Smo v dneh, ko nekateri v Sloveniji živijo sanje. Ste kdaj slišali za Petro Grajžl? Še v začetku leta je delala za brežiško komunalo. Februarja je iz rok svojega partnerja, ki ga je vladajoča stranka izbrala za direktorja Elektra Ljubljana, prevzela vodenje kabineta ministra za okolje Andreja Vizjaka. Pred dnevi pa je postala direktorica državne agencije, ki bo v prihodnjih treh letih zgradila enega največjih projektov domače energetike - skoraj 200 milijonov evrov vredno odlagališče za radioaktivne odpadke pri Krškem.
Le streljaj stran ima sedež Gen Energija, ena od dveh največjih domačih elektroenergetskih skupin, ki ima v lasti slovensko polovico krške nuklearke, hidroelektrarne na Savi in trgovsko družbo Gen-I. Njen novi direktor je Blaž Košorok, dolgoletni član SDS, ki je v novo službo prišel kar s položaja državnega sekretarja za energetiko. Jožetu Možini, najljubšemu RTV novinarju Janeza Janše, se obeta položaj v nadzornem svetu Mladinske knjige založbe. Enako tudi Nini Marin. Njen prijatelj Franci Matoz, sicer predsednik upravnega odbora DUTB in dolgoletni Janšev odvetnik, jo je ob vseh funkcijah uspel spraviti še v upravo Istrabenz Turizma, ki ima v lasti hotele na Obali.
Pred vrati so volitve, ko je sezona lova na službe in položaje že tradicionalno na vrhuncu. To je čas za nagrajevanje zaslužnih kadrov. Eni iz javne uprave bežijo v državna podjetja zato, da si v primeru volilnega poraza njihove stranke zagotovijo bogato odpravnino. Spet druge politični botri pošiljajo na misije – z nalogo, da izpeljejo konkretne posle. Tretji se nadejajo, da jim bo še pred verjetno zamenjavo oblasti z mize padla še kakšna drobtinica.
Toda tokrat je drugače, precej huje.
Preberite še:
Razkrivamo lastnika stanovanja, kjer živi Aleksandra Pivec
160 razpisov za kadre vladajočih strank
Prvič v zgodovini Slovenije smo namreč priča sistematično vodeni operaciji, s katero odhajajoča koalicija tik pred dvanajsto svoje kadre množično seli v javno upravo in državna podjetja, v parlamentu pa serijsko sprejema klientelne zakone. Z drugimi besedami: svojim verjetnim naslednikom namenoma nastavlja mine, kjerkoli jih lahko.
Številke ne lažejo. Samo marca so ministrstva, vladne službe in drugi državni organi objavili neverjetnih 160 javnih razpisov za prosta delovna mesta za nedoločen čas. Gre za maso ljudi, ki prihaja v javni sektor zato, da bo tam ostala. In počakala nove ministre.
Pri tem je še najmanj pomembno, ali in kje jih država potrebuje. Če je vlada že dve leti gluha za kadrovske stiske tožilcev, ki jih je premalo za učinkovit pregon najtežjih oblik kriminala, za ministrstva ni nobenih ovir. Službi za digitalno preobrazbo, ki jo vodi Mark Boris Andrijanič (NSi), je recimo vlada za lani in letos omogočila kar 56 novih zaposlitev.
Za nameček vse to v času, ko se stanje javnih financ že tako poslabšuje, počnejo stranke, ki so bile v opoziciji največje zagovornice "vitke" javne uprave. Sprejemale so "zujfe" in pozivale k varčevanju, saj da si gospodarstvo tako razbohotenega javnega sektorja ne more več privoščiti. Ali kot bi rekel Zdravko Počivalšek, porabimo lahko le, kar ustvarimo.
Preberite še:
Hišnemu zavodu NSi dali denar, od države dobili tovarno
Vsak minister si želi svoj inštitut
Drugi krak te operacije gledamo v parlamentu, kjer koalicija lovi zadnje ostanke političnega plena. Tik pred koncem sedanjega sklica po nujnem postopku sprejema zakone, ki v resnici niso nujni, a služijo le konkretnim političnim ali lobističnim interesom.
Skozi parlamentarno sito je tako spravila nov zakon, s katerim je povečala pooblastila urada za preprečevanje pranja denarja, ki ga že od lani obvladujejo kadri SDS. Prvotni predlog je že pred časom "raztrgala" zakonodajna služba državnega zbora. Na mizi poslancev je že nov zakon o igrah na srečo, ki bo vrata v Slovenijo odprl več zasebnim ponudnikom. Gre za dolgoletno željo avstrijskih in drugih lobistov, ki so jo uspeli "prodati" vladajoči stranki.
V tem času je mogoče vse. Minister za obrambo Matej Tonin (NSi) je tik pred volitvami prišel na idejo, da bi ustanovil vojaško akademijo. Njegov strankarski kolega in minister za delo Janez Cigler Kralj bi za tretjino znižal dodatek za otroka, če ta po osnovni šoli ne bi nadaljeval formalnega šolanja. Če ne bi obiskoval pouka, bi država denarno socialno pomoč njegovemu staršu izplačala "v naravi" - karkoli že to pomeni.
Vsi iščejo zatočišča za "dan potem". Prej omenjeni minister Andrijanič snuje nov inštitut za umetno inteligenco, čeprav ga v Sloveniji že imamo v okviru Instituta Jožefa Stefana. Svoj cilj sta že dosegla Mitja Slavinec, državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, in kmetijski minister Jože Podgoršek. Pomursko združenje, ki ga vodi Slavinec, bo letno dobivalo 100.000 evrov državnega denarja, zaposleni pa bodo imeli status javnih uslužbencev. Še štirikrat več denarja bo iz proračuna po novem prejemala Visoka šola Grm iz Novega mesta. Uganili ste: njen dekan pred prihodom v politiko je bil Podgoršek.
Preberite še:
Skrivnostna soba T za obračun z opozicijo in novinarji
Parlament je bazar, država je šank
Je kdo omenil Boruta Rončevića, dvornega anketarja vladajoče stranke in predsednika nadzornega sveta RTV Slovenija? Njegova fakulteta je pod to vlado že dobila koncesijo za študijski program mediji in novinarstvo. Pred dnevi je vlada inštitutu, ki ga vodi, za dve leti dodelila več kot pet milijonov evrov državnega denarja. In to zgolj na podlagi analiz, ki so jih pisali Rončević in sodelavci.
V tej zadnji epizodi političnega plenjenja, ki jo gledamo te dni, vsi hitijo. Vlada na dopisnih sejah imenuje svoje ljudi v agencije in druge državne organe. Nadzorniki državnih podjetij, vodeni z daljinskim upravljavcem, na večernih sejah nastavljajo izbrance vladajoče politike. Ministri kar mimo vlade, s podpisi poslancev, v parlament prinašajo zakone, ki so jih pisali izključno zasebni interesi. Velika večina poslancev, ki zanje dvigne roko, jih sploh ne prebere. Dobro vedo, da lahko podporo unovčijo pri katerem od drugih zakonov, ki jih precej bolj zanima. Smo pač v dneh, ko nekateri - ne le Petra Grajžl - živijo sanje.
V takšni situaciji, ko bi morala Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) v živo "loviti" svoje zavezance, je parlament le še bazar, država pa šank, pri katerem lahko vsak brezplačno naroči, kar mu srce poželi. Odzvonil je zvonec za zadnjo rundo in glavobol bo velik. Ne le za verjetno novo vlado, ampak za vse nas, ki bomo ta zapitek plačevali še vrsto let.
