Pravijo, da volk menja dlako, a narave nikoli. Konec februarja je Janez Janša prišel v predsedniško palačo. Skupaj z Borutom Pahorjem sta stopila pred novinarje. Sledil je nenavaden prizor.
Tam je stal predsednik republike in Janšo, kandidata za mandatarja, ki ga je izbral sam, že vnaprej miril. Pozval ga je, naj “se vzdrži izjav ali ravnanj, ki bi bile žaljive ali sovražne”. Opozarjal ga je, da imajo demokracija, spoštovanje človekovega dostojanstva in neodvisnost medijev trajno vrednost. Čeprav je predsednik republike govoril o “nas vseh”, je Janša vedel, da mu Pahor sporoča, naj v prihodnjih tednih ne izgubi živcev.
Ni pomagalo. Po slabih dveh mesecih Janševe vlade so padle vse maske – ne le prtički z gumicami. Včeraj zvečer se je Slovenija vrnila v začetek leta 2013. Na protestih v Ljubljani se je zbralo več kot deset tisoč ljudi. Pri tolikšnem številu nikakor ne gre več le za zombije, “anarhiste”, “levičarje na državnih jaslih”, “petokolonaše” ali druge kandidate iz standardnega repertoarja zmerljivk Nova24TV. Dejstvo je, da smo pred novo politično krizo.
Nova slovenska pomlad?
Protesti niso vzrok, ampak posledica - nakopičenega gneva, jeze, strahu in negotovosti. Kdor jih ni pričakoval, v zadnjih tednih ni bil v Sloveniji, ali pa je Jelko Kacin. Dva milijona prebivalcev Slovenije je več tednov preživelo v karanteni. Številni od izbruha epidemije nimajo odgovora, kaj in kako naprej. Enako kot leta 2013 je Slovenija v veliki gospodarski krizi, pri čemer ji zdaj grozi največja recesija v zgodovini. V zraku visi še drugi val epidemije.
V takšnih, skrajno resnih razmerah bi Slovenija nujno potrebovala operativno in osredotočeno vlado, ki bi hitro in učinkovito postavila blazine za čim bolj mehak pristanek gospodarstva ob tla. Ki bi ljudi pomirjala in jim dajala upanje. Ki bi postavila temelje za okrevanje. Ki je ne bi prevevali sumi korupcije ob poslih, pri katerih je “šlo za življenja”.
To, kar gledamo, je žal daleč od tega. Slovenija danes nima “tehnične” vlade, usmerjene v strateške cilje države, ampak vlado, izrazito podrejeno dominantni stranki z jasnimi interesi. Kar je najhuje, te interese je pripravljena uveljavljati za vsako ceno in tega niti ne skriva več.
Janšev prvi cilj: prevzem represivnega aparata in medijev
Že epidemija je nakazala, kam pes moli taco. Medtem ko so ljudje ubogljivo sledili ukrepom, je bilo vedno več znamenj, da gre nekaj narobe. Stroka je bila dobra le, če je govorila tisto, kar je želela slišati politika. Kršitev tega pravila sta dva neposlušna direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) plačala z razrešitvijo. V senci boja proti virusu se je policiji na hitro želelo podeliti velikanska pooblastila za sledenje državljanom. Tik pred spornimi posli z zaščitno opremo so ugasnili podatki o javnih nakazilih. Zakaj, je postalo jasno v zadnjih tednih.
Ljudje so bili tiho. Ostajali so doma, ko so jih policisti še lovili na občinskih mejah, in poslušali, da niso dovolj pridni. Nihče jim ni podaril nasmeha, kot bi rekel Aleksander Čeferin, le propagandne plakate in vrnitev v leto 1991. A postajalo je vse bolj jasno, kaj si je Janša zastavil kot ključni cilj - še pred poletjem prevzeti represivni aparat in medije.
Prvi cilj je že dosegel. V slabih dveh mesecih je Janševa metla počistila celotno policijo. Zamenjava šefa NPU tik po tem, ko je ta začel preiskavo poslov z zaščitno opremo, bi morala prižgati vse alarme v državi. Janševi ljudje so na čelu Sove in urada za preprečevanja pranja denarja.
