Do državnozborskih volitev še:

Domobrancem venec vojske, partizanom svečka #kolumna

Ko Slovenska vojska leta 2021 polaga venec na spomenik domobrancem, je treba vedeti, da je to del politike sovraštva in strahu. In edino, kar še preostane trenutni oblasti.

Avtor: Ford Perfect
nedelja, 14. 11. 2021, 05:55


garda domobranci
Garda Slovenske vojske je v imenu predsednika vlade Janeza Janše 1. novembra položila venec k spomeniku padlim domobrancem na ljubljanskih Žalah.
Twitter

Združene Države Amerike, leto 1865. Sile Unije so porazile Konfederacijo, predaja separatističnih oblasti je brezpogojna. Voditelje ožigosajo za izdajalce, na stotisoče padlih v štiriletni bratomorni vojni je padlo zaman: suženjstvo bo po novem prepovedano na zvezni ravni in poražene države Konfederacije bodo doživele prisilni preporod.

Konfederacija je poražena, suženjstvo je prepovedano, toda majhna skupina ideologov, večinoma žena pomembnih častnikov in pomembnežev sužnjelastniških vrst, se ne bo nikoli predala. Njihovi motivi so pri vsakomur različni, toda vsem je skupni cilj, da se ohrani rasistična dediščina sužnjelastništva na ameriškem jugu. Konfederacija je poražena, toda njen temelj, večvrednost ene rase nad drugo, preživi in se razcveti. Otroke učijo o vrednotah ameriškega juga, pripoveduje se jim pravljice o lepotah sužnjelastništva, izoblikuje se bajka o kršenih pravicah zveznih držav, gradijo se spomeniki generalom konfederacije, na kar zvezne oblasti mižijo z obema očesoma.

Le dobrih deset let po vojni država pade v obdobje Jima Crowa, kjer bo ostala naslednjih 90 let. Barva polti bo odločala, kdo bo prvorazredni državljan in bo smel voliti, se izobraževati ali živeti dostojno, človeka vredno življenje. Kdor ima napačno polt, bo zaprt v geto, obsojen bo na revščino in bedo, kar je bil ideal izdajalcev in njihovih žena. Šele sto let po porazu rasistične konfederacije se črncem v ZDA podeli enakovredne pravice, še to bolj v teoriji kot v praksi. Nekaj desetletij kasneje postanejo tudi spomeniki domačim izdajalcem sporni in jih začnejo odstranjevati.

Domobranski general Leon Rupnik na domobranski prisegi nacističnemu okupatorju na Hitlerjev rojstni dan. Bežigrajski stadion v Ljubljani, 20. aprila leta 1944.
Domobranski general Leon Rupnik na domobranski prisegi nacističnemu okupatorju na Hitlerjev rojstni dan. Bežigrajski stadion v Ljubljani, 20. aprila leta 1944.
/

Preberite še:
Noč, ko so iz nacističnega zapora rešili 129 ljudi #intervju

Slovenija kot ameriški jug

ZDA so še stoletje in pol po vojni, kjer je ena stran nesporno zmagala, a so poraženci vztrajali tudi po porazu, postala razdeljena, razbita na dva tabora: enega, ki si želi v prihodnost, in drugega, ki trmasto vztraja v preteklosti. Strah in sovraštvo sta orodji, s katerim Republikanska stranka manipulira z javnim mnenjem in tira državo v propad. Po katastrofalno slabem predsedniku Trumpu drugih orodij več nimajo, glasove dobivajo praktično samo še s sovraštvom, manipulacijami in lažmi.

Dogodki zadnjih let v Sloveniji so srhljivo podobni. Prvega novembra leta dva tisoč enaindvajsetega je garda Slovenske vojske v imenu predsednika vlade položila venec na spomenik nacionalnim izdajalcem. Zgolj dober okus je preprečil, da bi jim tudi salutirali v njihovem slogu, z desnico in odprto dlanjo. Hkrati je zmagovita vojska bratomorne vojne iz let 1941-45 dobila svečko s strani ministra za obrambo, vendar mu tega dejanja ni bilo dovoljeno javno razglašati. Urad za komuniciranje je delil le proslavo pri spomeniku izdajalcem in garda je počastila samo izdajalce.

Pogosto slišimo izgovor, da so domobrance ustanovili šele leta 1943 - kot odgovor na komunistično nasilje. Res je, domobrance so s tem imenom ustanovili leta 1943, kot pomožno formacijo SS. Dokler je bila Ljubljanska pokrajina pod italijansko okupacijo, se pri nas niso formirale enote nemške SS, temveč italijanske Prostovoljne Protikomunistične Milice, še pred tem Vaške straže. Šele ko je Italija leta 1943 kapitulirala in smo prešli izpod njihove okupacije pod nemško, so na naših tleh začeli formirati nemške kolaboracionistične enote. Pred tem so ti isti ljudje kolaborirali z Italijani.

