"Potem so spustili rolete, da drugi pacienti ne bi videli v sobo. Pretepali so me po jajcih, po vsem telesu. Blazino so mi pritiskali direkt na obraz. Občutek sem imel, da me hočejo umoriti. Dušil sem se. Mislil sem, da bom umrl." - (Pričevanje enega izmed pacientov Psihiatrične klinike Ljubljana)
Kot je zadnje mesece že v navadi, nas pretresa nov zdravstveni škandal, tokrat gre za dogajanje za stenami Psihiatrične klinike Ljubljana. Pričevanja so grozljiva: izživljanje zaposlenih nad nemočnimi, privezanimi pacienti zahteva kazensko odgovornost. Toda tu naletimo na težavo, saj sta resnici, kot je to v navadi, vsaj dve: pacientova in tista od zdravniškega osebja.
Zgodbe pacientov zahtevajo aretacije praktično celotnega osebja ustanove. Če so resnične krivi vsi, tako nasilneži, ki so se spravljali nad paciente, kot tudi vsi ostali, ki o tem niso obvestili odgovornih in policije. Ustanova se po poslanstvu ukvarja s še posebej ranljivo skupino ljudi, s psihiatričnimi bolniki. Zaposleni, ki opazi znake nasilništva nad pacienti in tega ne prijavi, si zasluži bivanje v neki drugi ustanovi z jeklenimi palicami na oknih. Kdor tako nasilje dejansko izvaja ali aktivno brani nasilneže, mora tam preživeti kako desetletje, v uk in opomin ostalim, da se ne zgodi nikoli več.
Toda tudi zgodb zdravniškega osebja ne moremo kar zanemariti. Psihiatrični pacienti so pogosto nasilni, ker ne vedo, kaj delajo, imajo halucinacije ali druge posledice bolezni. Včasih je take paciente resnično potrebno obvladati s silo, ker so sicer nevarni sebi in drugim. Zgodbe pacientov so grozljive, toda vsako pričevanje je vedno nezanesljivo, pričevanje osebe z omračenim umom še toliko bolj. Zgodb pacientov ne moremo vzeti za sveto resnico. Hkrati takih zgodb tudi ne smemo zanemariti, saj predstavljajo edino okno, skozi katerega lahko vidimo svet, ki bi ga zaposleni morda želeli zakriti.
Preberite še:
Strašijo nas z Udbo, sami pa so izumili tajno policijo #kolumna
Prva naloga je varovanje zdravja pacientov
Ko bi vsaj obstajal kak način, neko tehnološko čudo, ki bi omogočalo zajem slike na daljavo. Reklo bi se mu lahko "kamera" in bi sliko pošiljalo daleč stran, v neko drugo napravo, ki bi kazala sliko. Tej napravi bi lahko rekli "dalekovid", oziroma "televizor", če želimo kazati visok kulturni nivo z znanjem latinščine. S tem bi lahko vsaj približno ugotovili, kaj je res in kaj ne. Jasno takih posnetkov javnost ne sme kar tako videti, toda vidijo jih lahko pooblaščenci neodvisnih ustanov – tudi tujih, če ne gre drugače.
Če je video nadzor kje upravičen, je to v bolnišnici, kjer se pojavljajo zgodbe o zlorabah pacientov, ki zaradi svoje diagnoze ne morejo povedati, kaj se je zgodilo. Poročila uradnih preiskav klinike bodo vedno temeljila na pričanjih prisotnih. V našem primeru ima ena stran motiv lagati, drugo stran pesti bolezen, zaradi katere moramo njihove zgodbe jemati še z dodatno rezervo. Bolnišnica že lahko ugotovi, da "ni dokazov", da bi do zlorab res prihajalo, toda to v resnici ni njena prava naloga. V takem primeru je prvenstvena naloga institucije in sistema zagotoviti, da do zlorab ne prihaja. Da za nekaj "ni dokazov", pomeni samo to, da ne moremo nikogar obsoditi na sodišču. Za zagotovilo, da do zlorab varovancev ne prihaja, moramo zahtevati bistveno višji nivo dokazov. Zahtevati moramo, da "ni mogoče, da je do zlorab prišlo, brez da bi imeli dokaze zanje".
Prvenstvena naloga vsake bolnišnice je varovanje zdravja pacientov v njej. Vse ostalo mora biti podrejenega pomena. Nekateri pacienti v psihiatričnih ustanovah so res lahko nevarni ne samo sebi, temveč tudi okolici, zato je določena stopnja prisile in tudi nasilja tam žal nujna. Toda to ne pomeni, da se moramo zadovoljiti zgolj z besedami obtoženih, da oni niso niso delali nič neupravičenega. To morda drži, morda ne. Misteriozno napravo, ki te dileme zlahka razreši, imamo in niti ni draga, zato ni utemeljenega razloga, da ne bi aktivno iskali primerov zlorab, jih dokumentirali in ukrepali pravočasno.
Preberite še:
Logar je ponižni sluga dona iz Grosuplja #kolumna
Zaupanje javnosti spet na ničli
Pravočasen ukrep je preventiven, ne kurativen. Ko enkrat nekdanji pacienti pridejo v medije, je že prepozno. Ne glede na to, ali je do zlorab prihajalo ali ne, je ugled pomembne javnozdravstvene ustanove okrnjen. "Polje", kot se v pogovornem jeziku reče ustanovi, ima slab sloves še eno generacijo več. Zaupanje javnosti je spet na ničli.
Če bi ukrepali pravočasno, bi bilo mogoče reči, ali do zlorab prihaja ali ne. V tem primeru bi bil odgovor gotovo: "ne, ne prihaja". Tudi če bi kakšni zaposleni res želeli biti nasilni, bi jih že sama prisotnost kamer odvrnila od najhujšega. Če bi do nasilja vseeno prišlo, bi se lahko primerno ukrepalo ob prvem primeru. V najslabšem primeru bi imeli nekaj osamljenih incidentov, ki se ne bi nikoli ponovili.
Direktor psihiatrične klinike je na položaj prišel pred petnajstimi leti. Ko je bil na položaju štiri leta, natančneje leta 2012, smo brali zgodbe o posilstvih na psihiatrični kliniki. Danes beremo zgodbe o nasilju nad pacienti, ki jim tako ali tako ne bo nihče verjel. S pravočasnim ukrepanjem bi se temu izognili.
Tudi to je razlog, zakaj mora dr. Zalar odstopiti.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
