014. Tudi takrat je zmagovalen politični projekt nastal le nekaj mesecev pred volitvami, vodil pa ga je človek, ki pred tem ni bil del politične scene. Toda med njima je več pomembnih razlik. Cerar je takrat vstopil na prazen teren. Za Slovenijo je bilo pet let krize. Na političnem prizorišču je bila leva sredina razsuta in sprta, Janez Janša pa v zaporu. Vstaje so prinesle prostor za nove stranke. Na volitve leta 2014 je prišla komaj polovica volivcev, SDS pa je takrat dobila rekordno nizko število glasov – le 181.000. Janša do takrat še nikoli ni bil lažje premagljiv.
Ravno nasprotno je bilo pri Golobu. SDS je šla na te volitve kot največja stranke vlade, ki sta ji pandemija in sprostitev fiskalnih pravil omogočila domala neomejeno trošenje davkoplačevalskih milijard za plačne dodatke, predvolilna darila, podtaknjence, občine, številne projekte ... Janša je imel pred volitvami v rokah vse vzvode oblasti, vključno z represivnim aparatom, ki so ga njegovi ljudje zlorabljali za lastne potrebe. Z milijoni evrov denarja iz kroga Viktorja Orbana si je SDS zgradil lastni medijski aparat.
Predvolilno kampanjo je začela voditi takoj po predlanskem prevzemu oblasti. Državo je prelepila s plakati, po ruskem napadu na Ukrajino pa se je začela predstavljati kot edino jamstvo varnosti in stabilnosti. Ob izraziti finančni premoči v razmerju do ostalih strank, razkošni kampanji in vodenju vlade, ki je zadnje mesece le še razdeljevala denar, je bil to "zdaj ali nikoli" trenutek za SDS.
Zdaj je SDS dobila končni dokaz, da po njeni preobrazbi v populistično, iliberalno desnico ne zmore nagovoriti praktično nikogar izven njenega mehurčka. Sploh, kadar se volitve – kot tokrat – spremenijo v referendum proti Janši in njegovemu načinu vladanja. Vse pove podatek, da je volitve izgubila v vseh največjih mestih, če odštejemo Velenje. Prav zato, ker Janša še pred nobenimi volitvami ni imel tako ugodnega izhodišča, so današnje volitve eden njegovih težjih porazov – četudi bo protislovno imel več poslanskih mandatov kot do zdaj, saj bo v parlamentu očitno le pet strank. Ob tako veliki razliki je očitno opustil tudi morebitne načrte o napadu na legitimnost samih volitev.
Preberite še:
Učna ura iz politične zlorabe moči #kolumna
Kaj so nauki teh volitev
Na koncu smo spet imeli referendum, ki je prinesel veliki "reset" tudi na levi sredini. LMŠ, ki je bila dve leti v državnem zboru najbolj odločna opozicija Janševi vladi, je padla na oltarju taktičnega glasovanja. Ljudje so šli množično na volitve, ker so želeli poraziti Janeza Janšo. Volivci so v Gibanju Svoboda videli najbolj verjetno pot do tega cilja. Enako se je zgodilo Alenki Bratušek. Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov je šla na levi sredini na koncu v nič skoraj desetina glasov. Tudi v SD verjetno ne bodo mogli skriti razočaranja. Cilj Tanje Fajon pred kampanjo je bilo mandatarstvo. Zdaj bodo v enakem položaju kot v obdobju 2014-2018, ko so bili del Cerarjeve koalicije.
Te volitve prinašajo še nekaj naukov. Najprej, izdaje volivcev ne prinašajo rezultata, kar je zdaj ugotovil tudi Zdravko Počivalšek. Z denarjem, ki ga je z dobrimi volilnimi rezultati pridelal Miro Cerar, je skušal ostanke nekdanje SMC rešiti s povezovanjem z veterani domače desne sredine. Volivci te zgodbe niso "kupili", pri čemer je Povežimo Slovenijo ključne glasove verjetno odnesla Aleksandra Pivec. Še enkrat več smo videli, da ob SDS ni prostora za njene satelite. Namesto razdrobljenega parlamenta, v katerem si Janševa vlada glasove zagotavlja s trgovanjem z Jelinčiči, Simonoviči in poslancema manjšin, smo dobili konsolidirani parlament petih (ali šestih) strank.
Kakršna koli bo nova koalicija (kapitalski krogi bodo v prihodnjih tednih močno pritiskali, da bo del te tudi NSi), bo njena prva naloga, da čimprej začne z delom. Ob obveznem čiščenju zapuščine Janševe vlade in njenih rabot na vseh področjih se bo morala pripraviti na jesen, ko lahko Slovenijo doletijo novi valovi podražitev in covid-19. Najpozneje do takrat si prebivalci te države, utrujeni od predvolilnega bombardiranja s (samo)slavospevi, zaslužimo tudi izvedeti, kakšno je dejansko stanje javnih financ in kolikšna je luknja, ki jo je za sabo pustila Janševa vlada. Prvi in ključni izziv bo seveda zdravstvo.
A če kaj, je nočne more, imenovane "orbanistan", vendarle konec. Slovenska demokracija je za zdaj preživela.
