Vse razprave o tem, kako rešiti domače zdravstvo, so pri nas bolj ali manj enake. Začnejo se z ugotavljanjem, da "sistem razpada", ker da ni dovolj denarja. Nadaljujejo se s paničnimi svarili zdravniških organizacij o prenizkih plačah, zaradi katerih bodo zdravniki odšli v tujino. Na desni glavno težavo vidijo v monopolu javne zdravstvene blagajne, na levi v preveliki vlogi zasebnikov. Vsi govorijo o reformah, ki si jih v resnici nihče ne želi.
Vse skupaj se zdi na prvi pogled nerešljivo, celo kaotično. A to je le megla, ki jo znajo zelo dobro spuščati ljudje in skupine z interesi. Tudi zato se je treba pri iskanju rešitev ozreti v tujino. Recimo v Francijo, kjer bodo v začetku junija stavkali zdravniki. Toda pozor: ne gre za zdravnike iz javnih bolnišnic, ampak zaposlene v zasebnih klinikah.
Da, prav ste prebrali. V Franciji bodo stavkali "privatniki". Ti so namreč nezadovoljni z načinom financiranja. Menijo, da jim država storitve, ki jih opravljajo za javno blagajno, plačuje preslabo. Državna zavarovalnica bo tako za letos javnim bolnišnicam za operacije, posege in preglede plačevala dobre štiri odstotke več kot lani. Medtem bodo cene storitev zasebnih klinik praktično ostale enake.
Kaj bi se morala iz tega naučiti ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel?
Preberite še:
Zdravniki med stavko naredijo več, čakajočih pa celo manj #podatki
Sistemsko izčrpavanje javnega zdravstva
Ena glavnih težav javnega zdravstva je njegovo načrtno slabljenje na račun nelojalne konkurence zasebnikov. V Sloveniji se radi zgražamo nad nemoralo zdravniških "dvoživk". Toda pri tem pozabljamo, da je problem v sistemu, ki zdravnike, zaposlene v javnih bolnišnicah, dobesedno sili k delu drugje.
Na eni strani so javne bolnišnice, ki imajo zvezane roke pri nagrajevanju zaposlenih. Četudi bi ti želeli delati več, v javnih zavodih ne morejo, ker začne javna zdravstvena blagajna proti koncu leta zapirati pipico financiranja. Ker so te bolnišnice javne, morajo opravljati vse, tudi najdražje in najzahtevnejše posege, zaradi česar delajo izgubo. Če k temu prištejemo še dobaviteljske in druge pripete "cevke", je jasno, kam ta spirala vodi.
Na drugi strani so zasebne klinike, ki si same izbirajo, katere storitve bodo opravile in katerih ne. Ni jim treba zagotavljati neprekinjenega zdravstvenega varstva, urgence, vseh preiskav in drugih storitev, ki jih javne bolnišnice morajo. Logično je, da se bodo zasebniki serijsko odločali za bolj donosne. Za to najemajo zdravnike iz javnih bolnišnic, ki za zasebne klinike delajo kot samostojni podjetniki, zato v povprečju zaslužijo precej več kot dopoldne v redni službi. Zadovoljni so vsi: od lastnika klinike, ki s pobiranjem smetane ustvarja visoki dobiček, do zdravnikov, ki jim v žep mesečno kapnejo tudi petmestni zneski.
Preberite še:
Ali zdravniki po velikem zvišanju plač delajo več? Ja, pri zasebnikih.
Država, ki nagrajuje nelojalno konkurenco
Takšno počasno, a vztrajno izčrpavanje javnih bolnišnic, želi sedanja vlada rešiti z regulacijo dela zdravnikov. Omenja se možnost prepovedi "dvoživkarstva". A hkrati želijo na ministrstvu še dodatno nagraditi zasebnike. Tem bi namreč omogočili prevzem tistih donosnih programov, ki jih bolnišnice zaradi kadrovskih in drugih stisk ne zmorejo več opraviti v celoti.
