"Mojim prijateljem dam karkoli. Mojim nasprotnikom dam zakon."
(Vladimir Putin)
Ponedeljek, 22. novembra, je bil za Slovenijo temačen dan. V parlamentu je bil na tnalu Marjan Dikaučič, verjetno prvi minister za pravosodje v EU, ki ga tožilstvo, za katerega je po funkciji pristojen, preganja zaradi davčne utaje. V njegovo obrambo je manjšinska koalicija strnila vrste in postrojila plačance, saj tako dobrega ministra - kompromitiranega na vseh točkah, ubogljivega, poslušnega in zvestega - ne bo več dobila. Interpelacija je padla. Koliko bomo za koalicijske glasove plačali davkoplačevalci, bomo izvedeli naknadno.
Toda dan ni bil temačen samo zato, ker je večina v parlamentu mnenja, da s tem, kar počne Dikaučič, ni nič narobe. Še najmanj za stranko, ki sodnikom dokumentirano tre jajca (tega ministra interpelacija še čaka). Temačen je bil tudi zato, ker smo jasno videli, kako vodilna politična opcija razume vladavino prava.
Poslanec Jure Ferjan (SDS), soprog nadomestne poslanke Karmen Kozmus Ferjan (SDS), avtorice najslavnejšega mariborskega zmazka (beri: diplomskega dela o Janezu Janši), je namreč v parlamentu zlorabil svojo pravico do besede v času interpelacije koalicijskega zaveznika. Napovedal je celo kazenski pregon medija. Zakaj? ker se ni strinjal z oceno prej omenjenega zmazka.
Preberite še:
Domobrancem venec vojske, partizanom svečka #kolumna
Poslanec Ferjan, ste pozabili na ustavo?
S tem je Ferjan, predstavnik vsega ljudstva, član stranke, ki pritiska na sodnike, in branilec pravosodnega ministra v kazenskem postopku, pokazal svoj omalovažujoč odnos do Ustave RS, ki v 39. členu jasno zapiše, da lahko vsakdo svobodno izraža in širi misli in mnenja. Kot nekdanji novinar in urednik Nova24TV je v okviru parlamentarne razprave napovedal, da bo država napadla medij, ker je svobodno širil misli in mnenja, s katerimi se vladajoča politična opcija ni strinjala. Nedvomno bo poslanski parček po ustaljenem postopku na tej točki protestiral in se sam izgovarjal na lastno svobodo govora, toda poslanci so predstavniki ljudstva (82. člen Ustave) in njihove besede, izrečene v parlamentu, niso besede posameznika v parlamentu. Te besede predstavljajo glas ljudstva v ustanovi.
Citiram prej omenjeni mariborski zmazek, ki ga je Jure Ferjan med interpelacijo označil za odličen, vrhunski izdelek:
"Kljub temu, da se večkrat ne strinjamo z oblastjo in kolnemo po politiki, imamo svobodo, možnost dela ter socialno in zdravstveno varnost. Imamo vse kar potrebujemo za življenje. Res je, da je bila možnosti dela ter socialna in zdravstvena varnost v komunizmu še bolj zastopana kot danes, vendar pa ni bilo svobode, ki so jo ljudje hoteli. Predvsem svoboda izražanja je bila zahtevana." (vir: Karmen Kozmus Ferjan: Politično delovanje Janeza Janše v letih 1988-1992, diplomsko delo, Maribor, 2010, str. 4.; slovnične in pravopisne napake kot v izvirniku)
Glas ljudstva torej ni omejevanje svobode govora in svobode medijev, saj smo državo ustanovili, tako Kozmus Ferjanova, predvsem zato, da bi dobili svobodo izražanja. To je razlog, zakaj poslanec, ki v parlamentarni debati izrazi zaničljiv odnos do svobode izražanja, ni vreden funkcije poslanca in mora odstopiti. Njegovo mesto ni v Državnem zboru Republike Slovenije, temveč v Republiški skupščini Socialistične Federativne Republike Slovenije, ki smo jo pred tridesetimi leti na njegovo žalost ukinili.