Preberite še:
Zakaj imajo dan zmage raje v Berlinu kot pri nas #kolumna

Nismo izjema. Kolaborante so imeli vsi.

Trenutna oblast se rada pretvarja, da je bila Slovenija nek evropski unikum, da so pri nas kolaboranti obstajali le zaradi revolucionarnega nasilja. Toda kolaboranti z nacisti so obstajali povsod po Evropi.

Kolaboratorji so obstajali v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem in povsod na vzhodu. Mnogo se jih je pridružilo zaradi sovraštva do komunizma in njihovo vedenje je bilo podobno vedenju domobrancev in njihovih predhodnikov, Prostovoljne Protikomunistične Milice. Revolucionarno nasilje partizanov je dobro dokumentirano, toda se ni bistveno razlikovalo od nasilja odporniških gibanj drugje v okupirani Evropi. Francoski Maquisi so izredno radi podtikali bombe, tudi za razne atentate, kjer je nujno prišlo do nedolžnih žrtev. Uporabili so več eksploziva, kot je bilo potrebno, tudi zato, da so opozorili nase in to, da je bila Francija morda res premagana, toda se ni predala. Nemški okupator jih je označil za "teroriste", strogi definiciji so tudi ustrezali. Nedolžnih žrtev ni manjkalo pri nobenem od odporniških gibanj. Za njihovo nasilje se nihče ni opravičil, niti ni nihče tega zahteval. Žrtve odporniških gibanj so odgovornost okupatorja, ne upornikov.

Tudi povojna obravnava kolaborantov je bila enaka pri nas kot v ostalih okupiranih državah: osumljence so postavili pred zid in jih postrelili, ne glede na to, ali je bilo to v Sloveniji, Belgiji, Franciji ali kje drugje. Le redkim so tudi sodili, v Sloveniji, Belgiji, Franciji in drugod, rezultat je bil povsod znan vnaprej. Sum kolaboracije ali obisk napačne osebe v napačnem času je bil pogosto dovolj za prevezo čez oči in slovesno salvo šestih pušk. 

Revolucionarno nasilje partizanov je dobro dokumentirano, toda se ni bistveno razlikovalo od nasilja odporniških gibanj drugje v okupirani Evropi.
Revolucionarno nasilje partizanov je dobro dokumentirano, toda se ni bistveno razlikovalo od nasilja odporniških gibanj drugje v okupirani Evropi.
Arhiv

Preberite še:
Bela vrtnica domoljubja #kolumna

Macron bi isti trenutek moral oditi

Ne Slovenija in ne Jugoslavija tu nista bili nobena izjema. Kdor ne verjame, naj si prebere sijajno knjigo Podivjana celina, ki jo je leta 2014 spisal britanski zgodovinar Keith Lowe. Vsak ima lahko tu svoje mnenje, ali je to prav ali ne, toda to je bil normativ, po katerem se je v Evropi v letih 1944-45 obravnavalo tiste, ki so pomagali nacistom – prostovoljno ali kako drugače. Enote SS so bile označene za zločinsko organizacijo in članstvo v njih je bilo dovolj, da je človek postal zločinec, ne glede na to, zakaj se je včlanil. 

Dachauski procesi, usmrtitve družinskih članov in ostali podobni dogodki so bili res eksces časa. Drugje so družinske člane večinoma "samo" javno osramotili. Francozi so recimo ženske, ki so prijateljevale z nemškimi vojaki, slekli do golega, pobrili po celem telesu in jih paradirali po ulicah. Dosmrtno so jih zavračali, izobčili iz družbe. Izdajalce, ki so prijeli orožje proti lastnemu narodu, je povsod čakala smrt, praviloma brez pravičnega sojenja. Podobnih primerov je povsod več kot dovolj. Primerjavo opravljam s Francijo, ker gre za znano in pomembno državo, v kateri trenutni režim ne more kriviti "komunistov".

Polaganje venca ni počasitev spomina na umrle ali dejanje sprave. Francoski predsednik, ki bo predlagal spomenik domačim izdajalcem, v eni uri ne bo več predsednik. Francoski častnik, ki bo ukazal polaganje venca na spomenik domačim izdajalcem, v eni uri ne bo več častnik. Oba bi bila v zelo kratkem času v Francoski Gvajani, saj zanju v domovini ne bi bilo več prostora. V preteklosti bi zanju rezervirali sosednji celici na Hudičevem otoku, danes bi bila edina kazen samo sramota v izgonu.

Pri nas je drugače. Podobno kot na ameriškem jugu seje politika strah in sovraštvo, saj trenutni oblasti na čelu s katastrofalno slabim predsednikom vlade drugega ne preostane. Kdo lahko leta 2021 poveličuje tiste, ki so v vojni posegli po orožju zato, da pomagajo tujemu okupatorju proti domačim upornikom? Le izdajalci. 

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.