Toda logiko pri reševanju težav bi veljalo obrniti. Ne posledic, pametneje bi se bilo lotiti vzroka. Izvirni greh je namreč vprašanje, zakaj javna blagajna zasebnikom za storitve, ki jih ti opravljajo ceneje, plačuje isto ceno kot javnim bolnišnicam. Ali drugače: zakaj država na ta način nagrajuje njihovo nelojalno konkurenco, s čimer še spodbuja divjo privatizacijo javnega zdravstva?
V Franciji se tega problema očitno zavedajo. Tamkajšnja državna zavarovalnica javnim bolnišnicam za operacije in posege plačuje v povprečju do 25 odstotkov več kot zasebnikom, za katere veljajo tudi posebna pravila. Svojih storitev ne smejo podražiti, sprejemati pa morajo vse bolnike. Tudi na Danskem so cene zdravstvenih in diagnostičnih storitev predmet ločenih pogajanj z zasebniki. Pogosto so nižje kot za javne bolnišnice.
V čem je torej težava v Sloveniji? Zakaj ureditev, ki bi zagotavljala bolj pošteno in smotrno financiranje zdravstva, ni v interesu zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki z našim denarjem plačuje operacije, posege in preglede? Kje je ministrstvo za zdravje, ki bi moralo biti prvi varuh zdravstvenega sistema, usmerjenega v zagotavljanje vrhunskosti, ne pa popoldansko "štancanje" preplačanih posegov?
Preberite še:
"Čakalne vrste so umetno ustvarjene, da cvetijo zasebne klinike" #video
Bodo javne bolnišnice le še "slabe banke"?
Treba je pogledati le številke in denarne tokove. Trenutno se v Sloveniji glavnina dobičkov, ustvarjenih v zdravstvenem sistemu, steka v roke lastnikov zasebnih klinik, med katerimi najdemo tudi zavarovalnice in finančne sklade. Z ločenimi ceniki za plačevanje storitev bi bilo drugače. Več denarja bi ostalo javnim zavodom, ki bi ga ti lahko porabili za stimuliranje zdravnikov za delo v javnem sektorju.
Toda tistim, ki imajo moč in vpliv nad domačo zdravstveno politiko, očitno ustreza, da stvari ostanejo takšne, kot so. Glavni zaupnik Danijela Bešiča Loredana, prvega ministra za zdravje v sedanji vladi, ki je z interventnim zakonom pospešil divjo privatizacijo javnega zdravstva, je bil najvplivnejši zasebni zdravnik in lastnik klinike. Prvi svetovalec sedanje ministrice Valentine Prevolnik Rupel je eden od njenih predhodnikov, ki dela na največji zasebni kliniki v državi.
V resnici ne more biti drugače, če pri nas na zasebnih klinikah popoldne delajo celo nekaterih vodilni iz javnih bolnišnic. ZZZS vse to nemo spremlja, ker ne želi, da bi se kdorkoli lotil njegovega monopola. Logično je, da si vsi ti ljudje ne želijo, da se karkoli spremeni.
Več mesecev trajajoča stavka, pri kateri Fidesu pomaga podjetje najvplivnejšega domačega lobista, tako zelo dobro prikriva dejstvo, da je naš zdravstveni sistem ugrabljen – in to prek sistemskih varovalk. Na zunaj deluje kaotično in histerično, navznoter pa procesi delujejo v smer, ko bodo javne bolnišnice postale le še "slabe banke" za paciente s pokvarjenimi napravami za diagnostiko. Visoko kakovostni javni zdravstveni sistem, ki bi ga pregledno dopolnjevale elitne zasebne klinike, nikoli ni bil njihov cilj. To, kar imamo zdaj, je za preveč ljudi popolnoma v redu.
In to je verjetno edini razlog, da dokaj enostavne francoske in danske rešitve nikoli niso bile na mizi v Sloveniji. Na potezi je ministrica.
