"Zdravstvena oskrba bi morala biti pravica, ne dobrina, ki se jo prodaja na tržnici." - Jim Walls
Slovenija je država pregovorno uspešnih gradbincev. Pri nas se gradi in iz tega se vlečejo mastne vsote denarcev. Tuneli, viadukti, galerije, odstavne niše, postajališča, obračališča, pakririšča in še in še so področja, kjer smo res mojstri v nudenju zaslužkov dobro povezanim.
Trenutno imamo v gradnji kar dva druga tira. Prvega gradi turški izvajalec in bo poskrbel za novo, moderno železniško povezavo med prestolnico in Koprom. Drugega gradijo vsem zelo ljube zdravstvene zavarovalnice in bo poskrbel, da nas bodo dobro povezani v zdravstvu še naprej uspešno lupili.
Dobrodušne zavarovalnice, ki nam bodo pobrale denar vnaprej
Investicije zavarovalnic Triglav in Sava Re v zdravstvene centre po državi polnijo tretje in četrte strani novic, stisnjene so nekam med vreme in aforizem tedna. Dodatno zdravstveno zavarovanje smo ukinili, celotno zavarovanje zdaj krijemo le s pobranimi prispevki, kar je zavarovalnicam odgriznilo lahek zaslužek. Dodatno zdravstveno zavarovanje je bilo njihov najboljši produkt. Vsak ga je rabil, dobičkonosen je bil pa tako, da se jim je lahko samo smejalo. Zdaj morajo za dobičke delati in lahko prodajajo samo dodatna zavarovanja za samoplačniške storitve.
Kot samoplačniki smo lahko vedno takoj na vrsti, toda to kar nekaj stane. K sreči so tu dobrodušne zavarovalnice, ki bi nam pobrale denar vnaprej. Če bomo kdaj rabili obravnavo, nam ga bodo morda nekaj dale nazaj, v obliki plačila zdravstvene storitve. Ker pa imajo denar resnično zelo rade, bi najraje plačale firmi, ki jo imajo v lasti kar same, in tako zaključile krog.
Zavarovalnice torej gradijo svoj drugi tir zdravstva. Po starem tiru se bo vozila raja, ki se mora za svoj denar krepko truditi. Obiskovala bo javne bolnišnice, kjer se bo za nujno obravnavo slikanja zlomljene kosti čakalo po šest tednov, za gips pa še dve leti. Po drugem, zasebnem tiru, se bodo vozili tisti, ki so za svoje zdravje sposobni seči globoko v žep. Taka je želja zavarovalnic v gonji za dobičkom in taka je želja zdravnikov sindikalistov, ki bodo v svoje dvorce končno lahko montirali nova pristajališča za helikopterje. Stara so se že umazala.
Preberite še:
Dobički letijo v privatne žepe, zelo bolne paciente pa prepustijo javnemu zdravstvu
Bankomat, ki bi ga polnili vsi državljani
Marsikateri sindikalist zadnje mesece jamra o hudi preobremenjenosti zdravnikov, ki vsaj v delni meri obstaja predvsem na papirju. Kdor lahko v službi oddela svojo normo in potem odbrzi na popoldanski šiht, gotovo ne trpi od obilice dela na svojem delovnem mestu. Preobremenjen je tisti, ki po koncu službe pride domov in pade v posteljo. Nikakor ni s svojo primarno službo preobremenjen nekdo, ki poleg službe dela še dvakratnik predpisane obremenitve in še zvečer opravlja naloge za sindikat in to dan za dnem, teden za tednom, leto za letom.
Dejstvo je, da vertikalna integracija ponudnikov v zdravstvu ni nič novega. Zdravniški sindikalisti so vertikalno integrirani z zdravstvenimi ponudniki in jim ustvarjajo posel. Če bi za ortopeda pod stopnjo nujnosti redno čakali povprečno dva tedna, ne bi nihče dajal denarja za samoplačniške storitve. Če bi za redno slikanje glave čakali največ deset dni, ne bi mogli prodajati dodatnega zavarovanja za radiologe. Kjer ni povpraševanja, storitev ne bo dobičkonosna in sindikalisti so svoj del posla opravili resnično vrhunsko. Čakalne dobe so res izjemne, enako kot njihovi dohodki.
Preberite še:
Fides je raje stavkal, kot pa se pogajal o plačah. In ostal pred vrati raja.
Čakalne dobe so v veliki meri umetno ustvarjene
Ni dvoma, da so čakalne dobe v javnem zdravstvu v znatni meri umetne. Ustvarili so jih sindikalisti, s pomočjo politično okužene zdravniške zbornice. Cilj so zaslužki v zdravstvu in politične koristi njihovih botrov. Zdaj se v posel mešajo še zavarovalnice, ki bi pointegrirale vse – od umetno ustvarjene potrebe po storitvi, priskrbele bi zdravnika, pobrale denar vnaprej in ga potem izplačale nazaj same sebi, za storitev. Po možnosti bi potem še zaprosile za refundacijo iz javnih sredstev, saj je bila storitev naknadno rekvalificirana kot nujna in zato ni več samoplačniška.
Iz drugega tira zdravstva bi tako ustvarili bankomat, ki bi ga polnili vsi državljani. Tveganje bi uspešno kolektivizirali, minuse bi krili iz javnih sredstev, medtem ko bi bili dobički v celoti privatizirani in polnili žepe tistih, ki so pravočasno prišli do korita. Zlate straniščne školjke bi zamenjale platinaste, drage avtomobile bi nadomestile nosilnice in rikše in vse bi bilo tako, kot bi si želeli prvorazredni, ki bi ponovno lahko gledali navzdol na nas, drugorazredne.
Preberite še:
Zdravniška stavka: dvolični zaslužkarji, ki so glasni, in garači, ki so tiho in delajo
Kar država poskuša zgraditi, njene zavarovalnice rušijo
Kar pa vseeno nekoliko bode v oči, je lastništvo zavarovalnic. Marsikdo bi menil, da jih ima v lasti kakšna dobro povezana skupina neizmernih bogatašev, toda v resnici ni tako. Zavarovalnice, ki širijo mrežo lastnih storitev, so v državni lasti. Država se ne sme neposredno mešati v delovanje podjetij, ki delajo na prostem trgu in ta delujejo tako, da bodo nosila največji dobiček. Dejanja zavarovalnic res morda peljejo nekam, kamor si normalen človek ne želi, toda njihovo vodstvo ima poslanstvo čim večjega dobička in svojo nalogo še malo preveč dobro izpolnjuje.
Lastnik je tisti, ki lahko vodstvo usmeri drugam. Toda lastnik je v tem primeru država. Država ima na eni strani politiko javnega zdravstva, toda po drugi strani to politiko ruši z lastnim kapitalom v rokah zdravstvenih zavarovalnic. Ni torej težko ugotoviti, da bi država morda lahko upravljala z nekim podjetjem tako, da to vsaj ne bi uničevalo tistega, kar poskušamo zgraditi. Če imamo zdravstvene zavarovalnice v lasti vseh, lahko vsaj poskrbimo, da bodo delale za dobro vseh.
Verjetno nas bo zaradi tega kdo označil za marksiste. No, pa saj smo že vajeni.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