Naslednja tarča SDS so mediji. Tokrat cilj ni le podreditev, ampak uničenje javne televizije, že pred Tarčo sovražnika številka ena, nato pa vseh ostalih večjih medijev. Ob velikanskih ekonomskih posledicah epidemije je njihov sogovornik vlada, ki jih izrazito sovraži. V krizi celo vidi najboljšo priložnost, da jim zada končni udarec. Kaj je Janši že govoril Borut Pahor?
Preberite še:
Kaj je cilj Janše po ekspresnem prevzemu represije?
Dovolj je psihoze! To ni 1991.
Twitter vlada brez fokusa
Na meji surrealnega je, koliko časa in energije Janša in njegova ekipa med epidemijo in ekonomsko krizo takšnih razsežnosti namenjata “vojni” z mediji. Predsednik vlade se javno prepira s tujimi novinarji, domače pa pošilja “nazaj v Jugoslavijo”. Evropska poslanka SDS ponosno objavlja svoje dopisovanje z uglednim nemškim medijem, ki je značilno za madžarske ambasade v tujini. Ministrstvo za zunanje zadeve, ki molči ob Orbanovih zemljevidih velike Ogrske, pošilja depeše Svetu Evrope, Dimitrij Rupel pa spet piše pisma bralcev. Tokrat ne v Delo, ampak v britanski Guardian.
Posledica vladanja prek Twitterja in usmerjenosti v prevzeme družbenih podsistemov je disfunkcionalnost ključnih delov vlade. Ljudje so jo dobro opazili šele, ko se je začelo vračati javno življenje. Odpiranje države je na neki točki več kot očitno ušlo nadzoru. Najprej se je čakalo na raziskavo o razširjenosti virusa. Zdaj, ko jo imamo, nihče ne ve, kaj bi z njo počel. Ker epidemiologi nimajo svojega “Galeta”, v državi ni strokovne avtoritete, ki bi ji ljudje brezpogojno verjeli pri omejitvah življenja. Navodila so zmedena, včasih si celo nasprotujoča.
Spet smo pri fokusu: vlada ga namesto v “proti-korona” ukrepe, pri katerih Slovenija zaostaja za drugimi državami, spet usmerja v migrante, ki jih ni. Njen notranji minister daje navodila policiji, kako naj lovi protestnike. Minister, zadolžen za gospodarstvo, se je v prvih tednih največ ukvarjal z maskami. “Proti-korona” zakone je zato v parlamentu predstavljal minister za finance, ki še vedno ne ve, kaj mu bo dovolil Bruselj in česa ne.
Kaj imajo skupnega Čeferin, Gale in Dolenjski muzej?
Ne gre za začetniške nerodnosti. Vse to, kar gledamo, je v resnici cena, ki jo država plačuje za posvečenost največje vladne stranke svojim ciljem. Ti so mamljivi, a za demokracijo nevarni.
Uničeni mediji bi pomenili, da ni več nasprotnika v bitki za interpretacijo in privatizacijo epidemije. Obvladovan represivni sistem pomeni kontrolo nad informacijami, posli in - protesti. Oboje je pogoj za demokracijo po Janševi podobi z ograjenim parlamentom, v kateri ni prostora za drugačno mnenje. Če ne verjamete, vprašajte Aleksandra Čeferina, Riharda Knaflja, Ivana Eržena, Ivana Galeta, ustavne sodnike, novinarje ali – Dolenjski muzej.
Včeraj je Janša na ulicah Ljubljane spet dobil jasno sporočilo. Leta 2013 ga ni razumel, ampak je ljudi zmerjal z zombiji, skliceval seje sveta za nacionalno varnost in organiziral lastne, provladne shode. Ko je prišlo na proteste dvajset tisoč ljudi, je njegova koalicija razpadla. Kakšno potezo bo potegnil v situaciji, ko z avtobusi ne more pripeljati ljudi v Ljubljano? Če drži tista o volkovi naravi, nas morda že kmalu čakajo volitve.
Preberite še:
