"Zdravstvena oskrba se ne sme začeti na urgenci." - James H. Douglas (nekdanji guverner ameriške zvezne države Vermont)
Popolnoma nepričakovan in nepredvidljiv vremenski obrat v drugi polovici novembra je povzročil manjši kolaps urgentnih centrov po državi. Vrste so postale nevzdržne, v Ljubljani so pacienti s hudimi okužbami dihal na sprejem v bolnišnico čakali po deset (!) in več ur.
Kdo bi mislil, da se konec novembra lahko vreme tako hitro shladi in povzroči gripe, prehlade in poslabšanje kroničnih obolenj? Toda razloge za kolaps urgence ne gre iskati v povsem nepričakovanem vremenskem obratu, temveč v neodgovorni in zgrešeni zdravstveni politiki vseh dosedanjih vlad.
Krivda je tudi na ducatu ali dveh dobro povezanih posameznikov, ki si na vse kriplje prizadevajo privatizirati dobičke v zdravstvu in slabo donosne programe prepustiti javnim zavodom. Njihov cilj je en sam: naj se vendar ne zgodi nič in situacija ostane takšna, kot je.
Preberite še:
Zaslužki v zdravstvu: po starem tiru se bo vozila raja, po novem pa tisti, ki bodo segli v žep
Se še spomnite covid-19, ki je kosil v domovih za starejše?
Če verjamemo vodilnim v UKC Ljubljana, se je na njihovih vratih naenkrat prikazala množica starejših bolnikov, ki imajo več kroničnih bolezni hkrati in se jim je stanje poslabšalo. Običajno jih najdemo v nadvse lepih zgradbah, ki se jim reče domovi za ostarele.
Se še spomnite prejšnje vlade in množičnih okužb v domovih za starejše z virusom SARS-CoV-2, kar je pripeljalo do številnih preuranjenih smrti? Takrat je bilo veliko glasnih napovedi, da bo odtlej vse drugače. Kaj se je zgodilo? Uganili ste. Za smrti ne bo odgovarjal nihče. Ne takratni premier, zdravstveni ministri, zdravniki ali naključni mimoidoči, ki so imeli prijatelja v vladajoči stranki in so v roke dobili žezlo odločanja.
Spet je ista zgodba. Namesto, da bi za vojsko ostarelih poskrbeli v domovih za starejše, jih vse pošiljajo na urgenco. Zato, da slučajno ne bi bili oni odgovorni za kakšno nepotrebno smrt, jih kar preventivno pošljejo tja, kjer jih morajo vzeti. Podobna je zgodba s starejšimi, za katere v domovih ni prostora. Bodo zanje tako kot nekoč poskrbeli domači? Seveda ne, imajo službe, otroke in svoje življenje. Ne bodo zaradi tega jemali dopusta. Naj se na urgenci ukvarjajo z njimi.
Seveda bodo na urgenci, kjer v teh dneh trpijo neživljenjske napore, rešili kakšno življenje. Toda, kot je v Sloveniji že folklora, ko kašljamo in imamo vročino, nas večina rine k zdravniku. Ali v našem primeru, jih pošljejo k zdravniku, namesto da bi bili v domači oskrbi. Zakaj jih ne bi poslali v negovalno bolnišnico, ki jo UKC Ljubljana celo ima? Ker bo v njenih prostorih do leta 2026 delovala infekcijska klinika.
Preberite še:
Dobički letijo v privatne žepe, zelo bolne paciente pa prepustijo javnemu zdravstvu
V javnem zdravstvu so zavohali lahek denar
Neuspeh javnih zavodov, da bi s kriterijem minimalne cene zagotovili standard "vsem takoj vse", je tudi voda na mlin tako imenovanim podjetnikom, ki se hvalijo z visokimi dobički preprostih in poceni posegov. Javno zdravstvo je že desetletja plen zasebnih interesov, ki privatizirajo dobičke in podržavljajo stroške in tudi trenutni nesrečni zaplet na UKC Ljubljana vsaj deloma del tega.
Dejstvo je, da nagel porast gripoznih obolenj konec novembra morda lahko preseneti v Avstraliji, toda v Sloveniji moramo biti nanj pripravljeni. Dejstvo je tudi, da tako imenovani zdravniški sindikat stavka že skoraj leto dni in po izkušnjah ne bo odnehal, dokler ne dobi svojih zaveznikov v vladno palačo.
Zdravstvo je za Slovenijo gordijski vozel, ki ga ne moremo presekati. V državne jasli se nam je navlekla skupina posameznikov, ki so v zdravstvu zavohali lahek denar, za katerega bi šli tudi prek trupel. Rešitve za tako težavo niso pogajanja in iskanje kompromisov, saj si dejansko ne želijo rešitve. Želijo ohraniti nedelujoče javno zdravstvo, saj v dobro naoljenem stroju javnega zdravstva ni prostora za lahke zaslužkarje.
Preberite še:
Zdravniška stavka: dvolični zaslužkarji, ki so glasni, in garači, ki so tiho in delajo
To so razlogi, zakaj čakamo v vrstah
To je razlog, zakaj čakamo v vrstah, da se opredelimo za osebnega zdravnika. To je razlog, zakaj merimo čakalne dobe v mesecih in letih, ne dneh in tednih. To je tudi razlog, zakaj se v javnih bolnišnicah lušči barva in zakaj včasih na zdravniškem stolu najdemo metuzalema, ki ga najprej zamenjamo za mumijo iz egipčanske grobnice.
Vse to in še več trpimo zato, da bo lahko majhna skupina ljudi bajno bogatela, da bo malo večja skupina prisklednikov okoli njih imela polne žepe in da bo ekskluzivna kasta z njimi povezanih politikov lahko odločala po svoje.
Usmerjena nesposobnost je edini primeren izraz za to, kar se dogaja v našem zdravstvu. Ni toliko težava, da na ključne točke ne znamo postaviti sposobnih ljudi, to marsikje znamo zelo dobro. Tudi sposobnih posameznikov nam ne manjka. Ključni razlog za vedno večje razsulo v zdravstvu leži v delovanju ekipe tako imenovanih lobistov in njihovih prijateljev, katerih glavna skrb je, da naše zdravstvo ne deluje. Če moramo zaradi tega z življenjsko ogrožujočo pljučnico ležati na hodniku bolnišnice zgrajene v času Kubanske raketne krize, je to naš problem, kaj pa nismo volili za privatizacijo vsega.
Preberite še:
Kako rešiti javno zdravstvo? Ministrica naj ukine "doping" za visoke dobičke zasebnikov.
Radi bi bili plačani enako, a bi težje primere prepustili javnemu zdravstvu
Največja ironija vsega je, da imamo rešitev že vdelano v sistem. Zasebniki si že vrsto let prizadevajo, da bi se njihove storitve financiralo v enakem obsegu kot storitve javnega zdravstva. Zahteva je sicer čisto razumna, toda težava je v tem, da določenih posegov zasebniki nočejo opravljati, ker niso dobičkonosni. Povsem enostavna rešitev je, da se jih financira v enakem obsegu kot javne zavode, vendar se jih z zakonom in pogodbo prisili, da obravnavajo vsa stanja iz košarice storitev, ki jim jo plačuje država.
Tega neka majhna zasebna klinika seveda ne zmore, nekatera stanja potrebujejo velike interdisciplinarne ekipe, zato bi moral zasebnik določenim pacientom pač plačati zdravljenje v javni ustanovi. Pacient bi se v vsakem primeru zdravil tam, ampak tako bi vsaj dobičke razdelili pravičneje.
Seveda taka rešitev ni všeč gospodom v matiranih avtomobilih in z elitnimi vilami za vsak dan v tednu. Toda roko na srce, kaj je njim všeč, res ne bi smelo skrbeti nikogar. Dosti bolj bi nas moralo skrbeti, ali nam bodo razbito glavo na urgenci lahko zašili še ta teden ali bomo z odprto rano morali čakati do konca podaljšanega vikenda.
To je prihodnost, ki nas čaka, če usmerjene nesposobnosti ne bomo prav kmalu razrešili.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
