"Milijardica tu, milijardica tam in kaj kmalu govorimo o mastnih denarcih." - Everett Dirksen, nekdanji ameriški politik
Zasebno zdravstvo je spet na pohodu. Skupina ljudi, ki nas prepričuje, da bo ta ali ona reforma v zdravstvu pomenila konec javnega zdravstva, nas v isti sapi prepričuje, da javno ni enako državno in da je zasebno zdravstvo boljše, učinkovitejše od javnega. Enormni dobički zasebnih klinik in koncesionarjev kažejo, da bi na tem res lahko kaj bilo. Zasebniki z istimi sredstvi in skrbjo za teoretično isti nabor pacientov ustvarjajo mastne zaslužke, javni sektor pa tolče izgubo.
Kako je to možno? Je tu kak trik?
Seveda je. Trik se skriva v besedi "teoretično". Plastični kirurg v javnem zdravstvu teoretično res dela na istem strokovnem področju kot plastični kirurg v zasebnem zdravstvu, toda skrbi za povsem drugačen nabor pacientov. V javnem zdravstvu skrbi za rekonstrukcije po hudih nesrečah in hude opekline, šiva odrezane ude in podobno. Pri zasebniku povečuje prsi, gladi kožo in popravlja sramne ustnice. Vse to spada v isto specializacijo, ki se ji reče plastična in estetska kirurgija, toda ne gre za enakovredno storitev.
Preberite še:
Kako rešiti javno zdravstvo? Ministrica naj ukine "doping" za visoke dobičke zasebnikov.
Brez težav odpremo denarnice za estetske posege ...
To je točka, ki se je nobena vlada še ni dotaknila, niti s fižolovko ne. Zasebni izvajalci javnega zdravstva imajo možnost izbirati, kateri del področja bodo opravljali. Ni presenetljivo, da si za svojo specialnost izberejo dobičkonosni del storitve, medtem ko drage posege raje prepustijo javnim bolnišnicam.
Tipičen primer so obsežne opekline. Veste, kako se pridobi najboljšo umetno kožo? Vzgoji se jo v petrijevki iz kožice sveže obrezanega novorojenčka. Taka koža je seveda fantastično draga, zato se posega po nadomestkih iz kadavrov (trupel), presaditve iz drugih delov telesa in podobno. Noben privatnik se tega ne bo lotil, saj je v tem poslu preveč dela za premalo denarja. Raje bo na koncesijo izvajal storitev rekonstrukcije prsi po operaciji zaradi raka dojke, saj bo nadvse podobno storitev brez težav prodajal tudi samoplačnicam.
V Sloveniji načeloma nimamo težav z odpiranjem denarnice za estetske posege, namenjene temu, da se počutimo bolje, lepše in mlajše. Ampak ko pride do hudih opeklin ali potrebujemo rekonstrukcijo roke po hujši delovni nesreči, za kar potrebujemo največjega strokovnjaka, naj ta dela po najnižji možni ceni in z najcenejšo opremo na trgu.
Preberite še:
Skriti gospodarji našega zdravstva
... v bolnicah pa naj delajo po najnižji ceni in z najcenejšo opremo
Sama po sebi ta dualnost ni nujno zla. Navsezadnje je eno lastna odločitev posameznika, kam da svoj denar, drugo oskrba nesrečnika, za katero plačujemo vsi. Toda težava nastane, ko se zavemo, da podobne razlike obstajajo povsod v zdravstvu. Nekateri posegi so smešno poceni, drugi božjastno dragi in koliko bo v določenem letu stalo neko področje, pogosto ni mogoče predvideti vnaprej. Zato obstajajo povprečja, količniki, skupne košarice storitev in vsi ostali načini, kako iz ene malhe vsakič nahraniti vse.
Ena najuspešnejših rešitev je združevanje financ dobičkonosnih področij z dražjimi. Rešitev ni nujno najboljša, ampak vsaj deluje. Dermatologija je poceni, spremembe na koži so vidne s prostim očesom, invazivne diagnostike je malo, večinoma gre za enostavne ambulantne posege in te klinike praviloma poslujejo z dobičkom.
Nasprotje tega je interna medicina, ki zna biti izredno draga. Če imata ti dve kliniki isti proračun in jemljeta iz iste malhe, bo plus, ustvarjen pri kožnih boleznih, lahko podpiral interniste, ko se bodo v določenem letu srečali z nepričakovano velikim številom pacientov, ki bodo potrebovali dražjo oskrbo. Pristop ima tudi velike slabosti, toda dokler nimamo sposobnosti napovedovanja prihodnosti, ima tak način obračunavanja nek smisel.
Preberite še:
Zapuščina Bešiča Loredana: čakalne dobe so ob vseh milijonih še daljše
Kaj se jim izplača in kaj ne
Nujno zlo nastane, ko gre skupinica dermatologov na svoje in odpre privatno kliniko, kjer bodo zdravili dobičkonosne paciente. Sedaj dobički letijo v privatni žep, medtem ko javnemu zdravstvu ostanejo manj donosni programi, kar večinoma pomeni tudi zelo bolne paciente. Najbolj donosni so redko tudi zelo bolni in taki pacienti ostanejo na javnih plečih.
Uspeh in dobičkonosnost zasebnega zdravstva v Sloveniji zato nista čudeža zasebnega sektorja in nista triumf dobre organizacije zasebnikov v primerjavi s kaosom države. V prvi vrsti predstavljata velik uspeh nelojalne konkurence zasebnega zdravstva pred javnim zdravstvom, saj zasebniki poberejo samo dobičkonosno smetano in pustijo težavne, drage primere javnosti.
Žal se od same smetane ne da preživeti. To je tudi razlog, zakaj grožnje pred begom zdravnikov v javni sektor vedno ostanejo pri samih grožnjah: večina zdravnikov se ukvarja s pacienti in z zdravstvenimi stanji, ki ne predstavljajo lahkega zaslužka in niso zanimivi za privatno prakso. Dobičkonosnih stanj pa tudi ni toliko, da bo od njih preživeli vsi zdravniki v državi.
Preberite še:
Zasebne klinike na muhi skladov: mikajo jih zaradi milijonov iz javne blagajne
Kdor ponuja eno rešitev za vse težave v zdravstvu, laže ali nima pojma
Naše zdravstvo pesti veliko križev in težav, ki so logična posledica kombinacije plenjenja in političnega kadrovanja skozi leta in desetletja. Kdor nam ponuja eno, tako ali drugačno rešitev za vse težave, nam laže ali nima pojma. Težav je v zdravstvu toliko, da jih ena sama rešitev ne bo popravila. Ena izmed težav je tudi nelojalna konkurenca, ki jo zasebno zdravstvo predstavlja javnemu in o tem govorimo malo, dosti premalo.
Če že financiramo zasebnike z javnim denarjem, bi bilo smotrno od njih zahtevati, da nudijo enak nabor storitev kot javni zavodi. A kaj, ko bo vsaka omemba te heretične možnosti prinesla obtožbe o marksizmu, komunizmu in fašizmu, pa tudi kakšni Talibani niso izključeni.
Da bi za isti denar zahtevali isto storitev, je pač nepojemljivo, mar ne?
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
