"Nisi obtičal v prometu. Ti si promet!" (iz promocijske kampanje proizvajalca navigacije TomTom)
Dars je največji ponudnik plačljivih parkirišč v državi. Dnevno videvamo kolone parkiranih avtomobilov od Ljubljane skoraj do Trojan, Kamnika, Logatca, Ivančne Gorice in še kam. Nepregledna množica avtomobilov se s hitrostjo, ki jo v naravi premorejo samo še ledeniki, dnevno preriva v mesto in popoldne poskuša priti nazaj. Povprečno v teh kolonah porabimo en do dva dneva na leto.
Je to naša usoda? Marsikdo izpostavlja, da je vzrok kolon pretirana centraliziranost države, kjer vse ceste vodijo v Ljubljano in stojijo vse najpomembnejše javne ustanove, kot so bolnišnice, univerza, državna administracija, sodišča in podobno. Posledice tudi ne izostanejo, ko gledamo cene nepremičnin, ki so v Ljubljani v primerjavi s preostankom države vrtoglavo visoke. Kot rešitev se ponuja decentralizacija, kjer bi nove ustanove v največji možni meri postavljali izven Ljubljane.
Nova prestolnica v Grosupljem ali nad Kobaridom?
Decentralizacija se sliši lepo, v praksi je malo težje. Res je sicer, da vse glavne prometnice v Sloveniji vodijo v Ljubljano, toda postavili jih nismo zaradi mesta. Mesto je nastalo na stičišču prometnih poti. Pogled na reliefni zemljevid Slovenije pokaže, da edine smotrne povezave vzhoda države z zahodom in severa z jugom vodijo čez košček zemlje pod Rožnikom, Šišenskim hribom in Golovcem, kjer za nameček stoji kar nekaj stavb iz opeke, železa in betona ter ima dom več sto tisoč ljudi.
Ljubljana in Ljubljanska kotlina nista dom tolikšnemu številu ustanov zato, ker so zlobni Ljubljančani skovali zaroto proti preostanku Slovenije, saj so si res srčno želeli dušiti v izpušnih plinih dnevnih migrantov in plačevati po štiri povprečne plače za kvadratni meter stanovanja. Centralizacija ne koristi nikomur. Ljubljana je dom masi ustanov zato, ker lokacija gospodarske aktivnosti velikega pomena in podjetja želijo delovati na čim bolj učinkovitih lokacijah.
Če prestavimo prestolnico in državno administracijo v Grosuplje (kot so se že pojavili predlogi), se to ne bo spremenilo, kot tudi ne, če zgradimo novo prestolnico nekje na Goričkem ali nad Kobaridom. Gospodarski center države bo ostal tam, kjer že od nekdaj. Izpraznjeno nišo državnih ustanov bodo napolnila nova podjetja. Tudi če se postavimo na glavo in delamo piruete, nam ne bo pomagalo. Kolone bodo ostale, nedostopne nepremičnine pa tudi.
Preberite še:
Kje boste jutri? V zastoju na avtocesti #kolumna
Rajši boljše povezave z vlakom
Če situacije ne moremo spremeniti, nam ne preostane drugega, kot da se prilagodimo. Izboljšati moramo infrastrukturo javnega prevoza v Ljubljano tako, da bo bolje koristila dnevnim migrantom in s tem omogočila pametno alternativo avtomobilu. Trenutno je velika ovira ravno v tem, da je stanje v zastoju res neprijetno, toda še vedno traja manj časa kot kakšna železnica, ki se ustavi pri vsakem kurniku, pri večjih kurnikih pa po dvakrat. Mestni promet tekmuje za prostor na cesti z avtomobili, zato bo vedno počasnejši od avta.
Celovitih rešitev ni. Ideje o podzemni železnici so lepe sanje, toda zaradi narave tal in podtalnice bodo žal ostale le sanje. Edina možnost je več parcialnih rešitev, ki same po sebi ne bodo zadostne, toda v koncertu z ostalimi lahko ublažijo katastrofo, ki ji rečemo dnevne konice. Pozdravljam širjenje sistema P+R in pozivam, da se sistem enotne vozovnice za ves mestni promet čim prej razširi tudi na Ljubljano.
Razmislimo tudi o povsem brezplačnem potniškem prometu za vse. Na ta način bo javni prevoz za uporabnike gotovo cenejši od avtomobila. Boljše povezave z vlakom so nujne, gradnja mestne železnice pa projekt, ki se vsako leto zamakne za dvanajst mesecev.
Preberite še:
Veliki brat na psihiatriji #kolumna
Ne tretjemu pasu na avtocestah
Edina rešitev, ki ne nudi izboljšanja, je širjenje cest in povečanje števila voznih pasov: težava praviloma ni pretočnost ceste, temveč ozka grla na koncu avtocest. S povečanjem števila voznih pasov predvsem širimo plačljiva parkirišča, ki jim rečemo avtoceste. Ustvariti moramo pametne alternative avtomobilski mobilnosti, ne prilagajati vsega avtomobilom, ki ji že predolgo vladajo. Določene povezave so lahko smiselne, recimo dodaten krak med Gorenjsko in Štajersko avtocesto, da se ognemo Severni obvoznici, toda dodatni pasovi na obstoječih cestah imajo zelo omejen doprinos.
Z bolj pretočnimi cestami okoli največjega prometnega vozlišča v državi se lahko zgodi tudi tisto, kar je danes domala nemogoče. Za investicijo lahko postanejo zanimive lokacije, ki so ta hip časovno preveč oddaljene od strank. Decentralizacija države ni mogoča, če je potrebno biti fizično dovolj blizu, da potovalni čas ni predolg. Toda bolj pretočne ceste in boljše omrežje javne infrastrukture omogočajo tudi malo večjo oddaljenost od prometnih vozlišč.
V boju proti prometu ni poražencev, s pravimi pristopi lahko zmagamo vsi. Nekateri zmagajo tako, da jim ni potrebno več oponašati polžev v zamaških, drugi tako, da imajo sedaj službo blizu doma. Spet tretji imajo čistejši zrak in si lahko privoščijo še kaj več kot postelje v garaži, če se ne želijo seliti iz rodnega kraja.
Potrebno si je samo upati in sodelovati, ne slepo služiti prevoznemu sredstvu, ki ima svoje prednosti, a tudi slabosti.
Preberite še:
Strašijo nas z Udbo, sami pa so izumili tajno policijo #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