Če mi ne verjame, mu predlagam, da vpraša svojo soprogo, visoko usposobljeno strokovnjakinjo iz vprašanja svobode izražanja, da mu razloži, zakaj je svoboda izražanja tako nujno potrebna in zaželjena. Posebno pozornost naj posveti svojemu času na Nova24TV, ki svobodo izražanja rada potegne daleč izven meja dobrega okusa.
Preberite še:
Poslanka SDS, ki je diplomirala s čaščenjem Janše
Moja zahvala Vinku Gorenaku
Na tem mestu bi se rad zahvalil tovarišu dr. Vinku Gorenaku, do nedavnega članu Zveze komunistov Slovenije (ZKS), nekdanjemu predsedniku marksističnega krožka v policijski šoli v Tacnu, miličniku in načelniku Policijske postaje Celje v času policijske države, zdaj gorečemu sovražniku komunizma in prvoborcu za demokracijo. Dr. Gorenak je opazil in javno opozoril na nekaj nepomembnih napak, do katerih je prišlo pri prepisovanju mariborskega zmazka. Nihče ni popoln, toda nekateri se vsaj trudimo biti čim boljši. Ali kot bi dr. Gorenaku rekel njegov strankarski kolega Aleš Hojs: kdor dela, dela tudi napake, le on je nezmotljiv. Tovarišu dr. Gorenaku se zahvaljujem tudi za brezplačno reklamo, s katero je pomagal dodatno osvetliti mizerno kakovost citiranega diplomskega dela.
Od vsakega predstavnika v parlamentu bi pričakoval minimalni higienski standard – to je, da loči med svojo osebo in svojo funkcijo. Minimalni intelektualni standard nosilca ene najvišjih funkcij v državi je, da vsaj približno pozna, kako njegova funkcija in država sploh delujeta. Tu še ne govorimo o tem, kako bi bilo dobro, da član odbora za finance pozna vsaj osnove aritmetike in zato ne zagovarja nižanja davkov v času zgodovinsko velike proračunske luknje. Ne, sploh še ne govorimo o tem, da bi predstavnik ljudstva dejansko opravljal delo predstavnika ljudstva, ali bognedaj o njegovi opravilni sposobnosti.
Ne, govorimo o tem, da ta poslanec ne ve niti tega, da je njegova služba biti predstavnik ljudstva.
Preberite še:
Program stranke Ozaveščena Formacija #satira
Govorijo o Miloševiću, a nas vozijo v njegovo Srbijo
Poleg zgoraj omenjenega zmazka se v zadnjih dneh pogosto omenja še neko drugo diplomsko delo, ki se ukvarja s Slobodanom Miloševićem. Morda bi bilo res dobro, da si delo kdo prebere in se za trenutek zamisli:
"Mitologija totalitarizma temelji na nekaj prepoznavnih elementih, povezanih v nepredirno konstelacijo: o družbi kot skladnem in urejenem organizmu, avantgardi posvečenih in novi heroj-arhiji, egalitarizmu, izenačevanju politike, družbe, naroda, vodilne stranke ter vodje, in to brez kakršnegakoli preostanka, poudarjanju slavne preteklosti, nenehnem izrednem stanju in občutku ogroženosti, preloženi gratifikaciji, torej naknadni nagradi za sedanje odpovedovanje, 'vakcinaciji', mesijanski viziji in kultu vodje oz. njegovi metafizični karizmi." (vir: Primož Cirman: Mit vodje Slobodana Miloševića v srbskem tisku, diplomsko delo, Celje, 2003, str. 10.)
Trenutna politika vlade in njene duhovščine nas pelje nazaj v slavna leta 1988-1992, toda ta vlak ne pelje v Ljubljano, temveč v Beograd. Oddaljujemo se od ideala, ki smo ga utemeljili s samostojnostjo, in z vso hitrostjo brzimo tja, od koder smo prišli. Končna postaja tega vlaka je Miloševićeva Jugoslavija: poražena, propadla in osovražena.
Na nas je, da še pravočasno potegnemo zasilno zavoro. Samo upamo lahko, da ne bo aprila že prepozno.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe. Vztraja pri partizanskem imenu, ker režim zlorablja policijo za pregon oporečnikov.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
