Ugrizniti bo treba, da se gospoda navadijo in naučijo, kaj se sme in kaj ne

Slovenija je dežela rudarjev. Po bolj znanih rudnikih železa v Mežici, premoga v Velenju in urana na Žirovskem vrhu smo pred dnevi dobili nov rudnik stropnih plošč v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana. Žal smo imeli tudi prvo laboratorijsko rudniško nesrečo in zaposleni po novem delajo z zaščitnimi čeladami na glavi, kot se za prave rudarje spodobi.

K sreči je bil obseg nesreče omejen in smrtnih žrtev ni bilo. Kak zlomljen prst mogoče že, ampak za prave rudarje taka poškodba ni vredna omembe in v uradnih poročilih piše, da poškodovanih ni bilo. To je dobro. Če bi se namreč kdo poškodoval, bi že govorili o kazenskem pregonu odgovornih za to delovno nesrečo. Brez telesnih poškodb bo treba počakati na oceno materialne škode.

Toda prava škoda niso praske na pokrovih analizatorjev, poškodovan strop in tudi pred javnostjo prikrite poškodbe zaposlenih ne. Prava škoda je tisto, o čemer v tej državi govorimo vse premalo: odgovornost.

Preberite še:
Še pingvini se jezijo: vladajo nesposobneži, ki jim ne bi zaupali izbire nogavic za sprehod

Večmilijonska oprema, ki jo lahko uniči že prah

Laboratorij v UKC Ljubljana je praktično nov. Stavba je bila dokončana leta 2021 in ne 1921, kot je marsikdo mogoče pomislil. V tej novi stavbi, napolnjeni z analizatorji, vrednimi nekaj milijonov evrov, ki jih lahko uniči že prah, se je podrla stropna konstrukcija, ki je morda stala nekaj tisoč evrov.

Vse to v senci nenavadnih izvajalcev, opozoril o konfliktih interesov, aneksov, podražitev in sila nenavadnih izplačil kljub odkritim napakam. Vse smo videli pravočasno, opozorila so bila tu, le storjenega ni bilo nič. Laboratorij je bil odprt in računi plačani, preden so zagotovili, da zaradi tega ne bo komu padel strop na glavo. Vse to smo videli, saj pravi rudarji vidijo vse.

Bo kdo za to odgovarjal? Ko se je leta 2008 vdrl strop v ravno tako novoodprtem predoru Šentvid in nekemu turistu uničil avto, krivca nismo našli. Omet je začel odpadati le nekaj ur po odprtju. Predor je bil kljub temu kar nekako odprt, ker je bilo ravno malo pred volitvami in je vlada želela delovno zmago, da bi prikrila svojo štiri leta trajajočo nesposobnost.

K sreči je zdaj ta predor vsaj normalno prevozen, kramp in karbidovka pa nista več del obvezne opreme gorenjske avtoceste.

Preberite še:
Ne podcenjujmo desnice: ponuja nam cirkus s klovni, a ima v ozadju velike načrte

Vedno samo čakamo na odrešitelja

Zaradi težav s stropi v tej državi smo vsi postali rudarji in kot taki vidimo vse. A kaj, ko smo samo rudarji, navadni delavci s krampi in se glede vsega čutimo nemočne. Za vsako stvar želimo, da jo opravi nekdo namesto nas. Da, borite se za nas. Podprli vas bomo, ampak iz varnega ozadja.

Toda ta naš pogled, da smo samo rudarji, ni pravilen. Nihče ni "samo" rudar, saj gre za enega najbolj okrutnih poklicev. Rudarji se postavijo sami zase, mi se nočemo. Iz glave si moramo izbiti naučeno nemoč, ki nas obvladuje v korist drugih.

To je namreč pravi razlog, zakaj smo vedno "samo" nekaj in zakaj čakamo na odrešitelja, na Kralja Matjaža, ki bo dvignil svoj meč in nas popeljal v boljšo prihodnost. Obljuba boljše prihodnosti nekoč, ko bo prišel nekdo in to storil, je recept, ki nas drži v slabši sedanjosti. Boljše prihodnosti se ne dobi, lahko se jo samo vzame.

Nekateri so to že zdavnaj ugotovili in zdaj štejejo petstotake na Mavriciju in še kje drugje. Vzeli so svojo prihodnost v roke in s tem ukradli del naše. Zato imamo rudnike tam, kjer bi morali imeti avtocestne tunele in medicinske laboratorije. Nekdo je ukradel del naše prihodnosti zase, medtem ko smo sedeli in čakali na tistega, ki bi nam podaril, kar si lahko vzamemo samo sami.

Preberite še:
V Kaliforniji, ki nima letal za gašenje, je zgorela tudi mantra, da je javni sektor odveč

Dokler bomo tiho, bo prihodnost pripadala tistim, ki so nam jo vzeli

Če se hočemo izogniti prihodnosti, ki je temna kot rudniški jašek, potrebujemo preskok v glavi. Premaknimo stikalo, ki nam pravi, da smo "samo" nekaj, najsi bodo to rudarji, kmetje ali navadni ljudje. Če hočemo, smo lahko dosti več kot le navadna kulisa večjega dogajanja, ki smo mu priča, a nanj v resnici nimamo vpliva.

V resnici je naš vpliv velik natanko toliko, kot ga naredimo velikega. Podrt strop v praktično novogradnji brez težav odnese vse odgovorne za gradnjo, od vodje laboratorija do takratnih vodilnih v UKC in še koga. Nekdo je delo zaupal nesposobnežu, ki ga je nadziral amater, in na to je bil pravočasno opozorjen. Odgovoren ne sme biti samo izvajalec, temveč celotna veriga odločevalcev v sistemu, ki ga nekateri uporabljajo kot bankomat.

Toda za kaj takega bo treba dvigniti glavo in pokazati zobe. Tudi ugrizniti bo treba, da se gospoda navadijo in naučijo, kaj se sme in kaj ne. Dokler bomo na take stvari sklanjali glavo, si mrmrali v brk in stiskali pesti, ne bo ničesar. Naša prihodnost bo pripadala tistim, ki so nam jo vzeli.

Smo kot rudarji in že sedaj vidimo vse. Bodimo še kot rudarji in se postavimo sami zase, preden končamo v rudniškem jašku.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.