V teh dneh me je v bloku pričakalo obvestilo, da je vstop v dvigalo dovoljen le v maski in rokavicah. Za hip me je zmedlo. Pred tem sem nekje ujel priporočilo, da je kabino dvigala treba uporabljati posamično. Laično pomislim, zakaj bi človek, ki se sam pelje v dvigalu, za to potreboval masko.
Toda takoj sem razumel namen obvestila. V bloku živijo tudi starejši ljudje, zato je treba izničiti tveganja za širitev koronavirusa COVID-19. Vsak dan zato hodim po stopnicah, iz katerih udarja vonj po razkužilu. Kmalu bo tri tedne, odkar sem nazadnje srečal kogarkoli od sosedov. Dvorišče je prazno. Ljudje na bližnji bencinski servis vstopajo v maskah in ločeno. Hodijo po različni strani ceste.
To je slika Slovenije v karanteni. Na eni strani velikanska množica ljudi, ki "živijo" ukrepe in so jim prilagodili vsakdanje življenje. Vsi so v enakih strahovih in dvomih. Kako dolgo še? Kaj, če se okužimo jaz ali moji bližnji? Kaj bo z mojo službo, stanovanjskim kreditom, podjetjem ali prihodki?
Na drugi strani so novi odloki, sprejeti zato, ker – prosto po Jelku Kacinu – nismo bili dovolj pridni. So kot nekakšna kolektivna kazen za "invazijo na Obalo", ki je očitno ni bilo, sprehajalce in rekreativce, ki so šli v gozd ujet kakšno uro sončnih žarkov.
Doma boste, ker niste pridni
Omejitev gibanja ljudi na ozemlje občin je v zadnjih dneh povzročila kup nerešljivih težav in dilem: od ločitve parov, ki ne živijo skupaj, do obiskovanja njiv, zidanic in pogrebov. Vse skupaj postaja podobno romanu Franza Kafke. Policija ustavlja avtomobile z "napačnimi" registrskimi tablicami ali na konjih opreza za sprehajalci. Redarji hodijo po praznih središčih mest, ki uradno niso več namenjena sprehajanju. Nekateri župani prepovedujejo celo zbiranja na zasebnih dvoriščih hiš.
Seveda velja ponoviti še enkrat: ostanite doma in držite se karantene. To je v teh razmerah največ, kar lahko naredimo za zdravstveni sistem. Toda nekje v drobnem tisku banalnosti novih odlokov se je že zdavnaj izgubil njihov osnovni in edini pravilni namen – v celoti omejiti stike med ljudmi. Poglejte skozi okno in videli boste, da ljudi ni. Kdaj ste se nazadnje na ulici pogovarjali s komerkoli?
"Ko Janša govori, da ni čas za delitve, v treh tednih dvakrat obglavi vrh osrednje zdravstvene institucije za boj proti epidemiji. Zakaj? Ker je imel lastno, strokovno mnenje."
V čem je torej problem? Da je v teh časih, ko so živci ljudi napeti zaradi strahu in negotovosti, ključen pristop. Eno je fizična karantena, v katero se zapremo, ker vemo, da kot družba to počnemo za skupno dobro. Drugo je občutek, da je treba ljudi, ki za razliko od tistih v Italiji nikoli niso bežali pred izolacijo, ob tem še disciplinirati, podučevati kot prvošolce, zapirati v miselne kletke ali celo prekomerno "zategovati" režim njihovih življenj.
Kaj so nas naučili trije tedni Janševe vlade?
Tega Janševa vlada ne želi ali ne more razumeti. Ravno nasprotno, po treh tednih postaja jasno, katero smer je izbrala in kaj so njeni, ne tako skriti nameni. Iz kroga svetovalcev o zdravstvenih ukrepih je v zadnjih dneh odstranila še zadnje epidemiologe, torej tiste strokovnjake, ki vedo največ o epidemijah. Mimo mnenja stroke je ljudi "zaklenila" v občine, za nadzor nad njimi pa bo potrebovala veliko število policistov. Našla jih bo na državnih mejah, zaradi česar bo tam (in v letališčih, pristaniščih in še kje) potrebovala vojsko.
Naša vojska je sicer že pet let na meji s Hrvaško. V zadnjih tednih pomaga pri dezinfekciji domov za starejše in drugih opravilih. Toda zdaj ji želi vlada zaradi približno dvajsetih migrantov na dan, ki so pred izbruhom epidemije v povprečju prečkali mejo, podeliti še izjemna pooblastila.
Še sledite? Medtem ko "padajo" domovi za starejše, v državi pa kronično primanjkuje mask, nam vlada kot prvovrstno politično zgodbo prodaja nekakšen referendum o Slovenski vojski. Obrambni minister poudarja, da "ne bo dovolil strašenja s Slovensko vojsko". Mimogrede je vlada v tri milijarde evrov vreden paket ekonomskih ukrepov, največji v zgodovini države, skušala potisniti še dva člena, ki omogočata policiji pridobivanje zdravstvenih podatkov in sledenje telefonom.
O čem se sploh pogovarjamo?
Če WHO misli drugače, ga pošlješ pred sodišče
Živimo v časih, ki zahtevajo, da prebivalci zaupamo odločitvam vlade in njenim ukrepom. Res je, da vlade v vseh državah opravljajo težko delo, a ljudje so v teh razmerah žrtvovali ogromno. Ne le svojo ekonomsko prihodnost, ampak osebno svobodo. Državniki v tujini zato vedo, da je zaupanje ključ. Ko se izgubi, ga ni mogoče pridobiti nazaj. Nastopi Angele Merkel v Nemčiji, Lea Varadkarja na Irskem, Jacinde Ardern na Novi Zelandiji in drugih so zato motivacijski, spoštljivi in - ponižni.
"Po treh tednih postaja jasno, katero smer je izbrala Janševa vlada in kaj so njeni, ne tako skriti nameni."
Prav zaupanje je v Sloveniji ključni problem. Janševi vladi in njenemu predsedniku pač ne gre zaupati. Katera stranka, ki "v srcu dobro misli", je reševanje gospodarstva pred recesijo in stisk ljudi v teh časih pripravljena pogojevati z vzpostavitvijo policijske države? In zakaj bi vlada v trenutku, ko se okrog trenutno največjega korita – poslov z zaščitno opremo – začnejo smukati podjetniki, lobisti, špekulanti, prevaranti in kruhoborci vseh vrst, prenehala javno objavljati državna nakazila?
Ko Janša govori, da ni čas za delitve, v treh tednih dvakrat obglavi vrh osrednje zdravstvene institucije za boj proti epidemiji. Zakaj? Ker je imel lastno, strokovno mnenje, drugačno od ljubiteljev vojske in policije. Četudi mora Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) po zakonu delati po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), to vladajočih ne zanima. Janša bi WHO, ki od leta 1948 deluje pod okriljem OZN, poslal kar pred "mednarodno sodišče za koruptivne posameznike".
Pazite, tega na Twitterju ne zapiše nek anonimni spletni trol, ampak predsednik vlade države EU.
Ko zbolijo ovce, pokličeš veterinarja, ne ovna.
Ko bi morala vlada združiti vse možgane te dvomilijonske države, njen predsednik in njegovi aparatčiki drugače misleče strokovnjake, ki si še upajo spregovoriti, zmerjajo in ponižujejo. Pljuvajo po "zbirokratiziranem aparatu" ministrstev, ki je vendarle uspel v rekordnih treh dneh spisati najpomembnejši zakon tega desetletja. Nato v trenutkih, ki da "zahtevajo enotnost naroda", pri sprejemanju zakona, ki celo po Janševem mnenju "ni popoln", gladko zavržejo skoraj vse amandmaje opozicije, celo najbolj smiselne med njimi.
Ne gre le za materijo, ampak tudi formo. Novinarske konference spominjajo na čase vojne. Na njih v veliki večini govorijo politiki, ne zdravniki, zato ljudje ne vedo, kaj lahko in česa ne smejo početi. Strokovnih avtoritet ni, ker morajo imeti člansko izkaznico Partije.
Janša nam ponuja paralele z osamosvojitveno vojno, le da je tokrat sovražnik neviden. V državnem zboru je nakazal celo na možnost uvedbe izrednega stanja. Toda junaki osamosvojitvene vojne bi morali pogledati na uro. To ni leto 1991. Nismo več republika, ki ustavlja jugoslovanske tanke in išče mednarodno priznanje, ampak tri desetletja stara država, članica EU in zveze Nato, ki doživlja največji zunanji ekonomski šok v svoji zgodovini. Še vedno smo prva, ne druga republika. Nismo v vojni, ampak sredi epidemije. Ko zbolijo ovce, pokličeš veterinarja, ne ovna.
Dovolj je, zato nehajte s to psihozo! Ljudje še razumejo, kaj je na kocki, a bodo v prihodnjih tednih na težkih psiholoških preizkušnjah. Ne potrebujemo novih odmerkov represije, kazni, miselnih iger pri branju odlokov in izrednega stanja, ampak sodelovanje, trdo delo, mirnost, preudarnost, pamet, modre odločitve - in zaščitno opremo. Da bomo lahko vsi hodili v dvigala.
